Izlet: Dajno brdo (razpotje) Koča pri Triglavskih jezerih

BUKOV VRH, 100 preb., je razloženo naselje samotnih kmetij po slemenih in terasah Bukovega vrha (832 m) in sz. obronkih Pasje ravni. Na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere božje. Na kartah je označena kot cerkev sv. Sobote in je znana tudi kot božja pot. Prvotno gotsko stavbo so leta 1739 prezidali in barokizirali. Zanimiva je štukaturna ornamentika iz 17. stol. Območje Bukovega vrha so od 12. do 14. stol. naselili Slovenci iz Koroške.

Decembra 1941 so Nemci izvedli prvi napad na območje Bukovega vrha in požgali domačijo pri Narigarju. Pri Skobelju se je Cankarjev bataljon 27. decembra 1941 spopadel z veliko močnejšimi nemškimi vojaškimi in policijskimi enotami.

Hotovlja, 400 m, 256 preb., je gručasta vas ob Hotoveljščici, pred njenim izlivom v Poljansko Soro. Iz Hotovlje izvira rod slikarjev Šubicev; spominska plošča na Dovjakovem mlinu pove, da je bila družina slikarjev Šubicev znana že v 16. stoletju. Tam je bil rojen tudi slikar in grafik Ive Šubic (1922–1989). Vaščani te vasi so decembra 1941 dali pobudo za »poljansko vstajo«. V gozdovih nad vasjo je bil leta 1942 štab Škofjeloškega bataljona in sedež pokrajinskih političnih organizacij.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO, 386 m, 390 preb., so staro naselje, po katerem je dobila ime Poljanska dolina. Kraj je bil prvič omenjen leta 1160, ko je bil tam sedež županije loškega gospostva. Staro gručasto jedro je ob nekdanji regionalni cesti Škofja Loka–Gorenja vas ter ob potoku Ločivnica pred njegovim izlivom v Poljansko Soro. Nova cesta je zdaj speljana zunaj starega jedra. Novi deli naselja so se razširili predvsem nad cesto proti Gorenji vasi, kjer je tudi šola, ter ob cesti proti Volči. V kraju je obrat industrije termičnih izolacij TERMO iz Škofje Loke, tam so tudi pošta, osnovna šola, Kmetijsko-gozdarska zadruga, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. V gostilni Na Vidmu in pri zasebnikih so na voljo tudi prenočišča. Sodobna cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1970 namesto nekdanje med vojno poškodovane baročne cerkve iz 18. stol.

Poljane so znane po »poljanski vstaji«; vaščani in okoličani so namreč po napadu Nemcev decembra 1941 na Bukov Vrh množično odšli v partizane. Borci Cankarjevega bataljona so potem v dolini porušili več mostov, da bi s tem preprečili izseljevanje Slovencev, decembra 1941 pa so uničili tudi žandamerijsko postojanko v vasi. Pomembna je bila tudi akcija Prešernove brigade 22. oktobra 1944, ko so partizani uničili nemško postojanko v Poljanah. V spomin 165 padlim borcem za svobodo so leta 1960 v središču vasi postavili lep spomenik, na »poljansko vstajo« pa spominja velika stenska freska na stavbi nasproti spomenika, darilo domačina, borca in akademskega slikarja Iveta Šubica kraju ob 40. obletnici vstaje. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, so v kraju postavili tudi spominsko znamenje s kažipoti do prestolnic vseh držav članic EU.

Poljane so zapisane tudi v slovenski kulturni zgodovini, saj so bile rojstni kraj številnih znamenitih Slovencev, med njimi pisatelja in politika Ivana Tavčarja (1851–1923) – na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, pred hišo pisateljev doprsni kip, pokopan pa je v grobnici pri Tavčarjevem dvorcu na bližnjem Visokem – znanih slikarjev Alojza Šubica (1865–1905) ter bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), podobarja Jožeta Šubica (1862–1929), geografa, zgodovinarja in prevajalca Janeza Jesenka (1838–1908) ter filozofa Aleša Ušeničnika (1868–1952).

GORENJA ŽETINA, 930 m, 51 preb., je razložena vas z gručastim jedrom na polici na j. strmem pobočju Koprivnika. K vasi sodi zaselek Brinje ob poti iz Četene Ravni. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom in gozdarstvom. Na domačiji Jerneja Vodnika, Gorenja Žetina 11, se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.

Pisatelj Ivan Tavčar je Gorenjo Žetino izbral za prizorišče svoje znamenite povesti Cvetje v jeseni; v povesti jo je imenoval Jelovo Brdo.

ČRNI KAL, 1103 m, je preval, čez katerega je že v preteklosti vodila pot iz Poljanske v Selško dolino. Pisatelj Ivan Tavčar ga omenja v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki. Na jz. strani prevala se dviga strmo pobočje Blegoša, na sv. strani pa prav tako strmo pobočje Koprivnika. Na preval pripelje več cest: iz Škofje Loke (Podpulferca) nekdanja vojaška, zdaj Blegoška cesta (23 km), s Hotavelj skozi Sušo (17 km), iz Javorij skozi Gorenjo Žetino (12 km) in z Zalega Loga (Davški most) skozi Potok (10 km). S prevala vodita do najbližjih izhodišč za vzpon na vrh Blegoša dve gozdni cesti: zahodna po s. pobočju Blegoša na Murove (3 km), od koder je do Koče na Blegošu 15 min., do vrha pa še 30 min., in južna po v. pobočju na Prvo ravan, od koder je na vrh 30 min. Na Črnem kalu se nam pridruži LPP in skupaj gremo do Koče na Blegošu. Tik pod križiščem je lovska koča, ki je odprta le občasno.

Ob robu križišča je spominska plošča v spomin na bivanje 2. grupe partizanskih odredov na tem območju, preden je julija 1942 odšla na Štajersko.

Razložena vas Potok, 680–840 m, 67 preb., obsega domačije ob Farjem potoku in samotne kmetije na pobočjih Malega Blegoša (1107 m), Črta (1019 m) in bregovih nad dolino Davče. V začetku 17. stol. je bila tam fužina, vendar jo že Valvasor omenja kot opuščeno. Za fužinarji so se tam naselili slovenski naseljenci. Potok in njegovo širše območje je znano tudi po dogodkih iz obdobja NOB. Skozi to vas je bil prehod iz Gorenjske na Primorsko. Pri Marenkovcu ob cesti v Zalo je bila 12. julija 1943 ustanovljena 7. udarna brigada Franceta Prešerna. 24. marca 1945 so vas požgali Nemci.

To je ena najlepših hribovskih vasi, stoji v prisojni legi ob začetnem toku Selške Sore, središče kolonizacijskega ozemlja pod Ratitovcem, ki so ga pred 600 leti poselili tirolski kmetje iz Pustertala, sedaj povsem poslovenjeni, le priimki in ledinska imena še pričajo o njihovem izvoru.

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.