Izlet: Gladki vrh (Ratitovec) Krn

Tukaj gremo naravnost v smeri Gladkega vrha.

V Krekovi koči Vas bodo prijazno sprejeli. Lahko se boste odpočili, osvežili in okrepčali, lahko boste tudi prenočili. Če ste žigosali vseh 12 kontrolnih točk, lahko daste dnevnik v potrditev in boste kot znak priznanja za pravkar opravljeno pot prejeli še spominsko značko.

Po poti do koče.

Pot se spusti proti sedlu med Altemavrom in Gladkim vrhom, pred seboj zagledamo Krekovo kočo, naš končni cilj.

Gremo rahlo navkreber, toda prav hitro, še pred prvim bunkerjem, gremo naravnost po grebenu in ne levo okrog hriba.

Pri hoji po Ratitovcu bomo srečali bunkerje, vendar pa na Ratitovcu niso Italijanski bunkerji, ampak je te tukaj gradila tik pred drugo svetovno vojno vojska Kraljevine Jugoslavije. Po vodji teh operacij se ta linija imenuje Rupnikova linija. Načrtovana je bila kot obrambna linija po celotni meji z Italijo, vendar ni bila nikoli dokončno zgrajena, zaradi drugačnega načina bojevanja v 2. svetovni vojni pa tudi ni bila uporabljena za vojno delovanje. Tako se je sistem vsaj deloma dograjene strjene linije začel prav tu na Ratitovcu, linija pa je potem potekale preko Zalega Loga na Blegoš, čez Hotavlje na Žirovski vrh, preko Logatca in Cerknice proti Reki oziroma Sušaku. Na Ratitovcu niso gradili velikih utrdb, zgradili pa so samo na področju Ratitovca 11 bunkerjev - pet vzdolž grebena Kremant - Altemaver, dva bunkerja tik pod Gladkim vrhom, enega na sedlu Vratca, enega na grebenu proti Kosmatemu vrhu in dva nad sedlom Povden.

Ko pridemo na vrh, smo na najvišji točki naše poti. Pot nas naprej vodi tik po grebenu, kjer je potrebno kar nekaj previdnosti. V globini, globoko pod nami vidimo vasi Torka in Ravne, ki sta se stisnili na koščku nekoliko položnejšega sveta na nekakšni mali terasi.

Prispemo na travnato sleme med Kremantom in Altemavrom, kjer se pridruži poti s Soriške planine.

Od tod se vzepnjamo po pobočju.

Pot nadaljujemo tako, da se vrnemo do smerne tablice, ki nas opozarja na žig in od tam gremo naprej po markirani poti. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

Pot nas vodi nekoliko navkreber in mimo nekaj vrtač do male jase v gozdu. Od tu pa se strmo povzpnemo na vrh Kremanta. Lahko rečem, da pridemo v drug svet. Iz gozda, po katerem smo hodili kar nekaj časa, smo prišli na položen travnat greben, kjer lahko v resnici uživamo. Splačalo se je potruditi. Sprehajamo se po travnati preprogi, na gosto posejani z gorskim cvetjem. Splača se tukaj vzeti čas, se usesti v travo in uživati. Ko se spet odločimo z nadaljevanje poti, opazimo na enem izmed neizrazitih vršičkov približno na sredini grebena tik ob poti žig za Kremant.

Prečkamo parkirišče in pri ličnem smerokazu za Litostrojsko kočo opazimo smerokaz za Ratitovec. 

Ratitovec ni vrh, čeprav pogosto imenujemo Gladki vrh v bližini Krekove koče kar Ratitovec, ampak pomeni greben, ki se razprostira od Kremanta do Kosmatega vrha. Gremo torej najprej čez malo jaso in zatem v gozd. Ko pridemo do gozdne ceste opazimo, da se nam je z desne strani priključila še ena markirana pot. Ta se začne nekoliko nižje, kjer se od glavne ceste, ki vodi iz Sorice, odcepi makadamska cesta proti Danjarski planini (smerokaz). Mi gremo še nekaj časa po cesti, vendar pazimo, ker se naša pešpot odcepi v desno in nas pripelje po prijetnem smrekovem gozdu do križišča Mišji grunt. Do sem bi lahko prišli tudi po gozdni cesti, iz katere smo zavili na pešpot, vendar trasa po cesti ni markirana. Na Mišji grunt pripelje tudi nemarkirana, vendar dobro vidna pot iz Spodnjih Danj.

