Izlet: Kranjska gora Planica (Valvasorjev dom)

Koča stoji na gozdni jasi sredi obsežne kotanje Krnica med Martuljškimi gorami, Škrlatico, Razorjem in Prisojnikom. Sklep o gradnji koče je Kranjskogorska podružnica SPD sprejela na 7. občnem zboru 13. marca 1932; to leto so že začeli graditi, naslednjo leto pa so kočo odprli. Po 2. svetovni vojni jo je PD Kranjska Gora večkrat obnavljalo, vendar je koča ohranila zunanji videz, kot ga je imela ob otvoritvi. Leta 1987 so kočo temeljito prenovili in s tem omogočili, da je odprta tudi v zimskem času.Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, sicer pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pri mostu čez Pišnico, malo pod hotelom Erika, je obvestilo, če je koča odprta; za zimski čas priporočamo prebrati planinske informacije ali preveriti po telefonu. V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 3 sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, agregat za elektriko.

Bivak stoji na obrobju planote na Rušju med Dolkovo špico in Stenarjem. Mirno pelje pot iz Vrat na Škrlatico, tam se tudi odcepi pot čez Kriško steno v Krnico oziroma čez Križ do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Prvi bivak so jeseniški alpinisti ob sodelovanju planincev iz drugih krajev postavili leta 1948. V hudi zimi 1950/51 ga je vihar odtrgal s temeljev in ga odnesel 80 m daleč. V letih 1952 in 1953 so postavili novega in ga odprli 8. novembra 1953.
Bivak je stalno odprt in je namenjen planincem in alpinistom; v njem je 10 ležišč ter rezervoar s kapnico.

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.

Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje PD Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko. PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot "Dom Pristava na Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije, pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 28 sedežev, v točilnici pa 30; pri mizah pred domom je 400 sedežev; v 7 sobah je 64 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železno rudo; pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka: po vojni jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je adaptirala in odprla 22. julija 1923; poimenovali so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije "Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 je bil zgrajen prizidek za nove sanitarije v pritličju in sanitarije in tuše s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje. Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži in 4 sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in tušem s toplo vodo. V letu 2005 pa so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili šank in vhod. Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila v l. 2010 in sicer z izgradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnove sob v nadstropju, povečanja kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je redno odprt od sredine maja do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostorih je  75 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 7 sobah v pritličju  je  38ležišč , v 4 sobah v mansardi pa 12 ležišč; WC, v vsaki etaži, umivalnica in tuši s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo; tekoča voda, elektrika, radijska zveza, mobitel.