Izlet:
Lisca sedlo
Kuželjska stena
Potek izleta Razširi vse Priprava zemljevidov
Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.
LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki
se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega
Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv.
Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na
s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in
dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov
reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po
dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni
tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov.
Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je
tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa
je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih
kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega
hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi
vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva
so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč,
skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi
srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto
zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos
ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline,
zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih,
kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z.
strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski
vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega)
postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu
Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad
Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer
steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala
prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20
min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na
Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu
proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja
je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta
1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899
jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno
zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj
na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na
Lisci prvo kočo.
Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.
Opis:
Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.
Opis:
Po cesti gremo do vznožja strme vršine Lisce. Nad cestnim križiščem gremo na levo pot, ki se po kolovozu vzpne v zaselek Polje, potem pa se strmo dvigne po j. rebri do cerkve sv. Jošta, kjer se pridruži poti z Razborja.
Opis:
V Krakovem zavijemo na levo in se po stranski cesti povzpnemo v zaselek Hudo Brezje. Od tod po bližnjici do ceste v Podgorici, kjer se priključi pot prek Zajčje gore.
Opis:
lz Sevnice (181 m) prek Krakovega. Po cesti iz Sevnice na Planino pri Sevnici do zaselka Krakovo, ki je del razložene vasi Orešje nad Sevnico; do sem 60 min.
BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.
Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:
»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«
Opis:
Od poslopja s skrinjico nadaljujemo TV po regionalni cesti proti Škocjanu. Zložno se spuščamo skozi vas. Na prvem križišču pod vasjo gremo naprej po levi cesti, desna pelje na bližnje Stopno; na vrhu razglednega griča (353 m) je božjepotna Marijina cerkev iz 17. stol. Cesta teče precej ravno po v. pobočju Hriba z lepim razgledom na Krško polje in Gorjance. Po 15 min. smo v razloženem naselju Jerman Vrh, 270 m, 52 preb., ki so ga Nemci 11. oktobra 1943 delno požgali in prebivalce internirali. Po še vedno dokaj ravni cesti pridemo kmalu do posameznih hiš razloženega naselja Stara Bučka, 240 m, 101 preb. Gručasto središče vasi je ob stranski cesti na v. pobočju slemena, ki se vleče proti Hribu. Tam je še en odcep stranske ceste na Stopno, cesta proti Škocjanu pa se začne v blagih ovinkih spuščati proti Škocjanu. Po približno 10 min. od zadnjega odcepa na Stopno zapustimo regionalno cesto in zavijemo levo po gozdni cesti navzdol. Ko pridemo iz gozda, že zagledamo Škocjan. Hitro smo v Hrastuljah, 180 m, 162 preb., gručastem naselju na prisojnem pobočju nad dolino reke Radulje. Po asfaltirani cesti se med novimi hišami spustimo v Škocjan.
ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).
Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.
Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.
Opis:
Iz Škocjana gremo nekaj korakov po regionalni cesti proti Novemu mestu, pri prvi hiši pa nas kažipot usmeri desno navzgor po kolovozu. Kmalu pridemo v listnati gozd in po njem zložno nadaljujemo po pobočju nad regionalno cesto. Po 10 min. smo iz gozda pri samotni hiši Dolnja Stara vas 43, od tam pa gremo po spodnji poti proti gozdnati Mrzli gori, ki jo vidimo v bližini. Prek polj in travnikov ter skozi drevesnico pridemo v središče gručastega naselja Dolnja Stara vas, 200 m, 127 preb. Le-to leži na valoviti lapornati terasi nad dolino Radulje. Na z. strani naselja stoji cerkev Svete trojice. Iz Škocjana do razpotja pri kapeli sredi vasi smo hodili 25 min.
Pri kapeli izberemo levo cesto do zadnje velike nove hiše v vasi, od nje pa se po strmem kolovozu povzpnemo na hribček nad vasjo. Pot se zravna in kmalu pripelje mimo vinogradov do vznožja Mrzle gore (362 m). S poti se odpira prijazen pogled na Krško gričevje z Bučko in Velikim Trnom na sv. ter na gričevnat svet proti Mokronogu in Tržišču na z. strani. Na razpotju ob vznožju gore jo uberemo po kolovozu naravnost navzgor mimo stare hruške v listnati gozd. Kolovoz se kmalu konča, potem pa se po stezi zložno vzpnemo po v. pobočju Mrzle gore do drugega, slabega kolovoza in po njem na široko teme Mrzle gore.
Opis:
Po 15 min. od razpotja ob vznožju pridemo do asfaltirane ceste, po kateri se med vinogradi in mimo počitniških hiš in zidanic zložno spustimo po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, ki ga vidimo v bližini. Na prvem razpotju se priključimo asfaltirani cesti iz doline in nadaljujemo pot po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, na katerega se povzpne steza po travnatem v. pobočju proti cerkvi sv. Janeza Krstnika.
VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.
Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.
Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.
Opis:
Od cerkve sv. Janeza se po z. pobočju Malega Vinjega vrha po asfaltirani cesti strmo spustimo na sleme. Po njem gremo do cerkve sv. Jožefa. Po temenu slemena, med vinogradi z zidanicami in počitniškimi hišicami pelje asfaltirana cesta. Levo ob cesti je starejša zidanica, na kateri je pritrjena spominska plošča z napisom: »Septembra 1941 je bil tu na sestanku OF razdeljen Šentjernejski rajon na 7 terenov.« Cesta se nekoliko vzpne na Vršiček (389 m), srednjo vzpetino Vinjega vrha, potem pa se spusti na preval, kjer se na levo odcepi cesta v Belo Cerkev. S prevala se vzpnemo naravnost proti cerkvi sv. Jožefa na najvišji točki Vinjega vrha. Z Malega Vinjega vrha je 30 min.
