Izlet: OŠ Lenart Sv. Trojica

ZAVRH, 370 m, 320 preb. Obcestno naselje leži na razglednem slemenu med Pesniško dolino na s. in dolino Črmljenskega potoka na j. strani. Naselje ima tri dele: na vzdolžnem slemenu sta Zgornji Zavrh na z. in Srednji Zavrh na v. strani, na stranskem slemenu proti j. pa Spodnji Zavrh. Slemeni se stikata pri razglednem stolpu; tam je tudi razpotje cest in središče kraja s trgovino, gostiščem in AP. Kovinski, 17 m visok Maistrov razgledni stolp je leta 1982 postavilo Turistično društvo Zavrh namesto prejšnjega lesenega. Stolp so poimenovali po sloven¬skem generalu in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu (1874–1934), ki je rad prihajal v ta kraj na počitnice. Temu lepemu kraju je posvetil tudi znano pesem Završki fantje. Na spominski plošči pri razglednem stolpu piše: »S tega kraja je občudoval lepoto Slovenskih goric in jo opeval.« Nasproti stolpa je vila Fekonja, v kateri je stanoval; v njej je zdaj Maistrova spominska soba s fotografijami in dokumenti iz njegovega življenja; ključ hranijo v baru Maistrova klet v isti hiši. Prebivalci Zavrha so po večini zaposleni v Lenartu in Mariboru, na manjših kmetijah pa se ukvarjajo s sadjarstvom, poljedelstvom in vinogradništvom. Razgledni stolp in lepota kraja privabljata številne izletnike. Ob cesti proti Gradenšaku je nedaleč od stolpa turistična kmetija Šuman.

Z Maistrovega stolpa je prelep razgled. Na v. je v bližini široka dolina reke Pesnice, za njo slemena Slovenskih goric proti Gomili in Negovi s Cerkvenjakom v ospredju. Na jv. vidimo za Haloškim gričevjem hrvaške hribe Ravno goro, Ivanščico in Kalnik. Na j. strani se širijo slemena Slovenskih goric proti Ptujskemu in Dravskemu polju, za ravnino se vzpenjajo gričevnate Haloze, nad katerimi se dvigajo Macelj, Donačka gora in Boč. Na z. strani se slemena Slovenskih goric najvišje dvignejo v vzpetinah Hum (424 m), Grmada (460 m) in Kozjak (406 m), naprej pa se pogled ustavi na Pohorju in Kozjaku. Na s. strani slemena je dolina Ruperškega potoka s Spodnjo Voličino, naprej pa Pesniška dolina z Lenartom; levo od mesta leži jezero Komarnik s Črnim lesom, desno od Lenarta vidimo najprej Jezero Radehova, potem Trojiško jezero in Sv. Trojico v Slovenskih goricah, naprej pa obširno gričevje Slovenskih goric proti Murskemu polju.

CERKVENJAK, 330 m, 150 preb. Razloženo naselje leži na trikrakem slemenu, ki je razvodnica med Pesniško in Ščavniško dolino. Gručasto središče naselja je pod vzpetino z župnijsko cerkvijo sv. Antona Puščavnika na vrhu slemena (341 m). Tam je križišče cest proti Ptuju, Lenartu, Gornji Radgoni in Ljutomeru. Območje kraja je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. V vasi so leta 1953 našli kamnito sekiro; zdaj jo hranijo v šolski zbirki. Cerkvenjak je bil prvič omenjen leta 1299, svoje ime pa je dobil po prvotni cerkvi, ki je bila zgrajena že pred tem letom. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena v poznogotskem slogu med leti 1516 in 1546, v letih 1825 in 1873 pa so jo povečali. Staro ime naselja so leta 1907 spremenili v Sv. Anton v Slovenskih goricah, vendar so ga leta 1952 spet imenovali po starem. Kljub temu ga ljudje še vedno imenujejo Sv. Anton. Zasilni šolski pouk so uvedli že leta 1687 in ga izvajali v mežnariji, rednega pa leta 1783. Prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1813. V bližini cerkve je kužno znamenje iz leta 1529. Kraj je vedno slovel po kulturni dejavnosti. Na kulturnem domu je spominska plošča z napisom: »Na vas je slonela kultura, najsvetlejša tradicija našega kraja. Vlado Tušak 1910–1992, Vlado Lorber 1908–1986. Vaše delo je zgled nam in naslednjim rodovom. Ob 100-letnici organiziranega kulturnega dela KUD Cerkvenjak.« Ob plošči sta reliefa obeh kulturnikov. Pred domom stoji visok obelisk v spomin padlim borcem NOV in talcem iz tega kraja; na podstavku lahko preberemo, da je bil prvi partizanski napad na okupatorjevo postojanko v tem kraju izveden 14. julija 1942.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

