Izlet: Lisca sedlo Kuželjska stena

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.

PRELAZ VAHTA, 615 m, imenovan tudi »Na Straži«, je dobil ime po vojaških stražarjih, ki so varovali takratne avstro-ogrske dežele pred turškimi vpadi. Ta prelaz je bil že od nekdaj zelo pomemben prehod na cesti, po kateri je med Karlovcem in Ljubljano potekal trgovski in poštni promet. Zdaj pelje čez prelaz magistralna cesta Ljubljana–Novo mesto–Metlika–Karlovac.

DOLNJI SUHOR PRI METLIKI, 345 m, 77 preb. Gručasta vas leži na gričevnatem svetu ob j. vznožju Gorjancev in magistralni cesti Novo mesto–Metlika. Na terasah v okolici vasi so njive in sadovnjaki, na griču Kusarji z. od vasi tudi vinogradi. Na zaobljenem griču nad vasjo stoji poznobaročna župnijska cerkev sv. Jožefa z dvema zvonikoma, zgrajena v letih 1855–1858. Šola je bila ustanovljena leta 1859, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1875, a je leta 1942 pogorelo; leta 1946 so ga obnovili. V vasi imajo pošto, osnovno šolo, trgovino, gostišče in več obrtnih delavnic. V bližini vasi je tovarna TPV TADIS, ki izdeluje avtomobilske dele in sklope.

Dolnji Suhor je bil med NOB eden izmed najpomembnejših krajev v Beli krajini. Zaradi strateške lege nad Belo krajino in pomembne ceste čez Gorjance so Italijani 16. novembra 1942 v šoli in župnišču namestili močno vojaško postojanko. Z njo so hoteli zadušiti narodnoosvobodilno gibanje, ki se je v Beli krajini vse bolj širilo. Že 26. novembra 1942 so postojanko uničili borci 13. proletarske in Cankarjeve brigade; med napadom sta bila požgana šola in župnišče. Na ta dogodek opozarja plošča na župnišču.

Po kapitulaciji Italije je bil Dolnji Suhor svoboden; izjema je bilo nekaj dni konec oktobra in v začetku novembra 1943, ko so v Belo krajino vdrli Nemci. Številne spominske plošče spominjajo na več pomembnih dogodkov. Spomenik ob cesti priča, da se je 6. januarja 1944 iz tega kraja na svoj zgodovinski pohod na Štajersko odpravila XIV. divizija. Na šoli sta dve plošči: prva v spomin na padle borce NOV iz Suhorja in okolice, druga pa v spomin na 1. italijansko partizansko brigado Fontanot, ustanovljeno 17. decembra 1944 v tem kraju. Na hiši, v kateri je bila prej pošta, sta dve spominski plošči: ena pove, da je bila v njej od 15. do 17. junija 1943 prva okrožna konferenca slovenske mladine za Belo krajino ter 11. oktobra 1943 prvi zbor slovenskih pravnikov, druga pa, da je bil v tej hiši 26. maja 1943 ustanovljen okrožni iniciativni odbor protifašistične ženske zveze za Belo krajino. Od leta 1943 do 1945 je v Suhorju delovala partizanska telefonska centrala, ki je vzpostavljala zveze tudi s hrvaškimi partizanskimi enotami in partizanskimi bolnišnicami v Žumberku. Na območju Suhorja je imela od jeseni 1942 do kapitulacije Italije sedež kurirska postaja TV-7, potem pa so jo premestili v Metliko. Zveze je vzdrževala s postajami TV-6 na Gorjancih, TV-8 na Rožič Vrhu in TV-9 v Bojancih. Kurirji so večkrat pomagali prebivalstvu pri delih na polju.

METLIKA, 169 m, 3225 preb. Obmejno mestno naselje leži v sv. delu Bele krajine v bližini Kolpe, mejne reke s Hrvaško. Staro mestno jedro je nastalo na pomolu nad glavno cesto med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica. Nove mestne četrti so se razširile proti železniški postaji in Kolpi. V Metliki je pomembno križišče cest proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu, skozi mesto teče tudi železniška proga Ljubljana–Karlovac. Od osamosvojitve Slovenije so v Metliki tudi vse potrebne mejne ustanove. K Metliki sodijo tudi zaselki Zvirkov Vrh, Berčice in Bočka. Tam se ravninski del Bele krajine stika z gričevjem na j. strani Gorjancev.