Od cerkve sv. Jožefa nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki se mimo počitniških hišic spušča po s. pobočju Vinjega vrha proti Šmarjeti. Po nekaj minutah zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo v listnati gozd Boršt. Tam se naši poti pridruži Zdraviliška pot, ki jo spremlja do Šmarjeških Toplic. Steza je sprva ravna, potem pa zložno sestopimo do gozdne ceste. Od cerkve sv. Jožefa je 15 min. Gozdna cesta se spušča v smeri proti j. Kmalu gremo mimo počitniških hišic, po nekaj minutah pa se priključimo asfaltirani cesti, ob kateri stoji samotna domačija Strelac 11. Gručasto naselje Strelac, 215 m, 47 preb., leži z. od naše poti nad Šmarjeto, ob naši poti pa je zaselek Mlada Vina. Kraj je dobil ime po obmejni strelski postojanki, ki je tam stala v 12. stol. za obrambo pred Madžari. Asfaltirana cesta se počasi spušča v dolino potoka Toplica. Po 15 min. od samotne domačije se svet odpre, okoli nas so polja, pred nami pa zaselek Zgornja Družinska vas, imenovan tudi Požarnice, ki je del naselja Družinska vas, 160 m, 295 preb. Spodnji del naselja leži v dolini Toplice ob cesti Novo mesto–Šmarjeta. Na križišču pri AP v Zgornji Družinski vasi gremo naravnost mimo gostilne Pri Amerikancu do bližjega novega križišča, na katerem zavijemo desno proti Šmarješkim Toplicam. Ob cesti je veliko družinskih in počitniških hiš. Po 15 min. od zadnjega križišča pridemo na cesto Novo mesto–Šmarjeta; po njej zavijemo proti bližnjemu križišču, pred katerim prečkamo potok Prinovec. Na križišču zavijemo levo v Šmarješke Toplice, desna cesta pelje v Šmarjeto. Po nekaj minutah smo v središču novega naselja.
ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.
Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.
Opis:
TV nadaljujemo po asfaltirani cesti mimo Zdravilišča proti jz. in po gričevju pred nami. Tam se začenja Raduljsko hribovje, ki se razteza med dolinama reke Radulje na s. in reke Krke na jv., magistralno cesto Karteljevo–Otočec na jz. in j. ter dolino potoka Toplica na v. Po 10 min. zložne hoje smo na razpotju s kapelico: desna cesta pelje v Žaloviče, TV pa po levi, ki se položno spusti do potoka Toplica. Onstran potoka pridemo skozi gozd zložno navzgor v gručasti zaselek Dolnje Toplice, zaselek Gornje Toplice s cerkvijo sv. Štefana pa vidimo na slemenu nad spodnjim zaselkom. Oba sta najstarejša dela naselja Šmarješke Toplice, saj sta bila prvič omenjena že leta 1392. Od zdravilišča do Dolnjih Toplic je 25 min. Asfaltirana cesta pelje skozi zaselek, potem pa nas po precej ravni planoti s polji in travniki vodi proti slemenu pred nami. Kažipot nam je visok drog električnega daljnovoda na slemenu. Preden se cesta zložno vzpne na sleme, je na levi mlad smrekov gozd. Jz. del planote se imenuje Brezje in sodi k Herinji vasi. Po 25 min. iz Dolnjih Toplic smo na križišču v bližini električnega daljnovoda; ob njem je lična kapelica. Leva cesta pelje na Otočec, desna z našo potjo pa po slemenu na Paho. Kmalu za križiščem nam krajevna tabla pove, da smo na območju Herinje vasi, 313 m, 86 preb.; gručasto jedro vasi je nekaj metrov pod cesto na prisojni strani slemena, nekaj hiš pa je tudi ob naši poti. Naravnost na hrbtu nad dolino potoka Lešnica opazimo zvonik cerkve na Trški gori. Nekaj korakov za tablo Herinja vas se na levo odcepi planinska pot mimo Starega gradu na Trško goro. Naša pot se zložno vzpenja po jv. vinorodnem slemenu Grčevja. Ko se po 15 min. zravna, smo na Pahi, 370 m, 32 preb., v gručasti vasi na jv. pobočju Grčevja, ki se dviga na s. strani doline potoka Lešnica. Odpočijemo se lahko v bifeju »Na Pahi«. Od Zdravilišča Šmarješke Toplice smo hodili nekaj minut več kot uro.
Na križišču v bližini bifeja nadaljujemo pot proti temenu Grčevja naravnost navzgor po asfaltirani cesti med vinogradi, novimi hišami in zidanicami. Od Pahe do cerkve na Trški gori nas spremlja pohodna pot Cvičkova gaz. Po 10 min. je razpotje s kapelico, naša pot pa gre po desni cesti v hrib. Po nekaj minutah smo na drugem razpotju pri domu Lovske družine Otočec na desni. Mimo lovskega doma gremo še naprej po asfaltirani cesti navzgor. Kmalu pridemo na teme slemena; na prisojni strani Grčevja nad dolino Lešnice so obsežni vinogradi z zidanicami in razloženima naseljema Gorenje in Srednje Grčevje, na s. strani pa listnati gozdovi. Ko se cesta zravna, so ob njej hiše, počitniške hišice in zidanice naselja Srednje Grčevje, 430 m, 52 preb. Odpira se lep razgled proti Gorjancem, Novemu mestu, na dolino Lešnice ter na hrbet, ki veže Trško goro s Hmeljnikom. Po 30 min. od križišča na Pahi pridemo pri kapelici in hiši Srednje Grčevje 14 na križišče: desna cesta pelje na Sela pri Štavberku, leva s TV pa nadaljuje naravnost navzgor proti cerkvi sv. Jurija, ki je bila pozidana že v srednjem veku.
TV pelje mimo cerkve sv. Jurija zložno navzgor po slemenski asfaltirani cesti, ki se kmalu nad cerkvijo zravna. Prijetno hojo po temenu pobočja z vinogradi, zidanicami in domačijami popestrijo pogledi na Trško goro, Otočec ob Krki, Trdinov vrh na Gorjancih in na Novo mesto, pa tudi na Rog na obzorju. Držimo se slemenske ceste, stranske vodijo do razloženih domačij na j. pobočju. Po 30 min. od cerkve pridemo v zaselek Runčec z zidanicami; ta leži pod vrhom Pri turnu (605 m) in spada v Srednje Grčevje. Nekaj minut za zaselkom postane cesta makadamska. Kmalu smo tudi na križišču pri Novi Gori; nadaljujemo po levi cesti.