Na Mišjem gruntu zavijemo levo strmo po planinski stezi. Pot kmalu postane položnejša in prijetnejša za hojo. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

Naša obhodnica se lahko začne tukaj na Soriški planini, kot je opisano v vodniku, lahko pa jo začnete tudi na drugem izhodišču. Tukaj bomo opisali le pot, ki je opisana v vodniku. Začnemo torej na parkirišču na Soriški planini.

S parkirišča se odpravimo do Litostrojske koče in naprej ob vlečnici do smerne table z vrisanimi potmi. Mi bomo šli proti sedlu med Možicem in Slatnikom. Po ne preveč strmi poti pridemo v 45 minutah do nekdanje italijanske vojašnice. Prav tukaj je pred 2. svetovno vojno potekala Rapalska meja, določena leta 1920. Italija je mejo s takratno Kraljevino Jugoslavijo ves čas skoraj do začetka druge svetovne vojne načrtno utrjevala s takoimenovanim Alpskim zidom. Precej objektov te utrdbene linije bomo videli tudi ob naši poti. Vojašnica je sedaj zapuščena in v glavnem služi kot hlev za ovce, ki se poleti pasejo v okolici.

Povzpnemo se še nekaj korakov do sedla nad vojašnico in po vojaški cesti "mulateri" gremo proti Šavniku, kamor nas usmeri smerokaz.

SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

S prevala Na Kalu, kjer je več izvirov, gremo mimo razvalin nekdanje obmejne stražnice, od koder je lep razgled na Porezen, globoko Baško grapo in strma j. pobočja Koble, potem pa se v okljukih povzpnemo na 15 min oddaljeno sedlo med Koblo in Kravjo Črno goro (1541 m). Če se ozremo nazaj, vidimo v sredini vrh Črne prsti, na desni Črno goro, na levi Kontni vrh, med njima pa kotlinico s Planino za Črno goro. S sedla se obrnemo proti j. in se v 15 min povzpnemo na vrh Koble.

Od tod krenemo navzgor po gozdu na bližnji preval Na Kalu (1362 m). V bližini prevala je zgornja postaja sedežnice smučarskega centra Kobla, ki pa je odmaknjena od naše poti.

Tu se odcepi na desno markirana pot v Podbrdo, naša pot pa se prevali na s. pobočje Rušnega vrha (1800 m) in se po njem spusti do bližnjega razpotja: leva pot pelje čez Planino za Liscem v Bohinjsko Bistrico, SPP pa se povzpne na sedelce Škrbina med glavnim grebenom in Črno goro. Z vrha 20 min. S sedla se pot spusti v mnogih ovinkih po ozkem žlebu, imenovanem Žrelo, do 10 min oddaljenega razpotja: leva pot pelje pod stenami Črne gore na Planino za Črno goro in naprej v Bohinjsko Bistrico, SPP pa zavije desno po kamnitem pobočju Kontnega vrha ali Šoštarja (1646 m) proti poraščenemu sedlu pred nami. Kontni vrh imenujejo Bohinjci, ime Šoštar pa so ohranili prebivalci iz vasi Bača, Kal in Stržišče na j. pobočju, potomci Tirolcev, ki jih je oglejski patriarh v 13. stol. preselil na pobočja nad Baško grapo.

Pot pelje naprej po s. pobočju Kontnega vrha zložno med jelševjem in borovjem, potem pa se spušča po smrekovem in macesnovem gozdu ter spremeni smer proti v. Na levi zagledamo kadunjo s Planino za Črno goro, na kateri stoji nekaj hišic. Nad kadunjo je razpotje, do sem smo s Črne prsti hodili 1 h 15; leva pot zavije navzdol prek planine v Bohinjsko Bistrico, SPP pa na desno navkreber ob potočku na močvirnato, z visokim ščavjem poraslo ravninico.

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

Severno pod Poljanskim vrhom je planina Poljana (1466 m), nad njo se vzpenja z rušjem porasli Gradovec (1692 m). Na prevalu spet zavijemo na j. stran glavnega grebena, ki postane za nekaj časa enakomerno sleme. Prečimo zelo strma travnata pobočja Poljanskega in Konjskega vrha ter Četrta (1832 m); pot od prevala naprej je ozka steza, zato je potrebno paziti, da nam ne spodrsne, zlasti če je mokro. Glaboko pod nami je pod strmo Stržiško planino lepa vasica Stržišče (756 m). Pod Četrtjo, od koder se nam v bližini pokaže Črna prst, se strmo spustimo po v. travnatem pobočju tega vrha v globoko škrbi­no Vrata (1721 m) z razritim in raztrganim pečevjem, kjer je prehod med Stržiščem in bohinjsko planino Osredki. Z rame pod Matajurskim vrhom 1 h 15.