Območje Metlike je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi. Na griču Veselica so leta 1965 odkrili večje keltsko grobišče z žganim pokopom. Pri tovarni Beti so odkopali zgodnjehalštatsko žarno grobišče in rimske grobove, na Grajskem vrtu pa tri halštatske gomile. Najdene predmete hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Metliško ozemlje je do sredine 12. stol. pripadalo Hrvaški. Takrat je Albert Višnjegorski osvojil Belo krajino in jo združil s Kranjsko, Kolpa pa je postala mejna reka. Metlika je bila sprva majhno naselje ob Metličici, imenovano Novi trg, prvič pa je bilo omenjeno leta 1300. Zaradi lažje obrambe pred Turki so se prebivalci pozneje preselili na pomol, kjer je zdaj staro mestno jedro. Mestne pravice je Metliki že pred letom 1323 podelil goriško-tirolski grof Henrik, leta 1365 pa je goriški grof Albert IV. te pravice potrdil z listino, v kateri je Metlika omenjena kot mesto; ta listina je ohranjena. Mesto je bilo središče Metliške marke in najpomembnejša obrambna trdnjava Kranjske pred Turki do ustanovitve Karlovca leta 1579. Med leti 1408 in 1578 so Turki mesto sedemkrat napadli, večkrat pa tudi zavzeli in požgali. Do leta 1556 je bilo v Metliki deželno glavarstvo, potem pa je bila deželnoknežje mesto, podrejeno deželnemu namestniku v Ljubljani. Leta 1588 je bila v mestu ustanovljena poštna postaja na javni poštni povezavi s konjsko vprego Ljubljana–Karlovac. V mestu sta se razvijala trgovina in obrt; prve obrtniške cehe so ustanovili že leta 1569. Prvo šolo je Metlika dobila leta 1850, leta 1865 pa tudi narodno čitalnico. Leta 1869 je bilo v mestu ustanovljeno prvo gasilsko društvo na Slovenskem. Prvi vlak je pripeljal šele leta 1914 in takrat je poštna kočija zadnjič odpeljala v Novo mesto. Velik razvoj je Metlika doživela šele po 2. svet. vojni, ko se je v mestu razvila industrija in ko je postalo pomembno tudi vinogradništvo.

Metlika je danes središče vzhodnega dela Bele krajine. V njej so sedež občine, upravne enote ter različne ustanove in organizacije občinskega pomena. V mestu so srednja tekstilna šola, osnovna šola, pošta, enoti dveh bank, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, hotel Bela krajina, več gostiln in okrepčevalnic, precej obrtnih delavnic različnih strok itd. Največ meščanov in okoličanov je zaposlenih v tekstilni industriji Beti, proizvodnji in predelavi plastičnih mas Kolpa in konfekciji Komet, precej novih delovnih mest pa se je odprlo v obmejnih službah. Kmetijska zadruga z vinogradništvom in vinsko kletjo daje zaslužek precejšnjemu številu strokovnjakov, delavcev in vinogradnikov kooperantov. Daleč naokoli je znana predvsem metliška črnina.

V Metliki si lahko ogledamo več kulturnozgodovinskih spomenikov in zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Miklavža je bila prvič omenjena leta 1334; leta 1705 je pogorela. Zdajšnjo baročno cerkev so zgradili leta 1759; v njej so zanimive poslikave furlanskega slikarja Domenica Fabrisa iz let 1849/50. Metliški grad, ki je nastal iz srednjeveške utrdbe, je bil prvič omenjen leta 1457. Zdajšnjo stavbo z baročnim pročeljem so zgradili na prelomu 18. in 19. stoletja. V gradu sta Belokranjski in Gasilski muzej. V Belokranjskem muzeju hranijo predmete iz prazgodovinskega, keltskega in rimskega obdobja, najdene na tem območju, v njem so tudi kulturno-zgodovinska, etnografska in vinarska zbirka. Gasilski muzej je vseslovenskega pomena, odprli so ga leta 1969 ob 100-letnici gasilskega društva v Metliki. Spominsko je urejena domačija kiparja Alojza Gangla (1859–1935) in pripovednika Engelberta Gangla (1873–1950). Na robu pomola je mogočna dvonadstropna križniška komenda nekdanjega nemškega viteškega reda, v njej pa je zdaj dom upokojencev.

