Izlet: Spodnje Sleme Planinski dom Kralja Matjaža

Dom stoji tik pod vrhom Uršlje gore ali Plešivca (1699 m) zraven cerkve sv. Uršule, zgrajene leta 1602. Na vrhu stoji poslopje RTV s stolpom. Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo in 22. avgusta 1948 tudi odprlo. V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje. V začetku leta 1992 je bil vključen mobitel.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 120 sedežev; v 11 sobah je 60 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; novi del doma je centralno ogrevan; voda kapnica, elektrika, mobitel.

Koča stoji na jasi na zahodnem boku Uršlje gore, ob cesti, ki pripelje z Raven na Koroškem in pelje naprej proti Križanu, Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Zgradbo je postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa. Rudnik je zgradbo odstopil PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postajanko in zraven nje zgradilo depandanso; planinsko postojanko je odprlo 24. maja 1964. Leta 1978 so kočo adaptirali in povečali, leta 1986 pa so napeljali telefon. Leta 1990 so namestili centralno ogrevanje in napeljali vodovod.Koča je odprta od 1. maja do 15. oktobra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; na klopeh pri mizah ob koči je prostor za 200 ljudi; v 6 sobah je 13 postelj, na skupnem ležišču pa je 16 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje; tekoča voda, elektrika, telefon.

ČRNA NA KOROŠKEM, 573 m, 2341 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v trikraki kotlinici ob reki Meža, v katero se tam izliva Javorski potok. Kotlinico oklepajo strmi vrhovi: na s. Šumahov vrh (1154 m), na z. Navrški vrh (1001 m), na j. Ludranski vrh (1219 m) in na jv. Kavšakov vrh (1089 m). Naselje sestavlja več sosesk. Središče naselja je staro jedro, imenovano Center, tam pa je tudi osrednji trg pod župnijsko cerkvijo sv. Ožbalta, pri kateri je razpotje cest proti Mežici, Šoštanju in Koprivni. Ob cesti proti Mežici je soseska Rudarjevo s stanovanjskimi bloki, naprej pa zaselek Mušenik. V smeri proti Šoštanju je zrasla soseska Lamperče, proti Koprivni pa do leta 1958 samostojno naselje Pristava. Del Črne je tudi zaselek Spodnje Javorje.

Razvoj kraja je tesno povezan s fužinarstvom in rudarstvom. Začetek fužinarstva sega v leto 1620. Takrat se je v Črni naselil Melhior Puc iz Labotske doline, začel v Javorju kopati železovo rudo, ob Meži pa je postavil dve talilni peči. Čez štiri leta je svojo posest prodal grofom Thurnom iz Pliberka, ki so v letih 1772–1775 v Mušeniku zgradili nove fužine; železovo rudo so tovorili iz Hefta na Koroškem. Po zgraditvi železnice Maribor–Celovec leta 1863 so Thurni železarstvo osredotočili na Ravnah; zaradi tega so leta 1892 opustili fužine v Mušeniku, v zameno pa zgradili velik žagarski obrat. Začetki svinčevega rudarstva na območju Črne segajo v leto 1644, ko je Matevž Ludinger tam začel kopati rudo. V okolici so nastajali manjši odkopi, vendar se je rudarjenje končalo, ko je središče rudarjenja na območju Pece postala Mežica. Pod skalo ob robu osrednjega trga je urejena rudarska zbirka z rudarskimi napravami, krajšim rovom in kipoma rudarjev.
Črna je bila naseljena že v srednjem veku, to pa potrjuje tudi leta 1362 ustanovljen vikariat. Takrat so domnevno zgradili prvotno cerkev sv. Ožbalta. Leta 1787 je Črna dobila župnijo, zdajšnja cerkev pa je bila zgrajena leta 1868. V letih 1472 in 1476 so kraj izropali in razdejali Turki. Črna je pogorela dvakrat, leta 1863 in leta 1910. Ohranjena je Rešarjeva hiša z letnico 1576 nad vrati in grškim napisom »Danes meni, jutri tebi«. Zasebni šolski pouk se je začel leta 1823, javna šola pa je bila ustanovljena leta 1882. Od 1863 do 1967 je v Črni obstajala samostojna bolnišnica. Kraj je dobil elektriko leta 1911, ko je gostilničar Hobel zgradil elektrarno na reki Meži.

Črna je zdaj upravno, trgovsko, storitveno in turistično središče Zgornje Mežiške doline. Od 1. januarja 1995 je Črna spet samostojna občina, kot je bila tudi do leta 1958, ko je bila priključena občini Ravne na Koroškem. Pomembna ustanova državnega pomena je center za usposabljanje za delo in varstvo mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Hotel Club Krnes je bil leta 1995 popolnoma obnovljen. V kraju so pošta, osnovna šola, poslovalnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, dve samopostrežni in več drugih trgovin, nekaj gostiln, enota Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. Prebivalci so zaposleni bodisi v domačem kraju bodisi v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. S svojo turistično ponudbo pa se Črna čedalje bolj uveljavlja tudi kot turistično središče.

