Izlet: Belca (zapornica) Stol

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Dom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železno rudo; pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka: po vojni jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je adaptirala in odprla 22. julija 1923; poimenovali so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije "Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 je bil zgrajen prizidek za nove sanitarije v pritličju in sanitarije in tuše s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje. Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži in 4 sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in tušem s toplo vodo. V letu 2005 pa so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili šank in vhod. Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila v l. 2010 in sicer z izgradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnove sob v nadstropju, povečanja kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je redno odprt od sredine maja do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostorih je  75 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 7 sobah v pritličju  je  38ležišč , v 4 sobah v mansardi pa 12 ležišč; WC, v vsaki etaži, umivalnica in tuši s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo; tekoča voda, elektrika, radijska zveza, mobitel.

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.

(2236 m), imenovan tudi Veliki Stol, je najvišji vrh Karavank. V bližini glavnega vrha je na njegovi j. strani Mali Stal (2198 m). Med obema vrhovoma je sedlo Med Stoli. Stol se proti v. veže prek grebenov Belščice ali Orlice (Celovška špica, 2105 m) in Svačice (1953 m) s skalnato gmoto Vrtače. Proti z. se Stolovo sleme nadaljuje prek Potoškega Stala (2014 m) in Belščice (Vajnež, 2104 m) do sedla Seča ali Medvedjak (1698 m), ki ga loči od Struške, njo že prištevamo k skupini Golice. Na s. padajo mogočne razdrapane stene v zatrep Medvedjega dola na Koroškem. J. pobočja Stola so razbrazdana z dolgimi žlebovi in nad širokim pasom planin na višini okoli 1200 m zelo strma, pod planinami proti dolini Završnice pa položnejša. Stol je tudi osrednja gora Stolove gorske skupine med Ljubeljem in Medvedjakom. Sestavljen je iz triasnih apnencev in dolomitov. Na njegovih travnatih vesinah, meliščih in skalnih policah raste značilna alpska flora: planika, murka, Zoisova vijolica, lepi jeglič, navadni alpski zvonček, retijski in julijskoalpski mak, brezstebelna lepnica in še mnoge druge.

Razgled s Stola je izredno širok. Na v. so v bližini Belščica, Vrtača, Begunjščica in Košuta. Proti jv. vidimo Dobrčo, Kamniške Alpe, Posavsko hribovje s Kumom in Gorjance. Obširna je tudi j. stran: pod nami je gorenjska ravnina s Kranjem, Radovljico, Bledom in drugimi kraji, naprej Ljubljanska kotlina z Ljubljano, potem pa notranjsko hribovje do Snežnika, Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Trnovski gozd, Porezen, Ratitovec in Jelovica. Prelep je pogled proti jz. na Julijce s Triglavom ter na Pokljuko in Mežaklo v ospredju ter na Dolomite na obzorju. Na z. lepo vidimo greben Karavank s Potoškim Stolom, Belščico in Kepo, ob j. vznožju grebena pa del Zgornje Savske doline z Jesenicami in Mojstrano. Simi razgled je tudi proti s. na Rož, dolino Drave ter Čelovško kotlino s Čelavcem in Vrbskim jezerom, proti sv. do Obirja, Pece in Svinške planine, proti sz. pa do Nizkih in Visokih Tur.

Stol ima velik pomen tudi za slovensko planinsko organizacijo; na njem se je rodila ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Mladi hribolazci Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof so se 23. julija 1892 povzpeli na Stol. Ob lepem vremenu so se pogovarjali, zakaj so po vseh slovenskih gorah samo nemške koče, nemški napisi in kažipoti. »Vzdramimo se!« so rekli mladeniči, si podali roke in se pobratili ter sklenili, da ne bodo odnehali, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo. Prevzeli so pobudo in želja se jim je kmalu uresničila: 27. februarja 1893 je bila v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.