MALA NEDELJA, 280 m, 117 preb. Razloženo naselje z gručastim jedrom je na slemenu med potokoma Turja in Bukovnica. H kraju sodijo tudi zaselki Čreta, Kolmenščak in del Cerkvenjaka. Po 2. svet. vojni se je kraj do leta 1992 imenoval Bučkovci. Mala Nedelja je bila prvič omenjena leta 1441, in sicer župnijska cerkev Svete trojice. Med leti 1521 in 1547 so cerkev povečali in dozidali zvonik. Stranski oltar sodi med »zlate« oltarje druge polovice 17. stol., takšni oltarji pa so v tem delu Slovenije zelo redki. Cerkev so v obdobju turških vpadov obdali s taborskim obzidjem, vendar so ga leta 1785 podrli. Leta 1707 so vas oropali kruci. Šola je bila ustanovljena leta 1783, prvo leseno šolsko stavbo pa so postavili dve leti pozneje. Iz pisnih virov je razvidno, da je že leta 1650 otroke poučeval organist in cerkovnik Janez Raisperger. V dobi narodnega preporoda so se prebivalci odlikovali po narodni zavednosti. K temu je veliko pripomogel narodni buditelj in zgodovinar Anton Krempl (1790–1844), sicer tamkajšnji župnik od 1836 do smrti. V njegov spomin so pri Mali Nedelji 15. septembra 1867 organizirali »besedo« predhodnico slovenskih narodnih taborov; na njej se je zbralo več tisoč ljudi in zahtevalo narodne pravice. Leta 1895 so Kremplu pri cerkvi odkrili lep spomenik, na njem pa so vklesani verzi:
»Počivaj mirno narodnjak
v gomili častni svoji davni,
saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Anton naš slavni.
A narod le, učiš nas ti,
ki zemljo svojo ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.«

Pri stari šoli so ob 100. obletnici rojstva leta 1926 odkrili bronasti doprsni kip pesnika Radoslava Razlaga, ki je pri Mali Nedelji preživel mladost. Na godbenem domu je vzidana spominska plošča kapelniku in glasbeniku Janku Prelogu (1900–1965).

Nemci so 8. marca 1945 v Senčarjevem sadovnjaku blizu pokopališča ustrelili 19 talcev, ki so jih pripeljali iz ptujskih zaporov. S tem so se maščevali za smrt nacista in okupatorskega župana pri Mali Nedelji Ferda Lupše, ki so ga ubili partizani. Na kraju, na katerem so ustrelili talce, je zdaj spomenik. Ob glavni cesti v bližini stare šole je spomenik 17 padlim borcem in žrtvam fašizma iz tega kraja.

Pri Mali Nedelji so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, zdravstvena postaja, nekaj gostiln in nekaj obrtnih delavnic.