Pot se s škrbine strmo dviga po z. skalnatem grebenu Črne prsti. Ko strmina popusti, pridemo na travnato vesino; razveselimo se ob opozorilu na skali ob poti, da je do planinskega doma le še 20 minut.

Z rame nadaljuje lepa, precej ravna pot pod glavnim grebenom in Matajurskim vrhom, kmalu preči skalni skok, potem pa se spet zravna. Mimo velike skale z markacijo se dvignemo na skalni rob, potem pridemo na travnati preval med Matajurskim in Poljanskim vrhom, pred nami pa je travnat Konjski vrh (1879 m).

Na sedlu preidemo na primorsko stran, po kateri obidemo skalnati vrh Raskovca. Na v. strani vrha se povzpnemo čez skalnati greben na s. stran, kjer ob njegovem robu zaobidemo krnico med Raskovcem in Matajurskim vrhom (1936 m). Kmalu pridemo na zeleno ramo na s. strani Matajurskega vrha, pred nami pa je Poljanski vrh (1897 m). Z Rodice 1 h 15.

Z vrha Rodice se pot spušča po j. strani ozkega grebena; zahtevna pot preči nekaj skalnatih kotov ob grebenu. Kmalu preidemo na s. stran grebena, toda že po nekaj minutah se vrnemo na j. stran, po kateri se precej strmo spustimo, potem pa se pot zvijuga po kamniti strmini proti malemu travnatemu sedlu, ki ga z Rodice dosežemo po 30 min. Od tod naprej pelje SPP nekaj časa spet po bohinjski strani grebena, kjer obidemo nekaj grebenskih glav pod Novim vrhom, potem pa se spustimo do travnatega prevala med Rodico in Velikim Raskovcem. 

Pot po travnatem robu pripelje na vrh. S prevala Čez Suho na vrh smo hodili 45 minut. Z Vogla na Rodico je 3 h.

S prevala Čez Suho gremo po širokem travnatem hrbtu nad planino Lepa Suha zložno navzgor proti Rodici, ki jo imamo ves čas pred seboj. Sredi pobočja je ob poti napis "Voda" s puščico, ki pokaže k razpadajoči betonski cisterni ob ostankih nekdanje obmejne stražnice, v kateri pa najdemo le smetišče. S hrbta pridemo na ravno sleme, odkoder vidimo košček Bohinjskega jezera, Ribčev Laz, Staro Fužino, Srednjo vas in druge kraje v Bohinjski dolini. S slemena sledi kratek spust do vznožja Rodice, potem pa se pot enakomerno dviga po j. pobočju proti v. Ko dosežemo malo sedlo v jz. grebenu Rodice, se pot obrne proti sv. Malo pod vrhom pride po j. pobočju markirana pot iz Ruta in iz Stržišča. 

SPP se s sedelca spusti po s. pobočju glavnega grebena v koritasto dolino, ki pada proti planini Suha; v kotlini opazimo Bohinjsko Bistrico. Z gruščnate poti se dvignemo čez kratek skok, malo po nizkem borovju, potem pa pridemo na travnato pobočje, po katerem se povzpnemo naravnost na vršiček (1796 m) v glavnem grebenu. S te točke se dobro vidna pot spusti prek trat do bližnjega prevala Čez Suho (1773 m); s sedelca pod Šijo 45 min. Na preval pripelje tudi markirana pot z Ribčevega Laza čez planino Suha. Na njej je Radovljiška podružnica SPD leta 1899 odprla Kočo na Rodici, ki pa po 1. svetovni vojni ni več obratovala. Škoda, da na dolgi poti s planine Razor do Črne prsti ni več planinske postojanke!

Ko se obrne okrog s. roba, zavije skozi nizko ruševje na travnato s. pobočje Šije (1880 m), po katerem pridemo skoraj vodoravno na sedelce pod vrhom Šije na j. in Visokim Orlovim robom (1800 m) na s. strani. S prevala Vratca do sem je 20 min. SPP se na vrh Šije, izrazit vrh v glavnem grebenu med Voglom in Rodico, ne povzpne. Na Visoki Orlov rob je od Ski hotela Vogel speljana sedežnica, od tam pride tudi markirana pot.

S prevala Vratca se pot sprva zmerno vzpne po travnatem z. pobočju Vrha Dlani (1862 m). 

