Izlet: Murska Sobota Škocjan

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

test

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.

Prva planinska koča.

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.