Izlet: Izlake Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem

Dom stoji na kratkem slemenu, ki povezuje Roviškovec (930 m) in vrh Zasavske gore (852 m), na katerem stoji Marijina cerkev, okrog nje je še precej ohranjeno taborsko obzidje. Prvo zavetišče na Zasavski gori je 1. januarja 1927 odprla Litijska podružnica SPD. Poimenovali so ga po takratnem predsedniku podružnice Ferdu Tomazinu (1869-1937); on je bil tudi pobudnik za novo planinsko kočo, ki so jo zgradili na sosednjem gričku Požarnica in jo odprli pod imenom Tomazinova koča 9. avgusta 1931. Kočo so 15. maja 1943 požgali partizani, da se v njej ne bi nastanili nemški vojaki. Po osvoboditvi je PD Zagorje postavilo na pogorišču Tomazinove koče zasilno zavetišče, ki ga je odprlo 16. junija 1946. Leta 1949 so na temeljih nekdanje med NOB požgane šole zgradili nov planinski dom, ki pa ga je 2. novembra 1974 uničil požar. Zagorski planinci so ga popolnoma obnovili in mu dali lepši zunanji videz in boljšo notranjo ureditev; odprli so ga 7. avgusta 1976. Dom je stalno odprt, razen ob sredah. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, v dveh večjih sobah 9 ležišč; WC v pritličju in nadstropju, 3 kopalnice in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon.

KUM, 1220 m, je najvišji vrh Posavskega hribovja; imenujejo ga tudi zasavski in dolenjski Triglav. Dviga se v litijski gorski gubi na desnem bregu Save. Tako kot vsa guba je zgrajen v nizkih legah iz skrilavcev, peščenjakov in konglomeratov, v višjih legah pa najprej iz temnejših dolomitov, potem iz triasnih apnencev. Precejšen del Kuma je pokrit s smrekovim in meša-nim gozdom, do višine okrog 800 m pa so večje in manjše terase z naselji, travniki in polji; najbolj znana naselja so Dobovec (674 m) in Župa (760 m) na s. , Ključevica (850 m) na v. ter Podkum (744 m) in Mali Kum (813 m) na j. strani. Malo pod vrhom je na s. strani obsežna travnata planota Lontovž s smučišči in smučarsko kočo. Na Kumu in njegovi okolici prevladuje srednjeevropska flora, na toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. Hladnikov grintavec, ki raste le v sredogorju osrednje Slovenije in opojno zlatico, ki je značilna za pobočje Kuma nad Dobovcem. Na tem območju dobimo tudi nekatere alpske rastline, kakor nežni kamnokreč, dlakavi sleč in soško smiljko, kar je za to nadmorsko višino presenetljivo.
Kum ima dva neizrazita vrhova, ločena z malim sedlom. Na v. vrhu je stala cerkev sv. Jošta, ki so jo zgradili konec srednjega veka; leta 1961 so jo porušili in tam zgradili visok RTV in telekomunikacijski stolp ter upravno poslopje. Na z. vrhu stoji cerkev sv. Neže, ki je bila prav tako zgrajena konec srednjega veka; po požaru okoli leta 1600 so jo obnovili. Zanimivost cerkve je samostojno stoječi zvonik. Kum je bil vse od izgradnje obeh cerkva znana božja pot, še zdaj pa je znana »kumska nedelja«, t. j. zadnja nedelja v avgustu.

Planinski dom stoji tik pod zahodnim vrhom Kuma (1220 m), na južni strani cerkve sv. Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, obnovljena pa po požaru okoli leta 1600. Na vzhodnem vrhu je stolp RTV s poslovnimi prostori. Začetki planinskega gospodarstva na Kumu segajo v leto 1928, ko je Posavska podružnica SPD opremila v mežnariji sobo za izletnike in planince. Po osvoboditvi je PD Trbovlje dobilo v last mežnarijo in njeno depandanso; obe zgradbi je obnovilo; 24. avgusta 1947 je neuradno, 5. septembra 1948 pa uradno odprlo Kočo na Kumu. Leta 1950 jo je prevzelo novoustanovljeno PD Kum Trbovlje, ki jo je v letih 1953 do 1958 adaptiralo in razširilo, v letih 1972/73 pa posodobilo in uredilo tudi depandanso. Leta 1952 so na Kum napeljali elektriko. V letih 1985 in 1986 so dom in depandanso popolnoma obnovili zunaj in znotraj, na novo opremili in napeljali telefon. Dom je stalno odprt, razen ob četrtkih.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 30 sedežev; v 14 sobah je 35 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC in umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.

Dom stoji na gorskem slemenu Gore, ki se razteza med dolinama potoka Boben na zahodu in reke Savinje na vzhodu; južna pobočja se strmo dvigajo nad Savo, severna pa se blago nagibajo proti cesti Hrastnik-Rimske Toplice. Ime Gore ima tudi razložena hribovska vas na severnem pobočju slemena, malo pod domom. Tik nad domom je vrh (786 m) s cerkvico sv. Jurija iz 15. stoletja, ki je pod spomeniškim varstvom. Prvo planinsko zavetišče v Gorah je PD Dol uredilo leta 1953 v mežnariji pod cerkvijo. Leta 1955 so začeli graditi dom, v katerem so najprej odprli zavetišče, leta 1961 pa so ga popolnoma dokončali; slovesno so ga odprli 20. avgusta 1961. Leta 1980 so dom povečali in adaptirali; pridobili so nove gostinske prostore, teraso in prostore za društvene potrebe. Ker imajo Gore ugodno sončno lego, so leta 1990 nabavili sončne kolektorje za ogrevanje vode. Leta 1993 je PD Dol uredilo v bližini doma športni center z igrišči za rokomet, košarko in tenis, balinišče in rusko kegljišče. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; na terasi je 40 sedežev; v 9 sobah je 27 postelj, v treh skupnih spalnicah še 33; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Pozimi obratuje v bližini doma manjša smučarska vlečnica.

Koča stoji nad malo kotlinico na jasi temena Kopitnika, nagnjenega proti vzhodu oziroma Savinji. PD Rimske Toplice je takoj po svoji ustanovitvi, 11. avgusta 1953, sklenilo, da bo uredilo na Kopitniku planinsko postojanko. Leta 1955 jim je občina Hrastnik dala v najem Trbežnikovo domačijo. Ker je bila glavna stavba zasedena, so prvo planinsko zavetišče uredili v manjši stavbi poleg domačije. Leta 1958, ko so se stanovalci preselili, so zavetišče uredili v glavni stavbi, v kateri so tudi povečali zmogljivosti. Leta 1962 so napeljali elektriko, v letih 1964/65 pa obnovili spodnje prostore. Po letu 1970 so se zagnano lotili dokončne obnove, pravzaprav so zgradili novo postojanko, odkupili nepremičnine, zgradili vodni zbiralnik, obnovili električno in vodovodno napeljavo, uredili okolico itd. Obnovljeno planinsko postojanko - kočo - so svečano odprli 21. septembra 1975. Leta 1990 so porušili staro malo kočo zraven glavnega poslopja in namesto nje pozidali gospodarsko poslopje; gradnjo so dokončali oktobra 1991. Leta 1992 je bila koča priključena na javno vodovodno omrežje. Koča je odprta od 10. ure ob sobotah do 18. ure ob nedeljah ter ob praznikih. V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v 6 sobah je 24 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske prostore ogrevajo s pečmi, sobe pa po potrebi z električnimi radiatorji; tekoča voda, elektrika.

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.