Izlet: Češnjice pri Moravčah Andrejev dom na Slemenu

Naprej po cesti proti Češnjicam.

V gozd zaviješ, ko na desni (prej  greš po cesti skozi vas Vodice) in potem ko že greš ven iz vasi Vodic, opaziš pušcico, kjer piše, da je Limbarska gora tam od koder si prišel. Sicer pa je orientacija za Moravče ves čas dva zvonika na cerkvi v dolini.

Sicer pa v Moravčah ni prenočišca niti ga ni naprej na naslednjem možnem cilju (Miklavž!).

Nadaljuješ po cesti proti razpotju.

Gostišče na Limbarski gori je obnovljeno, a ni prenočišča!

Vmes se med drevjem vidi globoko spodaj Blagovica.

Pot je lepo markirana.

Pot je lepo markirana. Edino ko prideš mimo tistega dela, ki je ves v pesku (kot opuščeni kamnolom!) po stezi navzdol, je na levi znak, kjer piše, da greš nazaj na Doline (ne Trojane) in naprej na Golčaj.

Potem se cesta od Strmca spusti in ko zavije ostro levo, znak kaže, da je Bela naravnost.

Greš do mostu in nato malo za njim kreneš levo v hrib. Ko prideš iz gozda na travnik si praktično že v Lebenicah (vidi se samo en weekend levo ob poti). Ampak če pogledaš nazaj, vidiš v daljavi sv. Jošt!

Potem ko prideš iz vasi po klancu navzdol (vas Hribi) je na desni strani na električnem lesenem drogu markacija E6 in puščica desno in piše 90 m. Tam zaviješ na pot, ki pride čez cca 100 m v gozd in da nadaljuješ, moraš mimo železnih vrat. Ko prideš iz gozda nadaljuješ po pobočju čez travnik. Ta pot te pripelje do gasilskega doma na Trojanah, ki je na drugi strani ceste od gostišča Konjšek!

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

Pred kmetijo je oznaka in zaviješ takoj za znakom levo dol na ozko pot obraslo s travo. Ko hodiš potem po gozdu, se ponovno odpre pogled na Vransko.

Malo pred ciljem tega odseka zagledaš cerkev v Motniku. Po nadvozu čez cesto Kamnik Vransko greš mimo oz. pred cerkvijo desno in na mostu obrneš levo do gostilne. Pazi: ob nedeljah je zaprto!

Mimo brunarice Jurček zavijemo po stezi čez pobočje proti beli hišici na robu gozda. Nekaj naprej od Jurčka se od naše poti na desno loči planinska pot v Motnik. Nad belo hišico, Rovt pod Menino 14, stopimo na razmeroma raven kolovoz, ki nas po mešanem gozdu na j. strani Medvedovega hriba kmalu pripelje do gozdne ceste. Po cesti gremo še naprej po ravnem do bližnjega križišča, potem pa kar naravnost in navzdol. Pazimo na markacije, ker je na poti še nekaj stranskih kolovozov. Ko pridemo iz gozda, zagledamo Jeseničnikovo domačijo. Do nje gremo po kolovozu proti gospodarskemu poslopju in hiši. Jeseničnikova domačija sodi v zelo razloženo hribovsko naselje Jeronim, 720 m, 211 preb., ki se v loku razteza od jz. pobočij Dobroveljske planote do j. pobočij Medvedovega hriba. Od Slopnika do Jeseničnika smo hodili 30 min.

Takoj za stanovanjsko hišo se z leve priključita E-6 in Savinjska pot (označena s črko "S" nad planinsko markacijo), a ne za dolgo. S travnatega pobočja se steza spusti v gozd in po njem proti grapi potoka Merinščica. Po 10 min. smo na razpotju: E-6 in Savinjska pot zavijeta desno proti Motniku, TV pa levo proti Orehovcu. Steza se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju Medvedovega hriba nad grapo Merinščice. Po 20 min. od razpotja pridemo do domačije na Orehovcu (650 m). Na jv. strani lepo vidimo Kozico in Čemšeniško planino. Z Orehovca pelje TV v dolino potoka Merinščica po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre lep pogled proti Vranskemu in naprej na Spodnjo Savinjsko dolino ter Dobroveljsko planoto s Šentjoškim vrhom (1077 m) in cerkvijo sv. Jošta pred nami. Po 25 min. zložnega spusta pridemo v zatrep doline tik pod gručastim naseljem Vologa, 588 m, 45 preb. Tam stopimo na asfaltirano cesto Vransko-prelaz Lipa (721 m) - Šmartno ob Dreti.

Do Vranskega je TV ves čas speljana po asfaltirani cesti. Po 10 min. pridemo v zaselek Kale, enega od devetih zaselkov naselja Jeronim, po 30 min. pa v gručasto naselje Prapreče, 402 m, 142 preb. Na s. strani doline se dviga strma Medvedica (604 m), na j. Blednik (659 m), na vzpetini Tabor (428 m) pred nami pa nas pozdravlja cerkev sv. Jeronima, zgrajena v prvi polovici 15. stol. Okoli nje je še zdaj taborsko obzidje. Še 30 min. in pridemo na Vransko.

Potem greš ves čas po makadamski poti navzdol, v knjigi piše kmetija Jeseničnik.

Takoj naprej za cerkvijo sv. Jošta je na desni še kapelica sv. Gervazija in Protazija.

Pot se spusti do prelaza Lipa. Ampak od tam je treba slediti oznake za Smolnik (rdeče beli krog), saj oznak za E6 ni. Šele tik pod vrhom hriba (pot je ves čas makadamska) je znak in tam se pojavi markacija E6, ki ti pove, da si na pravi poti!

