Izlet: Bela peč (razpotje) Bistriška planina (razpotje)

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.

Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.

Golica (1835 m) je mogočna gora v z. Karavankah; čeprav ni najvišja, se zaradi njene osrednje lege po njej imenuje gorska skupina, ki se razteza med sedlom Mlinca na z. in sedlom Medvedjak na v. Nad 1500 m je j. pobočje Golice travnato in od daleč je videti gola; od tod njeno ime. Golica sega na z. do Jekljevega sedla (1488 m), na v. do sedla Suha (1438 m). J. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo, navzdol proti naseljem je strmina znosnejša. S. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo in razdrapano. Vršni greben se proti sedlu Suha znižuje prek dveh vzpetin, Krvavke (1784 m) in Adamčeve Golice (1o47 m), zato vrh gore tudi imenujejo Velika Golica. Vršni del je grajen iz triasnega apnenca in dolomita. Golica je znana po zaščitenih narcisah, domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste. Spomladi privabljajo na Golico ter na travnike in gozdne jase okrog vasi Planina pod Golico veliko občudovalcev. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva, med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Na vrhu Golice je Kranjskogorska podružnica SPD leta 1904 postavila Kadilnikovo kočo, poimenovano po Francu Kadilniku (1825 - 1908), starosti slovenskih planincev in velikem dobrotniku pri gradnji slovenskih planinskih koč, ki je za Kočo na Golici prispeval kar 7000 Kron, kar je bilo takrat pravo premoženje! Kadilnikova koča je bila protiutež slovenskih planincev v boju proti ponemčevanju slovenskih gora in nemški koči, ki je stala tam, kjer je sedanja koča. Junija 1943 so jo požgali partizani, da ne bi služila okupatorju za oporišče. Še danes so vidni njeni temelji.

Z vrha je zelo lep razgled. Proti v. vidimo dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp. Proti jv. seže pogled čez gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje do Snežnika na obzorju. Na j. vidimo v bližini dolino potoka Jesenica z vasjo Planina pod Golico ter Črni in Španov vrh na levi ter Mežaklo nad Savsko dolino. Proti jz. in z. se dvigajo Julijci: lepo vidimo osrednji del s Triglavom, Stenarjem in Škrlatico, na s. robu Martuljkovo skupino s Špikom in daleč zadaj Mangrt. Proti z. se vleče hrbet Karavank s Klekom, Hruškim vrhom in Kepo. Zelo lep pogled je na Koroško na s.: dolina Rož z Dravo, Celovška kotlina s Čelovcem in Vrbskim jezerom, Baško jezero in Beljak, daleč na obzorju pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Žig je vzidan pri skrinjici, nameščeni na temelju nekdanje Kadilnikove koče. PD Jesenice.

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.

Planinski stan.

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.

Dom stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, tik ob izviru potoka Završnica, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952, gre za nekdanjo karavlo JLA. Delno je bil obnovljen leta 1970 in je bil kot planinska koča znan s poznejšim imenom Dom Janeza Rezarja oziroma Planinski dom Iskra. PD Žirovnica, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, je dom v istem letu z najemno pogodbo prevzelo od lastnika — ministrstva za obrambo RS — za dobo 25 let. Objekt ima svoje lastno vodno zajetje ter električni prildjuček prek kabelske povezave od Doma na Zelenici. PD Žirovnica je stavbo povsem prenovilo.

Dom stoji na razgledni rami na zahodnem grebenu Begunjščice. Prvo kočo, ki je stala nižje od sedanjega doma, je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 25. julija 1909; poimenovali so jo po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku podružnice. Leta 1933 je Radovljiška podružnica SPD zgradila na sedanjem mestu večji dom in ga odprla 30. julija 1933; poimenovali so ga po Hugonu Robleku (1871-1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Radovljiški planinci so po osvoboditvi zgradili nov dom, ki so ga odprli 15. septembra 1946. Leta 1975 so dom obnovili in posodobili in ga ob praznovanju 80-letnice društva slovesno odprli 31. avgusta 1975. Večjo obnovo so opravili leta 1987. Brunarico, v kateri je bilo skladišče, so leta 1991 preuredili za zimsko sobo. Leta 1993 so začeli s temeljito obnovo doma; zamenjali so streho in prenovili vodovod. Kasneje so dom opremili še s fotovoltaičnim sistemom za pridobivanje električne energije in zgradili zunanja suha stranišča. Leta 2005 so obnovili celotno ostrešje in dom prekrili z novo kritino, povečali in uredili so sodobno jedilnico in namestili nova okna, povečali moč solarnega sistema ter obnovili kuhinjo.  Dom je odprt od  17. junija do zadnje nedelje v septembru, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, če je lepo vreme. V gostinskem prostoru je 50 sedežev in točilni pult; pri mizah na terasi pred domom je 40 sedežev; v 5 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; zimska soba ima 8 ležišč; gostinski prostor se ogreva s pečjo; voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, suha stranišča, mobitel in radijska zveza.

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče na kraju, imenovanem Kres, kjer so menda ob turških vpadih kurili kresove. Prvo kočo so po 1. svetovni vojni zgradili štirje zasebniki; leta 1952 jo je prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tržiškem planincu Ladislavu Kostanjevcu (1906-1937), ki ga je pod Storžičem zasul snežni plaz. Požar je kočo 16. septembra 1974 povsem upepelil. Leta 1975 so na pogorišču začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 10. junija 1978 in se poslej imenuje Koča na Dobrči. Leta 1993 so montirali sončne celice.Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 6 sobah je 22 postelj; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, koča je priključena na električno omrežje,  radijska zveza.

Pastirska koča.