Opis:
Nadaljujemo po levi cesti. Sprejme nas listnati gozd. Ravna cesta na pobočju Hmeljniškega Boršta nad povirjem potoka Lešnica nas po 30 min. prijetne hoje po gozdni tišini pripelje na razpotje. Desna cesta zavije proti gradu Hmeljnik, do katerega je le 200 m. Od tam se nam pridruži Trdinova pot, označena s Knafelčevimi markacijami in črko "T", ki nas bo spremljala do Tolstega vrha.
Opis:
lz Novega mesta (188 m). Z Glavnega trga čez most prek Krke, nato levo na Kandijsko cesto do križišča Belokranjske in Šentjernejske ceste v Žabji vasi.
PRELAZ VAHTA, 615 m, imenovan tudi »Na Straži«, je dobil ime po vojaških stražarjih, ki so varovali takratne avstro-ogrske dežele pred turškimi vpadi. Ta prelaz je bil že od nekdaj zelo pomemben prehod na cesti, po kateri je med Karlovcem in Ljubljano potekal trgovski in poštni promet. Zdaj pelje čez prelaz magistralna cesta Ljubljana–Novo mesto–Metlika–Karlovac.
Opis:
Z Vahte nadaljujemo TV ob robu zelo prometne magistralne ceste, ki se spušča v Belo krajino. Kmalu pod prelazom zagledamo pred seboj obširno Belokranjsko kotlino, v ozadju pa gore v Gorskem Kotarju z značilnim Klekom. Na desni strani ceste stoji Lovska koča LD Suhor. Po 30 min. pridemo v gručasto vas Jugorje pri Metliki, 554 m, 39 preb. Nekaj hiš, med njimi znana gostilna Badovinac, je ob magistralki, središče vasi pa je pri cerkvi sv. Vida na pobočju Mišinega brda nad magistralno cesto. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1334 in po podatkih v turjaškem arhivu iz let 1462 in 1467 sta bili tam dve kmetiji.
Opis:
Nekaj korakov naprej od Badovinca se od magistralne ceste na desno odcepi cesta proti Semiču. TV nadaljujemo še nekaj minut po magistralki do naslednjega odcepa asfaltirane ceste na desno v naselje Škemljevec, 478 m, 23 preb. Gručasto naselje leži na zakraselem griču, vendar že pred njim pri kapelici zavijemo levo na makadamsko cesto, ki se zložno spušča po slemenu proti Hrastu pri Jugorju. Pred seboj ga vidimo ob magistralni cesti. Razdrapana cesta ni prevozna z avtomobili. Obdaja nas zakrasel svet z vrtačami in doli, med njimi so travniki in polja. Vzporedno z našo potjo teče onstran kraške doline magistralna cesta in nad njo se dviga strmo pobočje hriba Kopa (741 m). Ob cesti opazimo vasico Dole, jv. od nje pa na vzpetini Kovačice nad cesto grškokatoliško cerkev Svetica. Po 45 min. od Badovinca pridemo v gručasto vas Hrast pri Jugorju, 430 m, 104 preb. Prečkamo magistralno cesto in mimo gostišča Brunskole zavijemo po asfaltirani cesti navzgor po vasi do razpotja, na katerem nas kažipot usmeri na desno asfaltirano cesto proti Suhorju. Cesta pelje po slemenu nad magistralko na j. in suho dolino izpod Gorjancev na s. strani. Spremljajo nas vinogradi z zidanicami in sadovnjaki, ob cesti pa so po večini nove hiše in gostilna Majs. Po 15 min. s Hrasta se levo odcepi cesta v Gornji Suhor, TV pa se po slemenski cesti spusti v bližnji Dolnji Suhor do pošte in gostišča ob magistralni cesti, v katerem hranijo žig TV. Od Jugorja do Hrasta in naprej v Dolnji Suhor smo hodili po "cesarski" cesti, kot jo domačini imenujejo še zdaj, po njej pa so nekdaj vozile tudi poštne kočije. Zdajšnja magistralka je bila zgrajena po 2. svet. vojni.
DOLNJI SUHOR PRI METLIKI, 345 m, 77 preb. Gručasta vas leži na gričevnatem svetu ob j. vznožju Gorjancev in magistralni cesti Novo mesto–Metlika. Na terasah v okolici vasi so njive in sadovnjaki, na griču Kusarji z. od vasi tudi vinogradi. Na zaobljenem griču nad vasjo stoji poznobaročna župnijska cerkev sv. Jožefa z dvema zvonikoma, zgrajena v letih 1855–1858. Šola je bila ustanovljena leta 1859, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1875, a je leta 1942 pogorelo; leta 1946 so ga obnovili. V vasi imajo pošto, osnovno šolo, trgovino, gostišče in več obrtnih delavnic. V bližini vasi je tovarna TPV TADIS, ki izdeluje avtomobilske dele in sklope.
Dolnji Suhor je bil med NOB eden izmed najpomembnejših krajev v Beli krajini. Zaradi strateške lege nad Belo krajino in pomembne ceste čez Gorjance so Italijani 16. novembra 1942 v šoli in župnišču namestili močno vojaško postojanko. Z njo so hoteli zadušiti narodnoosvobodilno gibanje, ki se je v Beli krajini vse bolj širilo. Že 26. novembra 1942 so postojanko uničili borci 13. proletarske in Cankarjeve brigade; med napadom sta bila požgana šola in župnišče. Na ta dogodek opozarja plošča na župnišču.