CEZANJEVCI, 183 m, 228 preb. Strnjeno obcestno naselje leži ob vznožju Kamenščaka na j. robu Ščavniške doline, ki tam prehaja v Mursko polje. S. od naselja teče reka Ščavnica; ker je zdaj meliorirana, ne poplavlja več. Po izkopaninah številnih predmetov s. od naselja domnevajo, da je bila tam rimska postaja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1319 kot Zesan. Župnijska cerkev sv. Roka in Sebastjana v renesančnem slogu je bila zgrajena leta 1676; v glavnem oltarju je slika H. A. Weissenkircherja iz leta 1682, znana kot največja slikarska umetnina na tem območju. Šola je bila ustanovljena leta 1827; prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1900, novo šolo pa leta 1963. V vasi je tudi trgovina. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo, precej je zaposlenih v Ljutomeru.

JERUZALEM, 338 m, 100 preti., je razloženo naselje na slemenu v gričevnatih Ljutomersko-Ormoških goricah s strnjenim jedrom pri Marijini cerkvi, trgovini in znanem gostišču Jeruzalem. Jeruzalem je tudi razgledni vrh, 347 m, na slemenu sv. od cerkve; po njem imenujejo tudi vzhodni del Ljutomersko-Ormoških goric. To je najbolj v. območje Slovenskih goric. Sestavljeno je iz srednjeeocenskih sivih laporjev, trdih apnenih peščenjakov in litavskih apnencev. Prisojna pobočja so zasajena v glavnem z vinsko trto, nekaj je tudi njiv in sadovnjakov; osojna pobočja, doline in grape pokrivajo travniki in listnati gozdovi. Naravni pogoji za vinogradništvo so tod zelo ugodni; iz okolice Jeruzalema prihajajo vina vrhunske kvalitete. Baročno cerkev Žalostne Matere božje so začeli zidati leta 1652, posve¬čena pa je bila leta 1717. Podobo Žalostne Matere božje so v 13. stoletju prinesli iz Jeruzalema križarji; takrat so jo namestili v stolp, ki so ga postavili na mestu, kjer je zdaj cerkev. Po Jeruzalemu je kraj dobil tudi ime. Notranja baročna arhitektura in oprema imata velik umetnostno-zgodovinski pomen. Ob cerkveno ladjo je prislonjena kapela sv. Ane s podobo sv. Ane iz druge četrtine 18. stoletja. V zvoniku je zvon iz 16. stoletja. Tik pod Jeruzalemom je ob cesti proti Miklavžu Babji klanec, kjer naj bi leta 1664 pogumne domačinke premagale Turke. Pri cerkvi je manjši arboretum. Stavba, v kateri je gostišče Jeruzalem, je bila nekdaj graščina.
Razgled z Jeruzalema je čudovit, zlasti na bližnjo okolico. Škoda, da ni več razglednega stolpa. Na s. strani gričevja vidimo Mursko polje, na drugi strani Mure ravno Prekmurje z Mursko Soboto, pogled pa se ustavi na gričevnatem Goričkem. Na v. so v bližini po slemenih razložena naselja Gomila pri Kogu, Kog in Miklavž pri Ormožu, gričevje pa prehaja v Medjimursko ravnino. Na j. je v bližini Mihalovski vrh s cerkvijo Vseh svetnikov in jedrom razpotegnjenega naselja Mihalovci; del naselja pri cerkvi imenujejo Svtinje. Z. od Svetinj vidimo dolino Pavlovskega potoka z Ivanjkovci. Na j. strani prehajajo gorice v ravnino ob Dravi, tik pred ravnino pa se dviga razgledni grič Hum s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Na j. obzorju se zvrstijo Ivanščica, Medvednica in Gorjanci, na jz. Posavsko hribovje, na z. pa za obširnim gričevjem Slovenskih goric Pohorje.

