Več o točki
Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju
Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz.
Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m),
na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec
(706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili
živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh
Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v
Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in
iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z
okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno
gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju.
Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni
rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930
uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala
trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila
priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18.
stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih
kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša
gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo
uprizorilo prvo slovensko predstavo.
V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko
gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih,
saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom.
Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa
socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo.
Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo
zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso
slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani
so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v
NOB.
Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno
sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno
podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in
hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija
je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge
organizacije in društva.
Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo
srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so
pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je
urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod
strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo,
najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja.
(Informacije ++386 (0)5 3771142,
http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm
)
Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij
rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja
Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja
idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju,
kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na
hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k
njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem
mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.