Takoj ko se spustiš dol do križišča (potem ko greš mimo cerkve sv. Katarine) je na križišču znak. Glede na puščico na tabli bi krenil na sv. Jošt v hrib. Narobe! Še naprej po cesti dol in nato na križišču desno! Ko greš mimo znaka na drevesu, ki opozarja na razgled, da se lepo vidi Vransko, se splača zaviti tistih 10 metrov.

Na enem mestu v gozdu je past. Na desni je studenec in takoj za njem je treba zaviti desno po ozki poti, ne naravnost oz. malo levo in nato navzdol!

Cerkev Marija Čreta se že od daleč vidi. Je pa slabo označeno, kako do žiga. Takoj za tablo pri cerkvi je ozka potka dol čez travnik in po njej do prve hiše. Tam je žig in ne v Planinskem domu, kot piše v knjižici. In še: ob nedeljeh dopoldan gredo vsi k maši v Stopnik, zato je žig lahko problem!

Prvi problem v Mozirju je start. Če greš iz restavracije Gaj naprej (most čez Savinjo je za hrbtom) prideš najprej do table, kjer piše Loka.

Malo naprej je elektricni drog, kjer je markacija.

Ampak nato je križišce asfaltiranih cest, pa ne piše, da moraš desno. In potem je železnem drogu od vinske trte znak (a možno je, da ga listi prerastejo!). Ob brajdi levo proti gozdu!

Ko prideš iz Žagarjevega grabna čez travnik do asfaltne ceste, je past. Markacija je polomljena, zaviti moraš na desno in mimo kmetije. In ko se povpneš cca 20 metrov od kmetije gor, moraš zaviti desno na spodnjo pot! Markacije so potem zopet OK.

Pot je lepo označena. Edino na kmetiji Paragojnik se zaplete, ker kmet ne dovoli skozi dvorišče, čeprav so markacije. In ne preostane drugega, kot najprej po makadamski poti dol, nato po asfaltu gor, dokler spet na desni ne vidiš markacije. Z asfalta kreneš v gozd šele ko vidiš kapelico in pred njo markacijo.

Še posebej ko prideš na enem mestu iz gozda, moraš prečiti asfaltno cesto in naravnost mimo weekendov! Čeprav bi glede na znak na zadnjem drevesu preden stopiš na asfaltno cesto krenil levo!  Pa tudi potem markacije niso najboljše, tako da sem v Lepi Njivi zavil po cestni oznaki desno proti Mozirju. (Čeprav v knjižici piše, da bi moral zaviti levo, a sem oznake spregledal!)

Pot po gozdu (potem ko malo naprej od križišča zaviješ levo gor)  najprej med hišami nato po gozdu ni najbolje označena, zato je treba paziti.

Levo  cca 2 km do gostilne Grebenšek. Ampak tudi tam imajo ob ponedeljkih zaprto!

Žlebnikova domačija je zapisana v zgodovino NOB. Ko je XIV. divizija po srditih bojih na Paškem Kozjaku in Graški gori prebila sovražni obroč pri Ravnah nad Šoštanjem, se je odpravila proti Belim Vodam in Goltem. Del borcev s kulturniško skupino je počival pri Žlebniku in tam so jih presenetili Nemci. V nenadnem napadu je v tem kraju v bližini rodnega Šoštanja 22. februarja 1944 padel borec NOV, vodja kulturniške skupine XIV. divizije in pesnik Karel Destovnik - Kajuh, star komaj 22 let. Pri domačiji je skromen graniten spomenik v njegov spomin. Po osvoboditvi je bil razglašen za narodnega heroja.

Od spomenika gremo mimo gospodarskega poslopja navzdol po travniku do gozdne ceste v smeri proti pobočju Loma (884 m). Po dveh minutah hoje po cesti zavijemo desno na gozdno stezo, po kateri se v nekaj minutah spustimo v dolinico na j. strani travnika. Nato zavijemo levo v gozd. Pot se precej spušča po ozki grapi med dvema bregovoma, potem pa postane steza, ki se strmo vijuga po pobočju Loma v tesno dolino potoka Slanica. Po 30 min. od Žlebnika stopimo v bližini ruševin nekdanje Turkove domačije na gozdno cesto, ki se pri gostilni Grebenšek odcepi od ceste Šoštanj-Bele Vode proti Slemenu.

Po cesti gremo približno 100 m navzdol in čez mostiček, nato pa zavijemo desno na precej strm gozdni kolovoz. Pri mostičku se ločimo od E-6, saj se ta nadaljuje po dolini.

Gremo po ravnem naravnost v bližnji gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju. Po nekaj minutah zavijemo s kolovoza desno na stezo, ki kmalu postane lepa gozdna pot, na ostrem ovinku pa se priključi regionalni cesti Šoštanj-Črna na Koroškem. Od Andrejevega doma je 20 min. Na drugi strani ovinka se s ceste spustimo na gozdni kolovoz, ki pelje proti Žlebniku.

Ves čas hodimo po mešanem gozdu, zdaj navzdol, pa spet kratek čas po ravnem, dokler se po približno 10 min. od ceste ne znajdemo vrh precej strmega klanca. Po 10 min. spusta pridemo na planoto in tam že zagledamo Žlebnikovo domačijo, Šentvid pri Zavodnju 2, na drugem slemenu na v. strani cerkev v Zavodnju in v daljavi Pohorje. Od Andrejevega doma smo hodili 45 min.

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).