LJUTOMER, 179 m, 3413 preb. Mestno naselje leži ob vznožju Ljutomersko¬-Ormoških goric in na prehodu Ščavniške doline v ravnino Murskega polja. Ljutomer je središče Prlekije, pa tudi gospodarsko, kulturno, upravno in pro¬metno središče Murskega polja in njegovega gričevnatega obrobja. V Ljutomeru se od regionalne ceste Ormož–Murska Sobota odcepijo ceste proti Ptuju, Vidmu ob Ščavnici in Razkrižju. Skozi Ljutomer je speljana tudi železniška proga Ormož–Hodoš, od katere se v bližnjih Lukavcih odcepi proga v Gornjo Radgono. Najstarejši del mesta je Stari trg ob vznožju Kamenščaka (272 m), od koder se je naselje širilo na območje zdajšnjega Glavnega trga in sosednjih ulic. Po 2. svet. vojni so z regulacijo reke Ščavnice preprečili njeno poplavljanje, s tem pa so pridobili tudi prostor za razširitev mesta proti s. in v.; tam so nastala predvsem večja podjetja in trgovine. V zadnjem času so zgradili večje stanovanjsko naselje na obronkih nad dolino potoka Kostanjevica na j. strani mesta.

V bližini Ljutomera je potekala rimska cesta s Ptuja v provinco Panonijo. Ob njej je stala rimska naselbina: našli so bronaste izdelke, rimski denar in različne predmete. Ljutomer je bil prvič omenjen leta 1211 kot »Luotenwerde« in je bil v lasti deželnih knezov. Trške pravice in svoje sodišče je dobil leta 1265, ko je bilo v trgu 152 domačij. Nad naseljem je stal stolpast grad, ki je nastal iz strelskega dvorca; leta 1365 je bil omenjen kot Lutenberg, leta 1447 pa je pogorel. Tedaj je trg že imel svoj grb; v njem je bil upodobljen enorogi konj s tremi rdečimi križci na srebrnem ščitu, pozneje so mu dodali še zmaja. Tržani so bili po večini obrtniki, organizirani v cehih. Kraj je bil od 13. stol. tudi tržišče za poljedelske pridelke, zlasti pšenico ter vino iz Ljutomerskih goric. Ljutomer so od 1479 do 1605 kar sedemkrat napadli in izropali Turki, leta 1704 pa so ga požgali kruci. V 17. stol. je v kraju štirikrat morila kuga. Požari so trg upepelili desetkrat, prvič leta 1477 in zadnjič 1858. V drugi polovici 17. stol. je bilo tam tudi več čarovniških procesov.

V obdobju narodnega preporoda je imel Ljutomer pomembno narodnopolitično vlogo. Okoli slovenskih rodoljubov, predvsem župnika Mihaela Jaklina in gospodarstvenika Ivana Gottweisa, so se že pred marčno revolucijo 1848 zbirali narodno zavedni Slovenci. Njuno buditeljsko delo so nadaljevali D. Trstenjak, B. Raič, A. Klemen¬čič in številni drugi rodoljubi. Nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani so se poglobila, zato so oboji začeli ustanavljati svoja društva. Slovenski rodoljubi so 6. septembra 1863 v spomin na 1000. obletnico prihoda sv. Cirila in Metoda priredili prvo narodno besedo na prostem. Slovensko pevsko društvo so imeli vsaj že leta 1867, v začetku leta 1868 pa so ustanovili še narodno čitalnico. Najpomembnejši dogodek v tem obdobju je bil prvi slovenski narodni tabor (9. avgusta 1868), na katerem je več kot 7000 ljudi zahtevalo zedinjeno Slovenijo. Na slovesnosti ob 100. obletnici tabora so v spomin na prvi slovenski narodni tabor v parku odkrili spomenik. Leta 1872 je začela poslovati slovenska posojilnica, ki je reševala kmete iz rok nemškega kapitala. Ljutomerski konjerejci so leta 1875 ustanovili prvo društvo za konjski šport; to je bilo tedaj drugo takšno društvo v Evropi.

