Izlet: Gozdnik Lovska koča

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol., h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol. , h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

Dom stoji na južni strani Špika, najbolj zahodnega vrha Paškega Kozjaka. Velenjski planinci so najprej postavili zasilno kočo na mestu nekdanje lovske koče, ki je bila leta 1943 požgana; odprli so jo 5. septembra 1954. Leta 1959 so kočo povečali in uredili: prizidali so verando in klet, opremili notranje prostore in iz doline napeljali električni vod. Leta 1963 so napeljali vodovod in začeli graditi cesto, ki so jo dokončali leta 1971. V letih 1968 in 1969 so dom prenovili in posodobili; prenovljeni dom so odprli 27. septembra 1969 ob 20-letnici PD in 10-letnici postojanke. Dom so temeljito obnovili v letih 1977-1979.Dom je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih.V dveh gostinskih prostorih in pokriti verandi je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 18 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji tik pod vrhom Gore Oljke (733 m), na katerem je mogočna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med leti 1754 in 1757. Prvo planinsko zavetišče so uredili celjski planinci leta 1952 v nekdanjem župnišču; leta 1959 so ga predali novoustanovljenemu PD Polzela, ki je postojanko ob pomoči Tovarne nogavic in Garanta s Polzele prenovilo, opremilo in napeljalo elektriko; slovesna otvoritev je bila 29. junija 1963, postojanka pa je dobila sedanje ime. Leta 1965 je postojanko prevzelo gostinsko podjetje Braslovče, ki pa jo je po nekaj letih zaprlo. Skoraj uničeno zgradbo je leta 1980 ponovno prevzelo PD Polzela, jo obnovilo in opremilo ter 25. septembra 1982 odprlo kot planinsko postojanko.Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih, kletni kmečki sobi in dveh planinskih sobah je 150 sedežev; točilnici v pritličju in kleti; v 9 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; WC, dve prhi in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, radijska zveza.

Dom stoji na prisojnem pobočju Reške planine, v severnem delu Posavskega hribovja nad Savinjsko dolino. Nekdanjo zgradbo podružnične osnovne šole v hribovskem naselju Marija Reka, ki so jo leta 1970 opustili, so prevzeli preboldski planinci, jo adaptirali in preuredili v planinski dom. Odprli so ga 22. julija 1972 leta. Dom so večkrat prenavljali, temeljito so ga obnovili in posodobili leta 2004. V letu 2007 ob 35-letnici društva so planinci s pomočjo občine Prebold in z donacijami in prostovoljnim udarniškim delom občanov predvsem krajanov Marija Reke uspeli na novo prekriti dom in urediti vrt pred domom.

Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih ter po dogovoru.
V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pred domom je 100 sedežev, prostor za piknike in igrišče; v eni sobi so 4 postelje, v treh sobah po 5 postelj, v eni sobi 8 postelj in skupno ležišče s 14 ležišči; WC, v pritličju in nadstropju, 2 kopalnici in umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora in sobe ogrevajo s centralno kurjavo, tekoča voda, elektrika, telefon.

Informacije. Dom pod Reško planino, Marija Reka 44, 3312 Prebold, telefon (03) 572 - 47 - 23; Planinsko društvo Prebold, Hmeljarska cesta 3, 3312 Prebold; oskrbnik Stane Pišek, Tovarniška cesta 2, 3312 Prebold, telefon (03) 572 - 49 - 83, GSM (041) 783 - 391.