Leva pot pelje na preval Globoko in naprej na Komno, SPP pa po s. gruščnatem pobočju Vogla proti v. Skoraj ravna pot pripelje do skalnatega roba, ki ga prečimo, potem pa se po krušljivem v. grebenu Vogla spustimo v škrbino brez imena (1668 m), ki je najnižja točka v grebenu do Črne prsti. V škrbino pripelje s s. pot od Ski hotela čez planino Zadnji Vogel. lz škrbine se SPP strmo dvigne po kratkem skalnatem, ponekod malo izpostavljenem pobočju manjšega grebenskega vršiča; ko se zravna, smo na prevalu Vratca (1725 m).

Z Vogla na preval Vratca je 1 h.

S sedelca med Voglom in Vrhom Krnic (18966 m) se pot spusti po grušču do razpotja.

Z vrha zavijemo navzdol po z. grebenu Vogla v bližnje sedelce med Voglom in Vrhom Krnic (1896 m).

Naša pot zavije na desno, postane gruščnata in se precej strmo dvigne med nizkim borovjem v koritasto Krnico pod vznožjem Vogla, kjer pride na plano. Po slabi uri hoje pridemo na travnat prag nad Krnico, kjer opazimo na desni nekdanjo italijansko utrdbo. SPP se s praga vzpne po travnati vesini v obširen kamnit kotel pod vrhom Vogla, po katerem pridemo na sedlo med Žabiškim Kukom (1844 m) in Voglom, tu se odpre pogled naprej na Spodnje Bohinjske gore, kjer nas bo vodila pot proti Črni prsti. S sedla zavijemo po zložnem vršnem grebenu na vrh Vogla, kamor pridemo s sedla v 20 minutah.

Od Koče na planini Razor na vrh Vogla je 2 h.

Pot se vzpenja proti košatim bukvam, kjer se na levo odcepi pot na preval Globoko.

Kažipot za kočo nas usmeri po travnati planoti proti Voglu.

Planina na Kalu (1490 m) leži na pomolu v vznožju Tolminskega Migovca. Pred leti so tod pasli živino kmetov iz Poljubinja, Zadlaščice in Tolminskih Raven, zdaj so stanovi opuščeni in planina močno zaraščena. Tudi voda ne teče več, korito je suho. Pri betonskem koritu zavijemo po senožeti proti planini Razor, ki jo že vidimo s planinsko kočo in pastirskimi stanovi ter Voglom in Žabiškim Kukom nad njo. Kmalu pridemo na pobočje, ki je deloma poraslo z drevjem, vmes pa so tudi manjši gozdički. Po pol ure je ob poti studenček. Nekaj časa je pot precej ravna; prečimo nekaj razdrapanih hudourniških korit, potem pa se po gozdu spustimo na ravninico, kjer se odcepi markirana pot na Škrbino (1910 m). Nadaljujemo po lepem bukovem gozdu, kjer se pot vijuga malo gor, malo dol. lz gozda pridemo na travnato pobočje, na katerem je nekaj skal in borovcev. Od tod sledi mali vzpon na skalnat rob, potem pa se po bukovem gozdu zmerno spuščamo. Pot postane široka gozdna pot, ki nas kmalu pripelje na planino Razor in prek nje ravno proti planšariji in planinski postojanki. S planine Na Kalu do Koče na planini Razor je 1 h 30.

Od Gomiščkovega zavetišča na Krnu do Koče na planini Razor je 7 do 8 h.

SPP vodi dalje po poti, ki pri hudourniški grapi zavije strmo navzgor. Pot se v okljukih dvigne po travnatem, potem gozdnatem pobočju kakšnih 200 m do mulatjere, ki pripelje od lovske koče in jo že prej večkrat prečka. Še neoznačeno lažjo mulatjero lahko uporabimo zlasti ob slabem vremenu. Po lepi, skoraj ravni mulatjeri in po nekaj bližnjicah, gremo po prostranih pobočjih Tolminskega Kuka in Tolminskega Migovca (1881 m) do sedla nad planino Na Kalu, ki ga vidimo pred seboj. Preden pridemo do hudourniške grape s Tolminskega Migovca, je ob poti v skalo vgrajena kapelica Matere Božje, ki so jo leta 1924 postavili italijanski alpinci. Ko po velikem ovinku prekoračimo grapo, gremo nekaj minut pod skalnatim baldahinom, s katerega kaplja voda. Še malo, pa smo na sedlu, s katerega že zagledamo na v. strani planino Na Kalu, do katere smo od izvira vode na Dobrenjščici hodili 1 h 30. Z južne strani pripelje na planino tudi markirana pot iz Tolmina prek Čadrga.