Metliko so 13. aprila 1941 zasedli Nemci, 4. maja 1941 pa so jih zamenjali Italijani. Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen terenski odbor OF. Prvi domačini so odšli v partizane že septembra 1941. Od začetka januarja do 28. maja 1942 je v mestu delovala ciklostilna tehnika. Po kapitulaciji Italije je bila Metlika svobodna. V mestu je bila 28. septembra 1943 ustanovljena 15. SNOB Belokranjska. Oktobra 1943 so Nemci izvedli veliko ofenzivo na svobodno ozemlje na Dolenjskem in v Beli krajini. Za nekaj dni so vdrli tudi v Metliko, vendar so jih enote NOV 9. novembra 1943 pregnale proti Kočevju. Metliko so okupatorji napadli še enkrat: 16. julija 1944 so Nemci, ustaši in vlasovci vdrli v mesto, požgali 31 hiš, vendar so se morali že čez nekaj več kot eno uro zaradi pritiska enot NOV umakniti. Od januarja 1944 do aprila 1945 je bila v poslopju stare osnovne šole oficirska šola glavnega štaba NOV in POS (spominska plošča). Od 5. do 6. maja 1944 se je v Metliki na 1. slovenski novinarski konferenci zbralo približno sto novinarjev, grafikov in tehnikov, ki so sodelovali v NOB (spominska plošča na stavbi TVD Partizan). V šolskem letu 1944/45 je v Metliki delovala nižja gimnazija. Na Trgu svobode stoji lep spomenik belokranjskim partizanom z imeni padlih borcev in žrtev fašizma iz metliške občine.

GRADAC, 150 m, 419 preb. Gručasto naselje leži na obeh bregovih reke Lahinja ob njenem velikem okljuku. Tam se od regionalne ceste Metlika–Črnomelj odcepi cesta v Semič. Ob robu naselja teče železniška proga Ljubljana–Karlovac. Območje Gradca je bilo zgodaj poseljeno. V okolici so odkrili halštatske in rimske grobove; dva rimska nagrobnika sta vzidana v steno ob vhodu v grajski park. Naselje in grad so ustanovili fevdalci iz rodbine Grätzer, omenjena pa sta bila že leta 1220. Lastniki gradu so imeli v okolici obširna posestva. Za Grätzerji se je zvrstilo več lastnikov, med njimi od konca 17. stol. tudi Gusiči, ki so grad popolnoma prezidali. Jurij Žiga, zadnji iz rodu Gusičev, je pokopan v mavzoleju v grajskem parku. Eden zadnjih lastnikov, vitez F. von Fridau, je leta 1851 zgradil livarno železa, vendar so jo zaradi pomanjkanja rude zaprli že leta 1882. Zdaj so v gradu stanovanja. Šolo so ustanovili leta 1909. Gradac je že nekdaj slovel kot obrtniško središče, znano po lončarjih, mizarjih in kamnosekih. V bližini železniške postaje so kopali školjkovit marmor. Še zdaj je v Gradcu več kamnoseških delavnic. V naselju so pošta, dve trgovini, gostišče, okrepčevalnica in več obrtnih delavnic. S kmetovanjem se preživlja majhno število ljudi, precej je zaposlenih v Semiču, Črnomlju in Metliki, zelo pa je razvita obrt.

