Izlet: Ukanc Kranjska gora

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.

Koča stoji na gozdni jasi sredi obsežne kotanje Krnica med Martuljškimi gorami, Škrlatico, Razorjem in Prisojnikom. Sklep o gradnji koče je Kranjskogorska podružnica SPD sprejela na 7. občnem zboru 13. marca 1932; to leto so že začeli graditi, naslednjo leto pa so kočo odprli. Po 2. svetovni vojni jo je PD Kranjska Gora večkrat obnavljalo, vendar je koča ohranila zunanji videz, kot ga je imela ob otvoritvi. Leta 1987 so kočo temeljito prenovili in s tem omogočili, da je odprta tudi v zimskem času.Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, sicer pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pri mostu čez Pišnico, malo pod hotelom Erika, je obvestilo, če je koča odprta; za zimski čas priporočamo prebrati planinske informacije ali preveriti po telefonu. V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 3 sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, agregat za elektriko.