Izlet: Planina Vodični vrh Jalovec

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.