Nemci so Črno zasedli 10. aprila 1941 in v njej namestili močno postojanko. Takoj po zasedbi so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izselili več zavednih slovenskih družin. Organizacija OF je začela delovati zgodaj, ljudje pa so ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Kraj so večkrat napadale partizanske enote. Hudi boji so potekali 20. in 21. januarja 1944, ko je Črno napadel 3. bataljon Šlandrove brigade. Ves avgust 1944 so se borci Vzhodnokoroškega odreda spopadali z nemškimi enotami in jim preprečevali, da bi s te strani napadle osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini; najhujši boji so potekali od 18. do 24. avgusta; tedaj je padlo večje število Nemcev in tudi nekaj partizanov. Na osrednjem trgu stoji spomenik 225 padlim borcem in žrtvam fašizma iz občine Črna, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem piše:
»Postoj tovariš, spomni se na mrtve!
To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«

V stari Štulerjevi hiši v Centru, ki je spomeniško zavarovana, je na ogled etnološka zbirka, ki prikazuje življenje Črnjanov v 18., 19. in 20. stoletju. Odprta je ob sobotah in nedeljah dopoldne, ob drugih dnevih pa po dogovoru z Alojzem Repanškom, Center 131, 2393 Črna na Koroškem, telefon: 02/823 83 54. G. Repanšek obiskovalce, če to želijo, popelje tudi po rudarski zbirki v rovu pod skalo v središču kraja.

Dom stoji na jasi tik pod vrhom na vzhodni strani Male Pece (1731 m). Prvo kočo je tu zgradila Mežiška podružnica SPD in jo odprla 29. junija 1928. Kočo so 12. februarja 1943 požgali partizani, da je ne bi uporabil okupator proti njim. Zaradi ostrejših obmejnih razmer po 2. svetovni vojni niso mogli takoj zgraditi nove postojanke. PD Mežica je leta 1953 zgradilo blizu nekdanje koče manjše planinsko zavetišče. Naslednje leto so na mestu nekdanje koče začeli graditi nov, velik dom, ki so ga delno izročili namenu 13. oktobra 1957, otvoritev pa je bila 7. septembra 1958. Pozneje so dom večkrat prenavljali in posodabljali. V nekdanji obmejni stražnici v bližini doma je Mladinski odsek PD Mežica leta 1975 uredil svoj Mladinski dom. Dom je odprt od maja do oktobra, potem pa ob sobotah in nedeljah. Dom so v zadnjih letih temeljito posodobili, ima malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih voda, financirano iz sredstev programa PHARE, v letu 2003 so s pomočjo tovarne HELIOS prenovili fasado, sedaj urejajo notranjost. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 18 sobah je 81 postelj, na skupnem ležišču pa 19 ležišč; WC, umivalnice s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon; tovorna žičnica.

PECA je mogočna gora v severni verigi Karavank. S. pobočja se spuščajo v Podjuno, v. in j. proti Mežiški dolini, ozka dolina Bele pa na z. loči masiva Pece in Obirja. Peca je popolnoma koroška gora. Čez njo teče državna meja; ena tretjina gore je v naši državi, dve pa v Avstriji. Zgrajena je iz triasnih apnencev. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), prek njega teče državna meja. J. stran vrha je skalnata in prepadna. Vrh ima ime po kmetiji Kordež v dolini Tople na j. strani gore. 

Od Kordeževe glave se proti zahodu vleče slemenski greben Pece. Prvi vrh je Končnikov vrh (2109 m), imenovan po kmetiji Končnik v Topli; tudi čezenj teče državna meja. Naprej je Bistriška špica ali Luška Kopa (2113m), ki je drugi najvišji vrh Pece; ta je že v Avstriji. Med Kordeževo glavo in Končnikovim vrhom je Knipsovo sedlo (2012 m), kjer je planinski mejni prehod do hotela Siebenhtte. Na vseh straneh se v goro zajedajo lepe gorske doline, poseljene s trdnimi kmetijami v dolinah in na prisojnih pobočjih; v naši državi so najbolj znane Topla, Koprivna in Helena. Kjer svet ni bil izkrčen za obdelovanje, so pretežno iglasti gozdovi, ki segajo do ok. 1800 m visoko. Na Peci, zlasti na planoti okrog Kordeževe glave, raste bogata alpska flora; tod najdemo tudi alpsko zlatico, najmanjši jeglič, alpsko azalejo, brezstebelno lepnico in pirenejski kamnokreč.

Notranjost Pece je prevrtana z rudniškimi rovi; precej jih je že opuščenih; dolžina rovov presega 700 km. V gori so bogata ležišča svinčeve rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa se je okrog Mežice in Črne pojavilo več podjetnikov. Proizvodnja je začela naraščati v zač. 19. stoletja, največja pa je bila v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni; leta 1971 so nakopali 363. 316 ton rude, rudnik pa je zaposloval 1725 ljudi. Rudo so topili v žerjavu; plini iz topilnice so v okolici uničili gozdove, grmovje in travnike, potem pa je erozija odplaknila rušo do skalne podlage. To se lepo vidi tudi s Pece. V zadnjih letih se po uvedbi čistilnih naprav in zmanjšanju proizvodnje stanje popravlja.
Pravljica pripoveduje, da v Peci spi priljubljeni Kralj Matjaž s svojo vojsko; ko se mu bo brada trikrat ovila okrog kamnite mize, se bo zbudil in prišel s svojo vojsko pomagat ljudem. V votlini, 10 min od postojanke, je bronast kip Kralja Matjaža, sedečega in spečega za mizo, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča-Belača.

S Kordeževe glave je čudovit razgled. Na v. strani se za Mežiško dolino dvigajo Uršlja gora, Pohorje, Paški Kozjak in Boč. Na j. je pod nami dolina Tople, naprej pa vidimo Smrekovško pogorje, Raduho, Olševo in Savinjske Alpe, ob dobri vidljivosti pa na jz. tudi Julijske Alpe s Triglavom. Na z. se vleče veriga gora in vrhov v Karavankah z Obirjem in Košuto v ospredju. Na s. strani je lepa dolina Podjune s Pliberkom in drugimi koroškimi kraji, zadaj se dvigata Golica in Svinška planina ter širna veriga Visokih in Nizkih Tur.