Po kapitulaciji Italije je bil Dolnji Suhor svoboden; izjema je bilo nekaj dni konec oktobra in v začetku novembra 1943, ko so v Belo krajino vdrli Nemci. Številne spominske plošče spominjajo na več pomembnih dogodkov. Spomenik ob cesti priča, da se je 6. januarja 1944 iz tega kraja na svoj zgodovinski pohod na Štajersko odpravila XIV. divizija. Na šoli sta dve plošči: prva v spomin na padle borce NOV iz Suhorja in okolice, druga pa v spomin na 1. italijansko partizansko brigado Fontanot, ustanovljeno 17. decembra 1944 v tem kraju. Na hiši, v kateri je bila prej pošta, sta dve spominski plošči: ena pove, da je bila v njej od 15. do 17. junija 1943 prva okrožna konferenca slovenske mladine za Belo krajino ter 11. oktobra 1943 prvi zbor slovenskih pravnikov, druga pa, da je bil v tej hiši 26. maja 1943 ustanovljen okrožni iniciativni odbor protifašistične ženske zveze za Belo krajino. Od leta 1943 do 1945 je v Suhorju delovala partizanska telefonska centrala, ki je vzpostavljala zveze tudi s hrvaškimi partizanskimi enotami in partizanskimi bolnišnicami v Žumberku. Na območju Suhorja je imela od jeseni 1942 do kapitulacije Italije sedež kurirska postaja TV-7, potem pa so jo premestili v Metliko. Zveze je vzdrževala s postajami TV-6 na Gorjancih, TV-8 na Rožič Vrhu in TV-9 v Bojancih. Kurirji so večkrat pomagali prebivalstvu pri delih na polju.
Opis:
TV nadaljujemo po asfaltirani cesti na grič do cerkve sv. Jožefa, potem pa se po poljskem kolovozu spustimo po v. pobočju do kapele ob magistralni cesti. Prečkamo magistralko, čez 50 m pa nas kažipot »Bereča vas« po lokalni asfaltirani cesti usmeri v ta kraj. Po 20 min. smo v Bereči vasi, 300 m, 155 preb., razloženem naselju na hribovskem svetu z vinogradi. V njem je bilo leta 1944 glavno skladišče partizanskih bolnišnic v Žumberku. Skozi gručasto jedro vasi in po levem odcepu stranske ceste v Bušinjo vas gre naša cesta naravnost zložno navzdol po slemenu. Nad magistralko na levi se dviga s trto porasla Plešivica (357 m), na desni pa je obsežen razgled proti Semiču in Mirni gori. Kmalu smo na križišču: desna cesta pelje v Dragomljo vas, leva v Dolnjo Lokvico, naša pa naravnost po slemenu na bližnjo Gornjo Lokvico, 290 m, 159 preb. Gručasto jedro stoji na razgledni vzpetini, ki jo na v. in j. strani obkroža dolina potoka Sušica z njivami, na z. pa suhe doline, porasle z gozdom. Na v. in j. pobočjih raste vinska trta. Na najvišji točki stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. V vasi se nad cerkvijo najprej na desno odcepi stranska cesta na Krvavčji Vrh in naprej v Semič, pod cerkvijo pa na levo v Dolnjo Lokvico. Naša TV se po cesti med vinogradi in hišami spusti naravnost do magistralne ceste; dosežemo jo, ko prečkamo potok Sušica. Na v. strani magistralke leži gručasto naselje Trnovec, 220 m, 97 preb., z baročno cerkvijo sv. Antona Padovanskega na s. strani vasi. Iz Suhorja do Trnovca smo hodili nekaj manj kot 60 min.
Do Metlike je TV speljana po zložno se spuščajoči magistralni cesti; zaradi gostega prometa moramo biti previdni. Ves čas imamo na desni lep razgled na Belo krajino proti Kolpi, Črnomlju in Semiču, na levi pa na gričevje z vinogradi. Po približno 30 min. pridemo na razpotje s semaforji; magistralka zavije desno in se ogne mestu, TV pa nas po levi Cesti bratstva in enotnosti pripelje v središče mesta. Na sv. strani se nad mestom dviga grič Veselica (233 m). V mestu se na levo odcepi cesta v Drašiče, naša pot pa gre po glavni mestni ulici do hotela Bela krajina; v njegovi bližini so vse pomembnejše ustanove in spomeniki, ki si jih velja ogledati.
METLIKA, 169 m, 3225 preb. Obmejno mestno naselje leži v sv. delu Bele krajine v bližini Kolpe, mejne reke s Hrvaško. Staro mestno jedro je nastalo na pomolu nad glavno cesto med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica. Nove mestne četrti so se razširile proti železniški postaji in Kolpi. V Metliki je pomembno križišče cest proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu, skozi mesto teče tudi železniška proga Ljubljana–Karlovac. Od osamosvojitve Slovenije so v Metliki tudi vse potrebne mejne ustanove. K Metliki sodijo tudi zaselki Zvirkov Vrh, Berčice in Bočka. Tam se ravninski del Bele krajine stika z gričevjem na j. strani Gorjancev.
Območje Metlike je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi. Na griču Veselica so leta 1965 odkrili večje keltsko grobišče z žganim pokopom. Pri tovarni Beti so odkopali zgodnjehalštatsko žarno grobišče in rimske grobove, na Grajskem vrtu pa tri halštatske gomile. Najdene predmete hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki.
Metliško ozemlje je do sredine 12. stol. pripadalo Hrvaški. Takrat je Albert Višnjegorski osvojil Belo krajino in jo združil s Kranjsko, Kolpa pa je postala mejna reka. Metlika je bila sprva majhno naselje ob Metličici, imenovano Novi trg, prvič pa je bilo omenjeno leta 1300. Zaradi lažje obrambe pred Turki so se prebivalci pozneje preselili na pomol, kjer je zdaj staro mestno jedro. Mestne pravice je Metliki že pred letom 1323 podelil goriško-tirolski grof Henrik, leta 1365 pa je goriški grof Albert IV. te pravice potrdil z listino, v kateri je Metlika omenjena kot mesto; ta listina je ohranjena. Mesto je bilo središče Metliške marke in najpomembnejša obrambna trdnjava Kranjske pred Turki do ustanovitve Karlovca leta 1579. Med leti 1408 in 1578 so Turki mesto sedemkrat napadli, večkrat pa tudi zavzeli in požgali. Do leta 1556 je bilo v Metliki deželno glavarstvo, potem pa je bila deželnoknežje mesto, podrejeno deželnemu namestniku v Ljubljani. Leta 1588 je bila v mestu ustanovljena poštna postaja na javni poštni povezavi s konjsko vprego Ljubljana–Karlovac. V mestu sta se razvijala trgovina in obrt; prve obrtniške cehe so ustanovili že leta 1569. Prvo šolo je Metlika dobila leta 1850, leta 1865 pa tudi narodno čitalnico. Leta 1869 je bilo v mestu ustanovljeno prvo gasilsko društvo na Slovenskem. Prvi vlak je pripeljal šele leta 1914 in takrat je poštna kočija zadnjič odpeljala v Novo mesto. Velik razvoj je Metlika doživela šele po 2. svet. vojni, ko se je v mestu razvila industrija in ko je postalo pomembno tudi vinogradništvo.
