Izlet: Pogačnikov dom na Kriških podih Koča na Planini pri Jezeru

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.