V ključih se spustimo na malo planino, od koder vidimo v bližini lovsko kočo na Dobrenjščici, nad njo pa vrhove Spodnjih Bohinjskih gora s Tolminskim Kukom (2085 m). Še naprej se pot izmenoma spušča in pripelje na bolj ravno mulatjero. Po uri in pol s Prehodcev pridemo do označenega odcepa slabe steze k odličnemu izviru vode, 40 m pod potjo.

Ko smo se odžejali in si natočili vode, se vrnemo na mulatjero ter gremo po njej naprej mimo nekdanjega izvira vode s koritom (zdaj je odtod do bližnje lovske koče napeljana voda po cevi) do hudourniške grape, kjer zavije SPP po bližnjici na pobočje Planje, mulatjera pa proti lovski koči.

Planina Dobrenjščica (1304 m) leži na terasi na jz. pobočju Planje (1874 m), vrha v Spodnjih Bohinjskih gorah. Planina je zdaj opuščena. Na njej stoji lovska koča. Na planino pripelje markirana pot iz doline Tolminke.

S Prehodcev gremo dalje po mulatjeri proti v. Po nekaj minutah smo pri kažipotu, ki pove, da se na desno odcepi stara vojaška pot čez Polog v Tolmin, na levo pot h Krnskemu jezeru, SPP pa naravnost. Precej ravna pot pelje po jz. pobočju Mahavščka (2008 m). S poti je lep pogled na globoko dolino Tolminke, pred seboj pa zagledamo belo streho lovske koče na planini Dobrenjščica. S široke mulatjere gremo naprej po poti, ki se v ključih spušča po precej strmem pobočju Vrha Škrli (1926 m) proti veliki grapi pred planino Dobrenjščico. Ko se pot za kratek čas zravna, stopimo na gozdnat svet in zaobidemo grapo.

SPP spremeni pri spomeniku smer: obrne se proti s. Gruščnata, sprva precej strma pot se spušča po kraških vrtačah in kotličih v. pobočja Vrha nad Peski mimo ostankov iz 1. svetovne vojne. Kmalu pridemo na opuščeno, ponekod že močno poškodovano mulatjero, ki pelje s Prehodcev na Batognico; po njej nadaljujemo pot do prevala Prehodci, le ponekod daljše ovinke krajšajo bližnjice. Pot postane zložnejša in na planotastem prevalu pod Velikim Šmohorjem preide s s. v sv. smer. Po kotanjasti kraški planoti pod Kontami, s. od. poti, pridemo na sleme, po katerem se zložno spustimo na preval Prehodci. Med potjo smo pod vrhom Malen (1764 m) na desni strani poti opazili razpadajoče ostanke vojaških zgradb.

Na poti vidimo na desni kotanjo med Škofičem (2013 m), Malim vrhom (1931 m) in Leskovškim vrhom (1903 m), v kateri leži Jezero v Lužnici. Po 35 min zložne hoje pridemo na razgledno sleme do avstrijskega spomenika iz 1. svetovne vojne, ki spominja na tedanje vojaško pokopališče na Peskih.

S prevala nas popelje lepa zložna pot po meliščih Peskov.

S Škrbine se pot dviga naravnost po z. strmem robu Batognice (2164 m); pot je nekaj časa speljana po stopnicah, ki so jih zgradili med 1. svetovno vojno zaradi lažjega dostopa k utrdbam. Ob poti se bomo vse do Prehodcev srečevali z žalostnimi spomini iz 1. svetovne vojne: utrdbami, rovi, ostanki orožja, vojaške posode, malo dlje od poti pa se najdejo še človeške kosti. Po 20 min vzpona pridemo na mizasto Batognico, odkoder je najlepši pogled na vrh Krna in Gomiščkovo zavetišče za nami, na Vrh nad Peski pred nami, pa tudi na vse druge vrhove, ki smo jih že videli s Krna. Po vzponu se prileže nekaj minut hoje po travnati ravnini, s katere se potem pazljivo spustimo po v. robu proti prevalu Prag. Na začetku spusta je ob poti na zidanem podstavku spomin na 1. svetovno vojno: granata in nekaj železja. Po uri hoje od zavetišča pridemo na preval Prag ali Batogniško sedlo (2068 m); to je preval med Batognico in Vrhom nad Peski (2176 m), kamor pride tudi markirana pot iz Tolmina čez Mrzli vrh in mimo jezerca v Lužnici. 

Kmalu nad Škrbino zavijemo na desno po označeni poti na vrh.