Metlika je danes središče vzhodnega dela Bele krajine. V njej so sedež občine, upravne enote ter različne ustanove in organizacije občinskega pomena. V mestu so srednja tekstilna šola, osnovna šola, pošta, enoti dveh bank, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, hotel Bela krajina, več gostiln in okrepčevalnic, precej obrtnih delavnic različnih strok itd. Največ meščanov in okoličanov je zaposlenih v tekstilni industriji Beti, proizvodnji in predelavi plastičnih mas Kolpa in konfekciji Komet, precej novih delovnih mest pa se je odprlo v obmejnih službah. Kmetijska zadruga z vinogradništvom in vinsko kletjo daje zaslužek precejšnjemu številu strokovnjakov, delavcev in vinogradnikov kooperantov. Daleč naokoli je znana predvsem metliška črnina.
V Metliki si lahko ogledamo več kulturnozgodovinskih spomenikov in zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Miklavža je bila prvič omenjena leta 1334; leta 1705 je pogorela. Zdajšnjo baročno cerkev so zgradili leta 1759; v njej so zanimive poslikave furlanskega slikarja Domenica Fabrisa iz let 1849/50. Metliški grad, ki je nastal iz srednjeveške utrdbe, je bil prvič omenjen leta 1457. Zdajšnjo stavbo z baročnim pročeljem so zgradili na prelomu 18. in 19. stoletja. V gradu sta Belokranjski in Gasilski muzej. V Belokranjskem muzeju hranijo predmete iz prazgodovinskega, keltskega in rimskega obdobja, najdene na tem območju, v njem so tudi kulturno-zgodovinska, etnografska in vinarska zbirka. Gasilski muzej je vseslovenskega pomena, odprli so ga leta 1969 ob 100-letnici gasilskega društva v Metliki. Spominsko je urejena domačija kiparja Alojza Gangla (1859–1935) in pripovednika Engelberta Gangla (1873–1950). Na robu pomola je mogočna dvonadstropna križniška komenda nekdanjega nemškega viteškega reda, v njej pa je zdaj dom upokojencev.
Metliko so 13. aprila 1941 zasedli Nemci, 4. maja 1941 pa so jih zamenjali Italijani. Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen terenski odbor OF. Prvi domačini so odšli v partizane že septembra 1941. Od začetka januarja do 28. maja 1942 je v mestu delovala ciklostilna tehnika. Po kapitulaciji Italije je bila Metlika svobodna. V mestu je bila 28. septembra 1943 ustanovljena 15. SNOB Belokranjska. Oktobra 1943 so Nemci izvedli veliko ofenzivo na svobodno ozemlje na Dolenjskem in v Beli krajini. Za nekaj dni so vdrli tudi v Metliko, vendar so jih enote NOV 9. novembra 1943 pregnale proti Kočevju. Metliko so okupatorji napadli še enkrat: 16. julija 1944 so Nemci, ustaši in vlasovci vdrli v mesto, požgali 31 hiš, vendar so se morali že čez nekaj več kot eno uro zaradi pritiska enot NOV umakniti. Od januarja 1944 do aprila 1945 je bila v poslopju stare osnovne šole oficirska šola glavnega štaba NOV in POS (spominska plošča). Od 5. do 6. maja 1944 se je v Metliki na 1. slovenski novinarski konferenci zbralo približno sto novinarjev, grafikov in tehnikov, ki so sodelovali v NOB (spominska plošča na stavbi TVD Partizan). V šolskem letu 1944/45 je v Metliki delovala nižja gimnazija. Na Trgu svobode stoji lep spomenik belokranjskim partizanom z imeni padlih borcev in žrtev fašizma iz metliške občine.
Opis:
Od hotela Bela krajina nadaljujemo TV proti Črnomlju po Cesti bratstva in enotnosti do semaforiziranega križišča. Pred križiščem je na desni velika vinska klet. Desno za križiščem je avtobusna postaja, levo poslovna stavba, v kateri so tudi pošta, banka in samopostrežna trgovina. Desna cesta pelje v Novo mesto, leva na mejni prehod proti Karlovcu, nam pa kažipot pokaže naravnost na regionalno cesto v Črnomelj. Ko smo čez potok Sušica, se zložno vzpnemo proti železniški progi Metlika–Črnomelj in jo prečkamo. Približamo se reki Kolpi na levi, kmalu pa smo tudi na mostu čez reko Lahinjo, ki se v bližini izliva v Kolpo. Še pred mostom je odcep stranske ceste na Krivoglavice. Onkraj Lahinje pridemo v naselje Primostek, 142 m, 130 preb., z nekoliko odmaknjenim gručastim jedrom na terasi nad desnim bregom Lahinje. Ob izlivu Lahinje v Kolpo je znano kopališče. Cesta se vije naprej po ravnem Otoškem polju, imenovanem po vasi Otok na robu polja nad Kolpo. Desno se širijo gozdovi in steljniki, levo so polja. Po 20 min. zagledamo na levi, le nekaj minut stran od naše poti, letalo. Do njega lahko pridemo po cesti, ki se levo odcepi proti Otoku. Letalo DC-3 je spomin na partizansko letališče, na katerem so od oktobra 1943 do osvoboditve pristajala zavezniška letala, ki so dovažala vojaško opremo in odvažala ranjence na zdravljenje v Italijo. V začetku leta 1945 so Nemci letališče trikrat bombardirali: med enim od bombardiranj so bombe poškodovale tudi vas in ubile tri partizane.