Po 1. svet. vojni se je v Ljutomeru razvilo delavsko, viničarsko in kmečko gibanje za večje socialne pravice. Organizirali so več manifestacij, med njimi leta 1928 prvi viničarski kongres, leta 1931 kmečki praznik in leta 1938 viničarski tabor. Demonstracije delavcev, viničarjev in kmetov, ki so bile 1. septembra 1935, pa so se končale tragično. Orožniki so namreč demonstrante razgnali ter pri tem ubili Alojza Mavriča iz Bolfenka, dva protestnika pa ranili.

Aprila 1941 so Ljutomer zasedli Nemci in v njem vzpostavili svojo politično in policijsko oblast. Že 15. aprila 1941 so zaprli več zavednih Slovencev, jih zasramovali in junija 1941 izgnali v Srbijo. Prvi sestanek organizatorjev odpora je bil 1. junija 1941 pri Babičevih na Cvenu, vodil pa ga je profesor Jože Kerenčič. Ta je 12. julija 1941 sklical tudi prvi sestanek organizatorjev OF za ljutomersko območje in tedaj je bil ustanovljen mestni odbor OF. Aktivisti OF so prvo akcijo izvedli 30. avgusta 1941. Tedaj so na progi Ormož–Ljutomer iztirili vlak in za 48 ur ustavili promet. Oktobra 1941 so Nemci aretirali več aktivistov OF iz Ljutomera in okolice ter jih v zaporih mučili. 16. oktobra 1941 so pred nekdanjo mežnarijo ustrelili sekretarja OF za Ljutomer Jakoba Babiča (spominska plošča na Trgu Jakoba Babiča 2). Gestapovci so 17. novembra 1941 aretirali tudi Jožeta Kerenčiča, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah, in ga 27. decembra 1941 ustrelili na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru. Nemci so nadaljevali zastraševanje in 15. januarja 1942 ustrelili še pet talcev. Po spopadu med partizani in vlasovci 3. februarja 1945 so vlasovci ujeli hudo ranjenega okrajnega sekretarja ZMS Cirila Jureša - Maksa ter ga po grozljivem mučenju 4. februarja obesili na Glavnem trgu; tam zdaj stoji spomenik v njegov spomin. Na NOB in žrtve okupatorja opozarja spomenik v podobi Triglava ob Prešernovi ulici nasproti sodišča. V muzejski zbirki v nekdanji mestni hiši na Glavnem trgu 2 sta postavljeni stalni razstavi gradiva o taborskem gibanju na Slovenskem ter o novejši zgodovini Ljutomera in NOB na tem območju.

Šolstvo ima v Ljutomeru dolgotrajno tradicijo. Pouk se je začel že pred letom 1545. Leta 1861 je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Jeseni 1919 ustanovljena meščanska šola je obstajala do okupacije. Glasbena šola Slavka Osterca je začela delovati leta 1927. Od leta 1963 je v mestu tudi gimnazija, imenovana po rojaku in jezikoslovcu Franu Miklošiču.

Ljutomer je dobil mestne pravice leta 1927. Središče mesta je Glavni trg, na katerem sta rotovž, zgrajen leta 1833 v klasicističnem slogu, in stebrasto Marijino znamenje s kipi iz leta 1729. Na trgu sta tudi hotel Jeruzalem in blagovnica Mercator. Najpomembnejši kulturni spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajena v začetku 15. stoletja. Prvotno romansko stavbo so večkrat dozidali in prezidali. Zdajšnjo podobo je dobila med leti 1688 in 1690. Pred turškimi vpadi so jo obdali s taborskim obzidjem. V cerkvi je nagrobnik iz leta 1449, znana pa je tudi po bogati baročni rezbarski opremi. Ohranjena sta dva baročno oblikovana dohoda pred cerkvijo, med katerima je kapela sv. Florijana. Pred kapelo so leta 1926 postavili spomenik jezikoslovcu dr. Franu Miklošiču (1813–1891), domačinu iz bližnjega Radomerščaka.

