Izlet: V koncu (spodnja postaja žičnice na Kokrško sedlo) Turski žleb (razpotje na severu)

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo in fotovoltaičim generatorjem za proizvodnjo elektrike, ki nadomešča diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V gostinskem prostoru je 81 sedežev, točilni pult; v 17 sobah je 105 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; zimska soba z 12 ležišči; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, radijska zveza.

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.