Po 15 min. od razpotja k letalu pridemo v gručastvo vas Grm pri Podzemlju, 157 m, 56 preb., znano po številnih arheoloških najdbah. V brezovem gozdičku s. za vasjo je veliko halštatsko gomilno grobišče z več kot 30 gomilami. Poleg njih so našli žgane grobove; pripadali so utrjeni prazgodovinski naselbini na hribu Kučar (222 m), ki ga vidimo j. od vasi. Večina izkopanin je v muzeju na Dunaju, nekaj jih hrani tudi Narodni muzej v Ljubljani. Takoj za vasjo se levo odcepi krožna cesta okoli Kučarja, mi pa nadaljujemo pot po regionalki s. od hriba. Po odcepu v vas Geršiči na desni kmalu pridemo na razpotje: leva cesta pelje ob Kolpi proti Adlešičem, ob njej je takoj za razpotjem gručasta vas Podzemelj, 160 m, 150 preb., po desni bomo nadaljevali našo pot. Župnijska cerkev sv. Martina je stala že v začetku 13. stol.; zdajšnja stavba je baročno predelana cerkev, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Na prisojnem pobočju Kučarja tik nad vasjo so vinogradi. Na hribu je bila v prvem tisočletju pred našim štetjem utrjena prazgodovinska naselbina; to je bila največja taka naselbina v Beli krajini. Kučar je bil naseljen tudi v rimskem času, o tem pa priča rimski napisni kamen, posvečen bogu Silvanu. Avgusta 1944 se je iz Gradca v Podzemelj preselila oficirska šola, od oktobra 1944 do maja 1945 pa je angleška vojaška misija tam imela radijsko postajo za zvezo z letali, ki so pristajala pri Otoku. Na Kolpi je zaradi čiste in tople vode zelo priljubljeno kopališče.
Z razpotja v Podzemlju gremo naprej po regionalni cesti do 30 min. oddaljenega Gradca. Desno so gozdovi in steljniki, levo pa je po 15 min. odcep stranske ceste proti športnemu letališču. Kmalu zagledamo grad v Gradcu in prve hiše ob cesti, na levi pod cesto pa reko Lahinjo.
GRADAC, 150 m, 419 preb. Gručasto naselje leži na obeh bregovih reke Lahinja ob njenem velikem okljuku. Tam se od regionalne ceste Metlika–Črnomelj odcepi cesta v Semič. Ob robu naselja teče železniška proga Ljubljana–Karlovac. Območje Gradca je bilo zgodaj poseljeno. V okolici so odkrili halštatske in rimske grobove; dva rimska nagrobnika sta vzidana v steno ob vhodu v grajski park. Naselje in grad so ustanovili fevdalci iz rodbine Grätzer, omenjena pa sta bila že leta 1220. Lastniki gradu so imeli v okolici obširna posestva. Za Grätzerji se je zvrstilo več lastnikov, med njimi od konca 17. stol. tudi Gusiči, ki so grad popolnoma prezidali. Jurij Žiga, zadnji iz rodu Gusičev, je pokopan v mavzoleju v grajskem parku. Eden zadnjih lastnikov, vitez F. von Fridau, je leta 1851 zgradil livarno železa, vendar so jo zaradi pomanjkanja rude zaprli že leta 1882. Zdaj so v gradu stanovanja. Šolo so ustanovili leta 1909. Gradac je že nekdaj slovel kot obrtniško središče, znano po lončarjih, mizarjih in kamnosekih. V bližini železniške postaje so kopali školjkovit marmor. Še zdaj je v Gradcu več kamnoseških delavnic. V naselju so pošta, dve trgovini, gostišče, okrepčevalnica in več obrtnih delavnic. S kmetovanjem se preživlja majhno število ljudi, precej je zaposlenih v Semiču, Črnomlju in Metliki, zelo pa je razvita obrt.
V Gradcu je do 2. svet. vojne delovalo napredno Društvo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno leta 1933. Italijanski okupatorji so junija in decembra 1942 požgali osem hiš, da bi se maščevali nad ljudmi, ki so odšli v partizane in pomagali NOB. Od 1942 naprej je bil v vasi sedež rajonskega odbora OF, pozneje pa tudi okrožnega odbora OF za Belo krajino. V Gradcu so po italijanski kapitulaciji prirejali različne tečaje za potrebe partizanske vojske, med drugimi tudi radiotelegrafski in strojepisni tečaj. Od marca 1944 je bila v gradu oficirska šola varnostnih organov NOV. V Sokolskem domu so 18. junija 1944 ustanovili Rdeči križ Slovenije. V gradu in treh gostilnah je od začetka 1945 do konca vojne delovala prehodna bolnišnica, v kateri so ranjenci čakali na prevoz z letali v zavezniške bolnišnice v Italiji. Na pomembne dogodke iz NOB opozarja več spominskih plošč, padlim borcem pa je posvečen spomenik v parku nasproti gradu.
Opis:
Z razpotja onkraj Lahinje v središču Gradca gremo še naprej po regionalni cesti proti Črnomlju. Desno ob cesti teče železniška proga, levo se vijuga Lahinja. Lep je pogled na polja in značilne belokranjske gozdove, na obzorju pa že vidimo dolg hrbet Poljanske gore. Po 30 min. pridemo v vas Vranoviči, 150 m, 115 preb., ki je v fevdalni dobi pripadala gospostvu Gradac. H kraju sodi tudi zaselek Banovka ob cesti proti Črnomlju. Leta 1527 je bilo v vasi 16 kmetij. Pozimi 1944/45 je bil na Vranovičih nastanjen Invalidski pevski zbor, nekaj časa pa tudi pihalna godba glavnega štaba NOV in POS. Kmalu za vasjo se cesta oddalji od Lahinje. Na vsaki strani ceste se širijo znani belokranjski steljniki in redki listnati gozdovi, po večini belih brez; domačini pravijo taki pokrajini loze. Po 30 min. preide cesta pod podvozom na desno stran železniške proge. Tam so partizani v noči z 11. na 12. avgust 1941 napadli vojaški vlak in italijansko stražo. Na to dejanje spominja spomenik iz naravne skale. Ko pride cesta iz gozda, se svet odpre. V smeri od j. proti s. vidimo Poljansko goro, Kočevski rog z Mirno goro in vinorodna pobočja nad Semičem. Kmalu zagledamo tudi Črnomelj. Tik pred mestom gre cesta pod podvozom spet na levo stran železnice. Po Kolodvorski cesti pridemo mimo hotela Lahinja do poslopja pošte.
