Izlet: Dom Pristava v Javorniškem Rovtu Dom Pristava v Javorniškem Rovtu (razpotje)

Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje PD Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko. PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot "Dom Pristava na Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije, pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 28 sedežev, v točilnici pa 30; pri mizah pred domom je 400 sedežev; v 7 sobah je 64 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.

Golica (1835 m) je mogočna gora v z. Karavankah; čeprav ni najvišja, se zaradi njene osrednje lege po njej imenuje gorska skupina, ki se razteza med sedlom Mlinca na z. in sedlom Medvedjak na v. Nad 1500 m je j. pobočje Golice travnato in od daleč je videti gola; od tod njeno ime. Golica sega na z. do Jekljevega sedla (1488 m), na v. do sedla Suha (1438 m). J. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo, navzdol proti naseljem je strmina znosnejša. S. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo in razdrapano. Vršni greben se proti sedlu Suha znižuje prek dveh vzpetin, Krvavke (1784 m) in Adamčeve Golice (1o47 m), zato vrh gore tudi imenujejo Velika Golica. Vršni del je grajen iz triasnega apnenca in dolomita. Golica je znana po zaščitenih narcisah, domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste. Spomladi privabljajo na Golico ter na travnike in gozdne jase okrog vasi Planina pod Golico veliko občudovalcev. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva, med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Na vrhu Golice je Kranjskogorska podružnica SPD leta 1904 postavila Kadilnikovo kočo, poimenovano po Francu Kadilniku (1825 - 1908), starosti slovenskih planincev in velikem dobrotniku pri gradnji slovenskih planinskih koč, ki je za Kočo na Golici prispeval kar 7000 Kron, kar je bilo takrat pravo premoženje! Kadilnikova koča je bila protiutež slovenskih planincev v boju proti ponemčevanju slovenskih gora in nemški koči, ki je stala tam, kjer je sedanja koča. Junija 1943 so jo požgali partizani, da ne bi služila okupatorju za oporišče. Še danes so vidni njeni temelji.

Z vrha je zelo lep razgled. Proti v. vidimo dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp. Proti jv. seže pogled čez gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje do Snežnika na obzorju. Na j. vidimo v bližini dolino potoka Jesenica z vasjo Planina pod Golico ter Črni in Španov vrh na levi ter Mežaklo nad Savsko dolino. Proti jz. in z. se dvigajo Julijci: lepo vidimo osrednji del s Triglavom, Stenarjem in Škrlatico, na s. robu Martuljkovo skupino s Špikom in daleč zadaj Mangrt. Proti z. se vleče hrbet Karavank s Klekom, Hruškim vrhom in Kepo. Zelo lep pogled je na Koroško na s.: dolina Rož z Dravo, Celovška kotlina s Čelovcem in Vrbskim jezerom, Baško jezero in Beljak, daleč na obzorju pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Žig je vzidan pri skrinjici, nameščeni na temelju nekdanje Kadilnikove koče. PD Jesenice.

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.