Več o točki
Vrh:
VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se
vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in
dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo
ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od
Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v
Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na
njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in
doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti
vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni
smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je
tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja,
zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni
potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke
Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika
pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo
kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in
sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod
dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega
Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega
in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno
znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova
zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev
svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom
pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko
tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki
poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in
vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več
turška.
© Jože DobnikPlaninska postojanka:
Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha
Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh.
Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom,
vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od
Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju
in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo
gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica
je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz
ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so
dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča,
vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili
še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je
odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme
ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem
vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto
vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na
skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi;
voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori
Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.