Do druge svetovne vojne je bil Ljutomer podeželsko mestece s slabo razvito industrijo. V mestu sta bili dve usnjarni, dva večja mlina in opekarna. Mestu so dajale utrip upravne funkcije (okraj, občina, sodišče itd.), trgovina in obrt, zaradi katerih so prihajali v Ljutomer tudi okoličani. Po vojni so se razvile kovinska, tekstilna, lesna, živilska, gradbena in farmacevtska industrija. Po osamosvojitvi Slovenije so v mestu nastala številna nova podjetja, kot so npr. industrija montažnih gradbenih materialov Imgrad, tovarna masivnega pohištva Murales, tovarna kmetijskih strojev Tehnostroj, montaža in servis hidravličnih dvigal Arko, izdelava specialnih nadgradenj Natral, rudarstvo, proizvodnja in gradbeništvo Segrap, kmetijstvo in predelava Ljutomerčan ter še nekaj manjših podjetij. V Ljutomeru je sedež občine, upravne enote, okrajnega sodišča, poslovalnice Nove Ljubljanske banke in pošte, pa tudi več samopostrežnih in klasičnih trgovin, lekarna, hotel Jeruzalem ter precej gostinskih lokalov in različnih obrtnih delavnic. Za razvoj vinogradništva, kakovost priznanega ljutomerskega vina in njegovo prodajo skrbi delniška družba Ljutomerčan.

Iz Ljutomera je doma več pomembnih Slovencev, med njimi pedagog, peda-goški pisatelj in ustanovitelj Slovenske šolske matice Henrik Schreiner (1850–1920). V tem mestu je od leta 1901 do smrti živel in služboval odvetnik Karel Grossman (1864–1929), pionir slovenskega filma; leta 1905 je posnel dva kratka dokumentarna filma, leto pozneje pa še enega. Od leta 1924 do smrti je tam živel tudi pesnik in dramatik Cvetko Golar (1879–1965).

VERŽEJ, 183 m, 956 preb. Gručasto ravninsko naselje leži na obeh straneh regionalne ceste Ljutomer–Murska Sobota. Novejši del naselja se je na s. razširil proti reki Muri. Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo sledovi naselbine iz tega obdobja in najdeni predmeti. Našli so tudi ostanek rimskega poslopja in več staroslovanskih obsenčnikov. Veržej je imel ob prehodu čez Muro strateški položaj. Zaradi bližnje meje z Ogrsko so morali Veržejci stražiti brod čez Muro in ga braniti pred sovražniki. Leta 1342 je naselje postalo trg, tržani pa so lahko brez carine in mitnine prodajali svoje blago po takratnih avstrijskih deželah. Kot obmejni kraj je bil Veržej izpostavljen napadom Madžarov in Turkov, zato so okoli leta 1550 v trgu naselili strelce in ti so imeli vse do leta 1711 pomembno vlogo pri obrambi pred vpadi krucev oz. plenilcev. Na robu trga je stal strelski dvorec, ki so ga pozneje razširili v grad. Leta 1555 je cesar Ferdinand grad in posestvo podaril srbskemu uskoku Ivanu Margetiču in ta je za boj proti Turkom v gradu naselil svoje rojake. Kljub temu so Turki leta 1605 požgali tako grad kot trg. Gradu niso obnovili, zato je povsem razpadel. Uskoki so se sčasoma poslovenili, nanje pa dandanes še spominjajo nekateri priimki.

Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1545; leta 1605 so jo Turki požgali. Leta 1726 je bila zgrajena zdajšnja župnijska cerkev. Nad vhodnimi vrati je vzidan trški grb z ribo. V obdobju narodnega preporoda je postal Veržej izrazito slovenski trg. Šola je bila omenjena že leta 1729. Leta 1912 so salezijanci zgradili samostan in ustanovili Salezijanski zavod; v bližnjem poslopju je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Veržej je od leta 1998 samostojna občina. V naselju so pošta, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo ter z obrtnimi dejavnostmi, precej pa je zaposlenih tudi v Križevcih in Ljutomeru. Daleč naokoli slovi Babičev mlin na Muri z edinim še delujočim plavajočim mlinskim kolesom na reki. Na Trgu Slavka Osterca se bomo pri rojstni hiši in spomeniku spomnili domačina skladatelja Slavka Osterca (1895–1941). Ob robu trga v bližini cerkve stoji spomenik rojaka dr. Frana Kovačiča (1867–1939), zgodovinarja in borca za severno mejo. Na osnovni šoli je spominska plošča 26 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja.

