Več o točki
Vrh:
Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije.
Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime,
najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na
Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec
(25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m).
Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v
davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že,
Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan
Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris
Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše
samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.
Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli
skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in
vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.
J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši;
od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja
globoko proti dolini Zadnjice.
Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja
in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km.
Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski
lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja
Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko
severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz
Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski
in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se
čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je
Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile
preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber,
Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah
plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je
smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem
imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko
Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan
Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še
zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej
imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2.
svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski
severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj
znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone
Sazonov — Tonač.
Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz
Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc
Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine.
Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu
štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta
1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr.
Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih
Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na
najvišji vrh naše domovine.
Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski
ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V
zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100
leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še
okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca
prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod
grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu
Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in
prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo
zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se
je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave
nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali.
Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je
ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih.
Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.
Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga
Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na
Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s
sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.
S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do
Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na
jugu ter Dolomitov na zahodu.
Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar,
Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ,
na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od
njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški
Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico,
Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi
piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od
nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od
Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.
Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se
vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob
vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se
dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na
obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo
gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in
Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega
Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota
Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji
Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno
goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko
hribovje s Kumom.
Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj
vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno
od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati
Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz.
strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos
Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se
vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski
gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom
opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.
Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice,
desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti
Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi
Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec
in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi
pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na
obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se
vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih
Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.
V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo
uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod
št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki
jih je po naravi narisal Vilko Mazi.
Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD
Ljubljana-Matica.
© Jože DobnikPlaninska postojanka:
Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž
(1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski
pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.
Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi
na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je
naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano
železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v
tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni
prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V
stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico
špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske
panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last
Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli
so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno
izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo
SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do
6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je
Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla
ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko
lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s
Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in
zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija
1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni
in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana
Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna
knjiga.
Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.