Izlet: Spodnja postaja žičnice (Na prodih) Aljažev dom v Vratih

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.