Izlet: Sežana Orlek

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.

MAŠUN, 1022 m, je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe, tam sta tudi lovska koča in gostilna Mašun Gozdnega gospodarstva Postojna, ki jo ima v najemu Erika Bolčina, Mašun 2, 6253 Knežak. Gostilna je odprta vsak dan, postrežejo tudi s toplo hrano; v sobah je na voljo 33 ležišč. Telefon: 050/331 611.

V nekdanji gozdarski hiši so jeseni 2005 odprli informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun. V njem s fotografijami in filmom prikazujejo življenje medveda, najznamenitejše zveri snežniških gozdov. Uredili so tudi 4 km dolgo krožno gozdno učno pot, na kateri pohodnike na desetih točkah seznanjajo z živalstvom in rastlinstvom gozdov tega območja.

Med NOB je imel Mašun pomembno vlogo. V obsežnih gozdovih so se večkrat zadrževale enote NOV in se bojevale z okupatorjem. Septembra 1943 je na Mašun prispela brigada slovenskih internirancev, ustanovljena po italijanski kapitulaciji 12. septembra na Rabu. Z otoka Rab do Bakra so se prepeljali z ladjo, od tam pa so prišli na Mašun, kjer so jih vključili v XIV. divizijo. Oktobra 1943 se je Tomšičeva brigada 10 dni bojevala z elitno nemško oklepno divizijo; takrat je bil požgan tudi gradič. Na te boje spominja plošča na hiši v bližini gostišča. Po nastanku velikih osvobojenih ozemelj je bila v začetku leta 1944 v NOV in POS organizirana transportna služba. Ena takih prog je potekala z Mašuna, kjer je bil sedež poveljstva istrskega vojnega območja, čez Loško dolino, Čabar, Osilnico, Kuželj, Stari trg ob Kolpi do Črnomlja in Črmošnjic. Severno od Mašuna, nad Sladkimi vodami, je bila prehodna bolnišnica za prvo pomoč hujšim bolnikom. Za končno osvoboditev naše domovine so enote NOV tudi na tem območju bojevale srdite boje, da bi obkolile 97. nemški armadni korpus.

Na Jesenovcu v bližini Mašuna je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P-1, ki je vzdrževala zveze s kurirskimi postajami TV-18 na Racni gori, P-2 na Slavniku (po kapitulaciji Italije s P-2a na vzhodnih Brkinih) in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pred italijansko kapitulacijo je bilo na P-1 od pet do osem kurirjev, po njej pa zaradi izjemnega povečanja količine pošte celo do 20. Prvi komandir je bil Anton Princ - Dušan iz Jasena pri Ilirski Bistrici. Na stavbi, v kateri je gostišče, je spominska plošča z napisom: »Na območju Mašuna je v času NOV delovala relejna kurirska postaja P-1. Padli kurirji Janez Gregorič 1924–1944, Vincenc Hace 1920–1944, Pavel Smrdelj 1915–1945. Vaša kri je v zarji svobode zalila temelje našega življenja. Avgust 1982. Hvaležni soborci in mladi rod.«

Na Mašun se lahko pripeljemo po asfaltirani cesti iz Knežaka (13,5 km), po gozdni cesti s Sviščakov (12 km) in lokalni cesti iz Starega trga pri Ložu mimo gradu Snežnik in skozi Leskovo dolino (26 km).