Izlet: Bevkov vrh Hleviška planina

Bevkov vrh (1051 m), kopasti vrh v razvodnem hrbtu jv. dela Cerkljanskega hribovja; proti s. tečejo potoki v Poljansko Soro in naprej v Črno morje, proti j. pa v Idrijco in Jadransko morje. V hribovju prevladujejo skrilavci in peščenjaki. Z. del vrha prekrivajo senožeti, v. pa je gozdnat. Kmetije segajo prav pod vrh. Najvišja je Bevkova tik pod vrhom, po kateri ima ime. Najbolj strma je j. stran, ki pada v dolino Idrijce, višinska razlika je kar 700 m. Na j. pobočju je gručasto naselje Otalež (550 m) s samotnimi domačijami naokrog, na s. strani pa raztresene domačije naselja Cerkljanski Vrh, ki nima vaškega jedra. Med NOB je bila na Bevkovem vrhu glavna obrambna postojanka primorskega partizanskega središča Cerknega.

Na z. travnatem delu vrha stoji kapelica. Od nje je lep razgled na Cerkljansko hribovje s Kojco, Poreznom in Črnim vrhom, na Škofjeloško hribovje z Blegošem, na Ratitovec in na verigo Spodnjih Bohinjskih gora ter na Triglav v ozadju. Na bližnjem slemenu na sv. vidimo razloženo vasico Nova Oselica (810 m) s središčem pri cerkvi sv. Janeza Nepomuka.

Pri kapelici je skrinjica z vpisno knjigo in žigom! PD Cerkno.

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.