Izlet: Spodnja Kokra Rt Madona (Piran)

Dom stoji ob robu planote na južnem pobočju Krvavca, tik nad gozdno mejo, kjer je v bližini zgornja postaja gondolske žičnice Krvavec; ta planota se imenuje Gospinc. Prvi planinski dom na Krvavcu je tam, kjer je zdaj gostinski objekt Dom na Krvavcu, zgradilo SPD in ga odprlo 6. septembra 1925. Od leta 1945 naprej ga je upravljalo PD Kranj, ki ga je leta 1958 razširilo in posodobilo. Po razvoju Krvavca v zimski turistični center je dom prevzelo Planinsko-gostinsko podjetje Kranj, PD Kranj pa je leta 1977 povečalo in preuredilo leta 1959 zgrajeno planinsko zavetišče na Gospincu. Povečani in preurejeni, pravzaprav na novo zgrajeni dom so slovesno odprli 26. novembra 1977. V letu 1999 so dom temeljito prenovili in priključili na centralno čistilno napravo na Krvavcu. Planinski dom je stalno odprt.V treh gostinskih prostorih je 140 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 13 ležišč; WC, umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga

Planinski dom Komenda združuje dve navidez različni skrajnosti; kmečko in domače opremljeno notranjost, ki ustvarja prijetno vzdušje, ter sodobno ponudbo hrane, primerno za ljudi, ki kljub hitremu življenjskemu tempu skrbijo za svoje zdravje.

Ker  se nahaja ob vznožju Šenturške gore in je dostopen vsem, ki radi hodijo v hribe in tistim, ki se raje pripeljejo s svojim jeklenim konjičkom, kolesom nosi slogan: »PLANINSKI RAJ«.
Planinski dom se nahaja na obrobju Komende, pod Šenturško goro, na majhnem gričku, na samem, obdan z drevesi.

Vsem gostom nekoliko ločeno od gostinskega dela nudijo tudi prostor za piknike, ki ga lahko rezervirajo in pripravijo tam svojo zabavo.
Mislili so tudi na najmlajše, katerim so na voljo številna igrala (trampolin, tobogan, gugalnice, frizbi,…) Ker je Planinski dom Komenda odmaknjen od cestnega prometa, pa boste tudi sami lahko medtem, ko se bodo otroci igrali, mirni.

V ponudbi Planinskega doma Komenda vam vsak dan nudimo raznoliko ponudbo malic, sveži kruh, predvsem pa hitro in prijazno postrežbo.

Dom je sodoben in obsega ponudbo, namenjeno vsem, ki se želijo v naglici dneva za trenutek ustaviti in v prijetnem naravnem okolju pojesti hiter in zdrav obrok. Poudarek ponudbe je na »jedeh na žlico« in na slastnih »jedeh z žara«.

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.