ČRNOMELJ, 163 m, 5854 preb. Mesto s starim jedrom stoji na podolgovatem pomolu nad sotočjem reke Lahinja in potoka Dobličica, nove četrti pa se širijo po valovitem svetu zunaj tega območja. Črnomelj je prometno, gospodarsko in kulturno središče Bele krajine. Tam je križišče pomembnih cest proti Metliki in Novemu mestu, Semiču in naprej proti Ljubljani, proti Vinici, Delnicam ali Karlovcu, prek Starega trga ali Koprivnika v Kočevje ter v Adlešiče. Skozi Črnomelj teče železniška proga Ljubljana–Karlovac.
Mesto je bilo naseljeno že v starejši železni dobi. Na griču Sadež nad mestom so odkrili žarne grobove, v bližini gimnazije pa prazgodovinsko gradišče. Precej najdb je iz rimskega časa, med njimi sedem kamnitih nagrobnikov, ki so vzidani v zidovje obeh cerkva in razstavljeni na dvorišču gradu. Ob župnijski cerkvi so odkrili tudi pet staroslovanskih grobov iz 10. in 11. stol. Srednjeveška naselbina je nastala ob gradu, ki ga je leta 1165 sezidal Oton Kraški. Imela je varno lego na pomolu, ki so ga spremenili v otok, ko so v 15. stol. skopali jarek, tako da je bila naselbina dostopna le po dvižnem mostu. Zaradi nevarnosti pred turškimi vpadi so naselje obdali še z obzidjem. Kraj je bil kot Schirnomel prvič omenjen leta 1228, ko je oglejski patriarh tam ustanovil prafaro; leta 1268 jo je prevzel križniški red. Gradu in gospoščini so v srednjem veku gospodarili gospodje Črnomaljski. Leta 1277 je bil Črnomelj prvič omenjen kot trg. Leta 1407 je dobil mestne pravice, s tem pa tudi svoje sodstvo, mestno upravo in sedem sejmov na leto. Turki so mesto oblegali kar devetnajstkrat, požigali so okolico, mesta pa zaradi dobre obrambe niso mogli zavzeti. Črnomelj je bil močna trdnjava za obrambo pred Turki vse do leta 1579, ko je to nalogo prevzela na novo zgrajena trdnjava v Karlovcu. V obdobju od 1348 do 1724 je v mestu večkrat morila kuga, leta 1855 pa kolera.
V 2. polovici 16. stol. je bila v Črnomlju ustanovljena luteranska cerkvena občina; skrbela je tudi za mestno šolo, v kateri so poleg latinice poučevali še glagolico in cirilico. Šolo so pod pritiskom protireformacije zaprli v začetku 17. stol.
V 16. stol. so gospode Črnomaljske nasledili Frankopani, potem pa se je zvrstilo več lastnikov. Ko je Črnomelj izgubil svojo obrambno vlogo, je začel nazadovati. V obdobju Ilirskih provinc je bil tam sedež kantona. Čeprav je bila redna šola organizirana že v obdobju cesarja Jožefa II., je šele leta 1846 dobila primerne prostore v preurejeni stari mestni hiši. Politično in kulturno življenje je spodbudila leta 1868 ustanovljena čitalnica. V začetku 20. stol. se je zaradi gospodarske krize precej meščanov izselilo; leta 1900 je v Črnomlju živelo 1136, leta 1910 pa le 978 ljudi. K izboljšanju razmer v mestu je pripomogla leta 1914 zgrajena železniška proga Ljubljana–Karlovac. Črnomelj je bil do konca 1. svet. vojne podeželsko mestece. Med obema vojnama se je začela razvijati industrija, zlasti lesna, živahnejši utrip pa so mestu dajala društva, mestna godba in meščanska šola.
Črnomelj se je zelo razvil zlasti po 2. svet. vojni. Precej se je povečalo število prebivalstva, od leta 1948 za več kot trikrat. Spremenila se je tudi sestava prebivalstva; tistih, ki bi se preživljali samo s kmetijstvom, ni več. Črnomelj je popolnoma spremenil svojo podobo, le nekdanja osrednja mestna ulica, zdaj Ulica Staneta Rozmana, spominja na prejšnje čase. Mesto je sedež občine, upravne enote in drugih enot ter organizacij, ustanov in zavodov občinskega in medobčinskega pomena, živahen utrip pa mu dajejo gimnazija, srednje strokovne šole, tri osnovne šole in glasbena šola. Meščani in okoličani uporabljajo storitve Nove Ljubljanske banke in SKB banke ter Pošte Slovenije in Telekoma. Velik promet imajo samopostrežne in druge trgovine. Gostinske storitve ponujajo hotel Lahinja, restavracija Grad in več gostišč. Precejšnjemu številu prebivalcev dajejo zaslužek Belt–Belokranjska železolivarna in strojna tovarna, tovarna kompresorjev Danfoss, gradbeno podjetje Begrad, več manjših podjetij, Kmetijska zadruga in številne obrtne delavnice. V Črnomlju so še zdravstveni dom, lekarna, okrajno sodišče, tehnična baza AMZS, enota Zavoda za gozdove Slovenije in še nekaj drugih ustanov.
