Več o točki
SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni
terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska
dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v
spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in
dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval
pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.
Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n.
št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št.
je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod
Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je
na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je
že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje,
imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi
ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili
grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v
10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih
možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med
Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini
pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do
1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in
kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so
ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407
je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je
končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital
(ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno
pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni
sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se
je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.
Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in
1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari,
vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar
petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile
tudi kužne bolezni.
Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v
Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18.
stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok;
nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829
zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta
1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši
razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je
postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi
meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.
Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec
razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter
upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz
starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne
stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna
opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega
pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno
industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij
in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega
in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic
drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni
šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli.
Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski
muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne
kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna
občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in
Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov,
več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku
leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina
V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske
spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno
romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna
oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila
kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in
oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni
prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta
1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž)
iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.
V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi
skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta
živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič
(1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine
naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko
(roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je
leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno
razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija
OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev
mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.
Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v
Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po
okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo,
Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski
dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so
Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov
so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za
cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi
borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter
borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca.
V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado
Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob
grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce
NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.
Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja
S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva
trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami
S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri
Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk
petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih
nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.