V Gradcu je do 2. svet. vojne delovalo napredno Društvo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno leta 1933. Italijanski okupatorji so junija in decembra 1942 požgali osem hiš, da bi se maščevali nad ljudmi, ki so odšli v partizane in pomagali NOB. Od 1942 naprej je bil v vasi sedež rajonskega odbora OF, pozneje pa tudi okrožnega odbora OF za Belo krajino. V Gradcu so po italijanski kapitulaciji prirejali različne tečaje za potrebe partizanske vojske, med drugimi tudi radiotelegrafski in strojepisni tečaj. Od marca 1944 je bila v gradu oficirska šola varnostnih organov NOV. V Sokolskem domu so 18. junija 1944 ustanovili Rdeči križ Slovenije. V gradu in treh gostilnah je od začetka 1945 do konca vojne delovala prehodna bolnišnica, v kateri so ranjenci čakali na prevoz z letali v zavezniške bolnišnice v Italiji. Na pomembne dogodke iz NOB opozarja več spominskih plošč, padlim borcem pa je posvečen spomenik v parku nasproti gradu.

ČRNOMELJ, 163 m, 5854 preb. Mesto s starim jedrom stoji na podolgovatem pomolu nad sotočjem reke Lahinja in potoka Dobličica, nove četrti pa se širijo po valovitem svetu zunaj tega območja. Črnomelj je prometno, gospodarsko in kulturno središče Bele krajine. Tam je križišče pomembnih cest proti Metliki in Novemu mestu, Semiču in naprej proti Ljubljani, proti Vinici, Delnicam ali Karlovcu, prek Starega trga ali Koprivnika v Kočevje ter v Adlešiče. Skozi Črnomelj teče železniška proga Ljubljana–Karlovac.

Mesto je bilo naseljeno že v starejši železni dobi. Na griču Sadež nad mestom so odkrili žarne grobove, v bližini gimnazije pa prazgodovinsko gradišče. Precej najdb je iz rimskega časa, med njimi sedem kamnitih nagrobnikov, ki so vzidani v zidovje obeh cerkva in razstavljeni na dvorišču gradu. Ob župnijski cerkvi so odkrili tudi pet staroslovanskih grobov iz 10. in 11. stol. Srednjeveška naselbina je nastala ob gradu, ki ga je leta 1165 sezidal Oton Kraški. Imela je varno lego na pomolu, ki so ga spremenili v otok, ko so v 15. stol. skopali jarek, tako da je bila naselbina dostopna le po dvižnem mostu. Zaradi nevarnosti pred turškimi vpadi so naselje obdali še z obzidjem. Kraj je bil kot Schirnomel prvič omenjen leta 1228, ko je oglejski patriarh tam ustanovil prafaro; leta 1268 jo je prevzel križniški red. Gradu in gospoščini so v srednjem veku gospodarili gospodje Črnomaljski. Leta 1277 je bil Črnomelj prvič omenjen kot trg. Leta 1407 je dobil mestne pravice, s tem pa tudi svoje sodstvo, mestno upravo in sedem sejmov na leto. Turki so mesto oblegali kar devetnajstkrat, požigali so okolico, mesta pa zaradi dobre obrambe niso mogli zavzeti. Črnomelj je bil močna trdnjava za obrambo pred Turki vse do leta 1579, ko je to nalogo prevzela na novo zgrajena trdnjava v Karlovcu. V obdobju od 1348 do 1724 je v mestu večkrat morila kuga, leta 1855 pa kolera.

V 2. polovici 16. stol. je bila v Črnomlju ustanovljena luteranska cerkvena občina; skrbela je tudi za mestno šolo, v kateri so poleg latinice poučevali še glagolico in cirilico. Šolo so pod pritiskom protireformacije zaprli v začetku 17. stol.