Črnomelj so aprila 1941 zasedli Italijani. Že 27. maja 1941 je bil ustanovljen okrožni odbor OF za Belo krajino, Črnomelj pa je postal središče narodnoosvobodilnega gibanja v Beli krajini. Ustanovljena je bila črnomaljska bojna skupina, ki je sestavljala jedro prve belokranjske čete. Zaradi partizanskih akcij je okupator obdal mesto z žičnimi ovirami ter v mestu in okolici zaprl več kot 250 ljudi, med italijansko ofenzivo poleti 1942 pa še 30 družin. Vse so odpeljali v koncentracijska taborišča na Rab in v Italijo.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je bila svobodna celotna Bela krajina, razen od 21. oktobra do 9. novembra 1943, ko so jo v veliki ofenzivi zasedli Nemci. Nemška letala so v Črnomlju porušila več hiš in ubila 12 ljudi, nemška vojska pa je ustrelila 22 moških. Enote partizanske vojske so Nemce pregnale v Kočevje. Od takrat v Beli krajini ni bilo več sovražnikove postojanke. Kljub temu pa je 14. novembra 1944 iz Kočevja v Črnomelj prodrlo približno 60 nemških policistov in domobrancev, vendar so jih partizani hitro pregnali.
Črnomelj je postal politično, vojaško, gospodarsko in kulturno središče osvobojenega ozemlja. Od 19. do 20. februarja 1944 je bilo v takratnem Sokolskem in zdajšnjem kulturnem domu prvo zasedanje slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, najvišjega zakonodajnega in izvršnega organa Slovenije. Na stavbi je spominska plošča, na pročelju pa relief Bela krajina kiparja Jakoba Savinška s prizori iz NOB in povojne graditve. V tej dvorani je nastopalo tudi Slovensko narodno gledališče, ustanovljeno 12. januarja 1944 (spominska plošča v avli). V njej je bilo 14. in 15. januarja 1945 posvetovanje aktivistk OF Dolenjske, Bele krajine in Notranjske; zavezale so se, da bodo podprle mobilizacijo in s svojim delom nadomestile vse moške (spominska plošča v avli). Na Kolodvorski cesti 61 je po preselitvi iz Roga deloval Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS-a (spominska plošča). Na Ulici Sadež 39 je v letih 1944 in 1945 delovala prva meteorološka postaja NOV in POS (spominska plošča). Od 8. avgusta 1944 je iz Črnomlja oddajala radijska postaja Osvobodilne fronte (plošča na Železničarski cesti 17). Jeseni 1943 je bila pri poveljstvu mesta ustanovljena veterinarska ambulanta, ki je med drugim organizirala dva tečaja za veterinarske bolničarje (plošča na Semiški cesti 5). V Črnomlju je bil od 2. junija 1944 sedež Denarnega zavoda Slovenije (plošča na Trgu svobode 2). Od 25. marca do 30. aprila 1944 so bile v Beli krajini volitve v krajevne in okrajne odbore ter okrožni narodnoosvobodilni odbor za Belo krajino. Okrožni odbor se je v Črnomlju prvič sešel 18. junija 1944 (plošča na gradu). Partizanski novinarji so 22. oktobra 1944 ustanovili Slovensko časnikarsko društvo (plošča na gradu). V stavbi župnišča je bil sedež Verske komisije pri SNOS-u (plošča na župnišču).
Mimo Črnomlja, po kapitulaciji Italije pa tudi iz mesta samega, je potekalo več kurirskih zvez, zlasti s političnim in vojaškim vodstvom v Rogu ter narodnoosvobodilnimi odbori po Beli krajini. Po linijah, ki so jih obnovili in vzdrževali partizanski telefonisti, so delovale tudi telefonske zveze. Velik uspeh so dosegli z zgraditvijo povsem nove telefonske linije ob robu Roga od Podhoste prek Semiča do Črnomlja.
Kolektivi PTT Slovenije so 20. avgusta 1961 na svojem prvem srečanju v Črnomlju podarili Beli krajini novo poštno poslopje in se na ta način oddolžili prebivalcem za njihov prispevek v NOB. V spomin na partizanske kurirje in veziste so kolektivi PTT Slovenije podarili Črnomlju 200-številčno avtomatsko telefonsko centralo, prvo v Beli krajini. Na pročelju poštne stavbe so ob odprtju centrale 18. februarja 1964 pritrdili spominsko ploščo med NOB padlim kurirjem in vezistom. Ob odprtju obnovljenega in povečanega poštnega poslopja, 20. septembra 1997, so v prostoru za stranke odprli tudi stalno razstavo o kurirjih in vezistih NOV ter o Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.
Na Gričku nad Črnomljem so leta 1961 postavili mogočen spomenik 1250 padlim borcem in žrtvam fašizma iz Bele krajine. Ob njem je grobnica s posmrtnimi ostanki padlih borcev. Spomenik in grobnica sta delo kiparja Jakoba Savinška in arhitekta Marka Župančiča. Na 10 m visokem obelisku so vklesani verzi:
»To zemljo, ki je skopi kruh rodila
ljudem teh sončnih mestec in vasi,
je žlahtna kri bogato namočila
za setev, ki v svobodi dozori.«
Poleg omenjenih kulturnozgodovinskih stavb, spomenikov in spominskih plošč si velja ogledati še nekatere. V središču mesta je baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1228, zdajšnja stavba pa je iz 19. stol. Arhitekturno pomembnejša je podružnična cerkev Svetega duha, saj je v temelju gotska s križnorebrastim obokom; omenjena je bila že leta 1487, v 19. stol. pa je bila v celoti predelana. Križniški red je v 17. stol. zgradil komendo z nadstropnimi arkadami na notranji strani dvorišča.
Iz Črnomlja je doma več pomembnih osebnosti, med njimi narodni heroj Janko Stariha (1922–1942), skladatelj Danilo Bučar (1896–1971) ter pesnik in pripovednik Miran Jarc (1900–1942). Na to nas opozarja tudi spominska plošča na njegovi rojstni hiši v Ulici Mirana Jarca.
Legenda
Vrste točk: |
- Vrh
- Izhodišče/Vmesna točka
- Planinski dom
- Krajevna znamenitost
|
Tip poti: |
- Označeno
- Neoznačeno
- Cesta
- Brezpotje
|
Zahtevnost: |
- Lahka pot
- Zahtevna pot
- Zelo zahtevna pot
|