Izlet: Hrušica (razpotje) Rateški M. Mangart (sedlo)

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Dom stoji na lepi planinski jasi v zgornjem koncu doline Planice, imenovanem Tamar. Prvo kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 3. septembra 1899. Rateško-Planiška podružnica SPD pa je 15. novembra 1936 kupila od Agrarne skupnosti pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo uredila za potrebe planincev. Zraven koče je postavila meteorološko postajo, oskrbnica pa je trikrat na teden pošiljala vremenska poročila. Po 2. svetovni vojni je bila koča v slabem stanju, za popravila so bila potrebna velika sredstva. Malo PD Rateče jo je leta 1957 predalo Akademskemu planinskemu društvu iz Ljubljane, ki jo je uredilo, zgradilo vodovod in napeljalo telefon. Leta 1965 je dom prevzelo PD Medvode, ki ga je temeljito obnovilo. Leta 1968 so iz Planice napeljali električni vod. Dom so večkrat prenavljali, temeljito pa so ga obnovili leta 1984.Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 67 sedežev, točilni pult; pod napuščem pred domom je 20, zunaj doma pa 30 sedežev; v 12 sobah je 68 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 60 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.

MANGRT ali MANGART, 2679 m, je najvišja gora v Jalovčevi gorski skupini, ki se razteza od Vršiča na vzhodu do Rabeljske doline na zahodu ter med prelazom Predel, dolino Koritnice in Soško dolino na jugu do Doline ob zgornji Savi in doline reke Bele na severu. Mangrt je v tej gorski skupini pravzaprav pogorje z več vrhovi, ki tvori pregrado med Mangrtsko dolino na s. in dolino Koritnice na j. Na v. prehaja ob Vevnici (2343 m) v gorski sklop Jalovca. V škrbini Čez Jezik (2055 m) na z. strani glav¬nega vrha, končuje osrednji masiv; od tod se pogorje v loku znižuje proti jz. do Predelske glave (1618 m) nad prelazom Predel (1156 m), kjer prehaja v Kaninske gore. Pogorje je zgrajeno večinoma iz triasnih in jurskih apnencev. Po glavnem grebenu od Vevnice do Predela teče slovensko-italijanska državna meja. Poleg Mangrta so pomembnejši vrhovi še: na v. strani Koritniški Mali Mangrt (2333 m) s strmo in gladko steno, Rateški Mali Mangrt (2259 m) in Strmi nos (2197 m) na s. strani, Rdeča skala (2094 m) j. od vrha ter Skala (2133 m), Grintavec (1943 m) in Skutnik (1865 m) v loku proti Predelu. S slovenske strani državne meje pelje markirana pot le na Mangrt.
Najlepši pogled na masiv Mangrta je iz Mangrtske doline, kamor padajo strme stene Mangrta in bližnjih sosedov. V dolini sta dve čudovito lepi Mangrtski (Belopeški) jezeri, v katerih se zrcali podoba Mangrta; do jezer pripelje cesta iz Fužin (Fusine), 4 km. J. pobočja Mangrta, ki strmo padajo v dolino Koritnice, so v zgornjih delih skalnata in gruščnata, nižje nad dolino pa travnata in razbrazdana z globokimi grapami; tod izvira reka Koritnica. Nad Koritniško dolino je leta 1909 Akademski krožek Češke podružnice SPD iz Prage odprl Češko kočo v Koritnici, ki pa je med obema vojnama propadla.
Mangrt je bogat z alpsko floro. Na njem raste plazeča sretena, ki ima tod edino rastišče v Sloveniji. Med redkimi in ogroženimi rastlinami rastejo na Mangrtu islandska potočarka, klasnati ovsenec, živorodna bilnica in črni pelin. Na območju Mangrta je tudi eno redkih gnezdišč planinskega hudournika.
Ostenja Mangrta, zlasti na njegovi s. strani, so privlačni cilj alpinistov. Prvi se je na Mangrt povzpel leta 1794 grof Franz Hohenwart, med prvimi pristopniki pa je bil tudi Valentin Stanič.
Razgled z Mangrta je med najlepšimi v Julijskih Alpah. Proti v. se v bližini dvigajo Mali Mangrt, Kotova špica, Travnik in Mojstrovke, potem pa seže pogled prek Prisojnika, Razorja in Pihavca vse do Triglava. Na jv. se pogled najprej ustavi na Jalovcu, ki se pne nad Kotovim sedlom, potem pa zdrsi do Kanjavca in Velikega Špičja. Na j. je globoko pod nami dolina Koritnice z Logom pod Mangrtom, nad njo pa se vleče dolgi gorski greben s skupnim imenom Loška stena, ki ločuje Koritnico od doline Bavšice. V tej smeri vidimo Krn in morje v Tržaškem zalivu. Proti zahodu se nad razgibano Beneško Slovenijo in ravno Furlanijo dvigajo Kaninske gore. Na z. strani vrha je Mangrtsko sedlo (2072 m) in obširna planota pod njim, kamor pripelje najvišja cesta v Sloveniji; od sedla do Predela pa se počasi niža jz. lok Mangrtskega pogorja. V z. smeri imamo čudovit pogled na Zahodne Julijce z Višem in Poliškim Špikom ali Špikom nad Policami (Montažem) ter ob dobri vidljivosti proti Dolomitom. Na s. je globoko pod nami gozdnata planota z Mangrtsko dolino in Mangrtskima jezeroma, ki jo na v. strani ločuje greben Ponc od Planice, naprej pa se dviguje mogočni Dobrač, če je čisto ozračje pa vidimo na obzorju Visoke in Nizke Ture.