V 16. stol. so gospode Črnomaljske nasledili Frankopani, potem pa se je zvrstilo več lastnikov. Ko je Črnomelj izgubil svojo obrambno vlogo, je začel nazadovati. V obdobju Ilirskih provinc je bil tam sedež kantona. Čeprav je bila redna šola organizirana že v obdobju cesarja Jožefa II., je šele leta 1846 dobila primerne prostore v preurejeni stari mestni hiši. Politično in kulturno življenje je spodbudila leta 1868 ustanovljena čitalnica. V začetku 20. stol. se je zaradi gospodarske krize precej meščanov izselilo; leta 1900 je v Črnomlju živelo 1136, leta 1910 pa le 978 ljudi. K izboljšanju razmer v mestu je pripomogla leta 1914 zgrajena železniška proga Ljubljana–Karlovac. Črnomelj je bil do konca 1. svet. vojne podeželsko mestece. Med obema vojnama se je začela razvijati industrija, zlasti lesna, živahnejši utrip pa so mestu dajala društva, mestna godba in meščanska šola.

Črnomelj se je zelo razvil zlasti po 2. svet. vojni. Precej se je povečalo število prebivalstva, od leta 1948 za več kot trikrat. Spremenila se je tudi sestava prebivalstva; tistih, ki bi se preživljali samo s kmetijstvom, ni več. Črnomelj je popolnoma spremenil svojo podobo, le nekdanja osrednja mestna ulica, zdaj Ulica Staneta Rozmana, spominja na prejšnje čase. Mesto je sedež občine, upravne enote in drugih enot ter organizacij, ustanov in zavodov občinskega in medobčinskega pomena, živahen utrip pa mu dajejo gimnazija, srednje strokovne šole, tri osnovne šole in glasbena šola. Meščani in okoličani uporabljajo storitve Nove Ljubljanske banke in SKB banke ter Pošte Slovenije in Telekoma. Velik promet imajo samopostrežne in druge trgovine. Gostinske storitve ponujajo hotel Lahinja, restavracija Grad in več gostišč. Precejšnjemu številu prebivalcev dajejo zaslužek Belt–Belokranjska železolivarna in strojna tovarna, tovarna kompresorjev Danfoss, gradbeno podjetje Begrad, več manjših podjetij, Kmetijska zadruga in številne obrtne delavnice. V Črnomlju so še zdravstveni dom, lekarna, okrajno sodišče, tehnična baza AMZS, enota Zavoda za gozdove Slovenije in še nekaj drugih ustanov.

Črnomelj so aprila 1941 zasedli Italijani. Že 27. maja 1941 je bil ustanovljen okrožni odbor OF za Belo krajino, Črnomelj pa je postal središče narodnoosvobodilnega gibanja v Beli krajini. Ustanovljena je bila črnomaljska bojna skupina, ki je sestavljala jedro prve belokranjske čete. Zaradi partizanskih akcij je okupator obdal mesto z žičnimi ovirami ter v mestu in okolici zaprl več kot 250 ljudi, med italijansko ofenzivo poleti 1942 pa še 30 družin. Vse so odpeljali v koncentracijska taborišča na Rab in v Italijo.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je bila svobodna celotna Bela krajina, razen od 21. oktobra do 9. novembra 1943, ko so jo v veliki ofenzivi zasedli Nemci. Nemška letala so v Črnomlju porušila več hiš in ubila 12 ljudi, nemška vojska pa je ustrelila 22 moških. Enote partizanske vojske so Nemce pregnale v Kočevje. Od takrat v Beli krajini ni bilo več sovražnikove postojanke. Kljub temu pa je 14. novembra 1944 iz Kočevja v Črnomelj prodrlo približno 60 nemških policistov in domobrancev, vendar so jih partizani hitro pregnali.