Poznobaročna župnijska cerkev sv. Štefana je bila zgrajena leta 1844, kraj sam pa je bil prvič omenjen že leta 1322.

BELTINCI, 178 m, 2280 preb. Veliko gručasto naselje leži ob magistralni cesti Murska Sobota–Lendava ter ob stranskih ulicah levo in desno od ceste. Je gospodarsko, kulturno, politično in prometno središče Dolinskega. Od tam vodijo ceste proti Dobrovniku, Gomilici, Ižakovcem in Dokležovju. K Beltincem spadata tudi zaselka Konjšček in Hrenovice, nastala iz nekdanjih graščinskih pristav. Skozi naselje teče potok Črnec.

Sredi parka stoji Beltinska graščina, omenjena že v 13. stol. kot lastnina rodbine Jure. Že leta 1265 je pripadla lendavskim plemičem Banffyjem. Prvotno stavbo so pred Turki zavarovali z obzidjem, s štirimi stolpi in z jarkom. Zdajšnja graščina z okroglimi ogelnimi stolpi je iz 17. stol. Okoli graščine je park, v njem pa tudi nekaj eksotičnega drevja. Cerkev sv. Ladislava je bila še leta 1669 omenjena kot lesena kapela, že leta 1688 pa jo je zamenjala zidana. Zdajšnja župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1742. Leta 1910 so jo po italijanskem vzoru predelali v neobaročnem slogu in ji prizidali grobno kapelo plemiške družine Zichy, zadnje lastnice graščinske veleposesti. V kapeli je renesančni relief Madone z otrokom, obok cerkvene ladje pa krasijo poznobaročne freske iz leta 1798. Na trgu pred cerkvijo sta kopija beneškega stebra sv. Panteleona in vodnjak.

Že nekdaj je bila v kraju razvita obrt; o tem pričajo ohranjena pravila čevljarskega in kovaškega ceha, ki jih je potrdila cesarica Marija Terezija. Šola je bila ustanovljena leta 1777, prvo šolsko poslopje pa je bilo zgrajeno leta 1865. V Beltincih so ob prelomu stoletja živeli številni učitelji, duhovniki in drugi izobraženci, ki so budili in utrjevali narodno zavest Slovencev.

Beltinci so od 1. januarja 1995 spet samostojna občina, v kateri živi 8256 prebivalcev. V kraju so poslovalnica Nove Ljubljanske banke, pošta, zdravstvena postaja, lekarna, osnovna šola, blagovnica Mercator, več trgovin in gostišč ter številni obrtniki. Precej prebivalcev je zaposlenih v manjših podjetjih, vzrejališču divjadi Fazan in Kmetijskem gospodarstvu Rakičan, številni pa tudi v Murski Soboti. Zlasti mladi se radi ukvarjajo s kulturnimi in športnimi dejavnostmi, predvsem s folkloro in nogometom.

V Beltincih je več spominskih znamenj borcem NOV in aktivistom iz tega kraja. Na pokopališču je nagrobni spomenik narodnemu heroju Jakobu Molku - Mohorju, ki je padel 7. marca 1945. Ob cesti proti Murski Soboti stoji spomenik Jožetu Čehu - Poldetu, ki so ga 14. januarja 1945 iz zasede ubili Madžari. Na hiši v Panonski ulici št. 11 je pritrjena spominska plošča aktivistu Martinu Brumnu, ki je umrl 7. junija 1945 za posledicami štiriletne internacije v taborišču Dachau.