Izlet: Javornik Reka

Javornik (1240 m) je druga najvišja gora Idrijskega hribovja, predalpskega hribovja med Čerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv., kraško gozdnato planoto Hrušico na v. in Trnovskim gozdom na jz. Nekdaj so ga imenovali tudi Medvedov Turen po Medvedovih, domačiji blizu Pirnatove koče, ki so lastniki vrha. Sestavljajo ga jurski apnenci. Poraščen je z bukovimi in smrekovimi gozdovi, vmes so planote s samotnimi kmetijami in senožetmi.

Javornik so že v prejšnjem stoletju obiskovali turisti, kot so takrat imenovali planince. Prof. F. Globočnik je 23. julija 1876 podaril Medvedovim vpisno knjigo, v katero so prilepljene slike darovalca in njegovega sina, staroste slovenskih planincev F. Kadilnika ter prof. Kremingerja in njegovega sina. Do 5. aprila 1896 se je v knjigo vpisalo 516 obiskovalcev Javornika. Ta vpisna knjiga je zdaj v Idrijskem muzeju. V Planinskem vestniku iz leta 189o je A. G. zanimivo opisal vzpon na Javornik, ki ga je opravil 9. februarja 189o z ŽP Logatec, ki je bila takrat najbližje izhodišče, do katerega se je lahko pripeljal z vlakom. Hodil je pet ur in pol; prenočeval je pri Medvedovih. Ker pot ni bila označena, jo je A. G. za veliko noč istega leta markiral (opomba avtorja: domnevam, da je A. G. sin darovalca vpisne knjige prof. F. Globočnika).

Na vrhu so planinci in lovci postavili leta 1972 razgledni stolp, s katerega je obsežen razgled. Na v. se razprostirajo obsežni gozdovi na Hrušici, naprej vidimo vrhove notranjskega hribovja od Krima do Slivnice, Javornikov in Snežnika, Gorjance in Kočevski Rog. Na j. je v bližini Streliški vrh, za njim pa se vleče dolgi hrbet Nanosa. Proti jz. in z. je obširna planota Trnovskega gozda s Čavnom in Golaki; med Nanosom in j. robom Trnovskega gozda opazimo del Vipavske doline okrog Ajdovščine, Kras s Trsteljem in ob dobri vidljivosti tudi Jadransko morje okrog Tržiča. Na s. so v bližini Čerkljansko hribovje s Poreznom, Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje in Ljubljanska kotlina s Posavskim hribovjem proti sv. Najlepši pogled, zlasti spomladi, ko je visokogorje še pokrito s snegom, pa je na vrhove Julijskih Alp s Triglavom, Karavank ter Kamniških in Savinjskih Alp.

Zaradi čistega ozračja je na Javorniku (v bližini Pirnatove koče) observatorij Astronomskega društva iz Ljubljane.

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

PARTIZANSKA TISKARNA SLOVENIJA, Vojsko 64, je v težko dostopni grapi v Studencih, 805 m, v bližini izvira potoka Studenec na sz. strani hriba Štrangel (1110 m) nad Gorenjo Kanomljo. To je majhno naselje z objekti za stavnico, tiskarno in bivanje, zgrajeno sredi poletja 1944. V tiskarni je med vojno delalo približno 50 ljudi. Na močnem toku potoka so postavili tudi elektrarno. Tiskarno so opremili z manjšim tiskarskim strojem iz zaprte tiskarne Ančka 222 na Vogerskem ter z avtomatskim hitrotiskalnim strojem in stavnim materialom, ki so ga na skrivaj pripeljali iz Milana. Dve toni in pol težak stroj jim je uspelo iz Milana prepeljati v Gorico, nato pa v Vipavsko dolino in Trnovski gozd ter na Vojskarsko planoto, od koder so ga z vrvmi spustili v tiskarno.

Najpomembnejša naloga tiskarne je bila tiskanje Partizanskega dnevnika; prvo številko so natisnili 18. septembra 1944. Kot glasilo pokrajinskih odborov OF za Primorsko in Gorenjsko je v nakladi 5000 izvodov izhajal vsak dan, razen ob ponedeljkih. Partizanski dnevnik so tiskali do 1. maja 1945, ko je Partizanska tiskarna Slovenija prenehala delati ilegalno, njeno osebje in dejavnost pa so preselili v Trst. Časnik so potem tiskali v tiskarni italijanskega dnevnika II Piccolo in ga 15. maja 1945 preimenovali v Primorski dnevnik. Partizanski dnevnik je bil med 2. svetovno vojno edini dnevnik, ki ga je v okupirani Evropi tiskalo odporniško gibanje! Partizanska tiskarna Slovenija je tiskala tudi časopis II nostro avvenire, knjige, brošure in propagandne letake.

Partizanska tiskarna Slovenija je kulturno-zgodovinski spomenik, zanj pa zdaj skrbi Mestni muzej Idrija. V stavnici je lepo urejena razstava tiska in klišejev ter pripomočkov za delo tiskarne. Vse naprave, stroji in elektrarna še zdaj brezhibno delujejo, obiskovalci pa se o tem lahko prepričajo, saj jih oskrbnik na njihovo željo tudi vključi. Stalni oskrbnik tiskarne Albin Skok je doma v zaselku Vojščica, Vojsko 78. Za ogled je tiskarna odprta od 15. aprila do 15. oktobra vsak dan od 9.00 do 16.00 ure, sicer pa lahko oskrbnika tiskarne pokličete tudi po telefonu, na št.: 041/ 479 652.