Črnomelj je postal politično, vojaško, gospodarsko in kulturno središče osvobojenega ozemlja. Od 19. do 20. februarja 1944 je bilo v takratnem Sokolskem in zdajšnjem kulturnem domu prvo zasedanje slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, najvišjega zakonodajnega in izvršnega organa Slovenije. Na stavbi je spominska plošča, na pročelju pa relief Bela krajina kiparja Jakoba Savinška s prizori iz NOB in povojne graditve. V tej dvorani je nastopalo tudi Slovensko narodno gledališče, ustanovljeno 12. januarja 1944 (spominska plošča v avli). V njej je bilo 14. in 15. januarja 1945 posvetovanje aktivistk OF Dolenjske, Bele krajine in Notranjske; zavezale so se, da bodo podprle mobilizacijo in s svojim delom nadomestile vse moške (spominska plošča v avli). Na Kolodvorski cesti 61 je po preselitvi iz Roga deloval Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS-a (spominska plošča). Na Ulici Sadež 39 je v letih 1944 in 1945 delovala prva meteorološka postaja NOV in POS (spominska plošča). Od 8. avgusta 1944 je iz Črnomlja oddajala radijska postaja Osvobodilne fronte (plošča na Železničarski cesti 17). Jeseni 1943 je bila pri poveljstvu mesta ustanovljena veterinarska ambulanta, ki je med drugim organizirala dva tečaja za veterinarske bolničarje (plošča na Semiški cesti 5). V Črnomlju je bil od 2. junija 1944 sedež Denarnega zavoda Slovenije (plošča na Trgu svobode 2). Od 25. marca do 30. aprila 1944 so bile v Beli krajini volitve v krajevne in okrajne odbore ter okrožni narodnoosvobodilni odbor za Belo krajino. Okrožni odbor se je v Črnomlju prvič sešel 18. junija 1944 (plošča na gradu). Partizanski novinarji so 22. oktobra 1944 ustanovili Slovensko časnikarsko društvo (plošča na gradu). V stavbi župnišča je bil sedež Verske komisije pri SNOS-u (plošča na župnišču).

Mimo Črnomlja, po kapitulaciji Italije pa tudi iz mesta samega, je potekalo več kurirskih zvez, zlasti s političnim in vojaškim vodstvom v Rogu ter narodnoosvobodilnimi odbori po Beli krajini. Po linijah, ki so jih obnovili in vzdrževali partizanski telefonisti, so delovale tudi telefonske zveze. Velik uspeh so dosegli z zgraditvijo povsem nove telefonske linije ob robu Roga od Podhoste prek Semiča do Črnomlja.

Kolektivi PTT Slovenije so 20. avgusta 1961 na svojem prvem srečanju v Črnomlju podarili Beli krajini novo poštno poslopje in se na ta način oddolžili prebivalcem za njihov prispevek v NOB. V spomin na partizanske kurirje in veziste so kolektivi PTT Slovenije podarili Črnomlju 200-številčno avtomatsko telefonsko centralo, prvo v Beli krajini. Na pročelju poštne stavbe so ob odprtju centrale 18. februarja 1964 pritrdili spominsko ploščo med NOB padlim kurirjem in vezistom. Ob odprtju obnovljenega in povečanega poštnega poslopja, 20. septembra 1997, so v prostoru za stranke odprli tudi stalno razstavo o kurirjih in vezistih NOV ter o Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Na Gričku nad Črnomljem so leta 1961 postavili mogočen spomenik 1250 padlim borcem in žrtvam fašizma iz Bele krajine. Ob njem je grobnica s posmrtnimi ostanki padlih borcev. Spomenik in grobnica sta delo kiparja Jakoba Savinška in arhitekta Marka Župančiča. Na 10 m visokem obelisku so vklesani verzi:

»To zemljo, ki je skopi kruh rodila
ljudem teh sončnih mestec in vasi,
je žlahtna kri bogato namočila
za setev, ki v svobodi dozori.«

Poleg omenjenih kulturnozgodovinskih stavb, spomenikov in spominskih plošč si velja ogledati še nekatere. V središču mesta je baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1228, zdajšnja stavba pa je iz 19. stol. Arhitekturno pomembnejša je podružnična cerkev Svetega duha, saj je v temelju gotska s križnorebrastim obokom; omenjena je bila že leta 1487, v 19. stol. pa je bila v celoti predelana. Križniški red je v 17. stol. zgradil komendo z nadstropnimi arkadami na notranji strani dvorišča.

Iz Črnomlja je doma več pomembnih osebnosti, med njimi narodni heroj Janko Stariha (1922–1942), skladatelj Danilo Bučar (1896–1971) ter pesnik in pripovednik Miran Jarc (1900–1942). Na to nas opozarja tudi spominska plošča na njegovi rojstni hiši v Ulici Mirana Jarca.