Izlet: Brinov grič Bricnik

Nadaljujemo do Vrha nad Rovtami, prej imenovanega Vrh Treh kraljev po gotski cerkvi, ki stoji na 884 m visokem, planem, zelo razglednem vrhu. Vas je razložena po bregu nad dolino Račeve.

Po omenjeni makadamski cesti nadaljujemo do mesta, kjer se nam priključi pot z Lavrovca.

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

Leva pot po v. strani Jeterbenka na Topol-Katarino, 1 h 45, desna pot mimo cerkve sv. Jakoba na Petelincu in čez razgledni Jeterbenk (774 m) na Topol-Katarino, 2 h;

Z AP Medno (322 m) po cesti mimo Motela Kompas in skozi naselje Seničica do Slavkovega doma na Golem Brdu (396 m); 1 h. 

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.