Izlet: Velika Golica Prešernova koča na Stolu

Golica (1835 m) je mogočna gora v z. Karavankah; čeprav ni najvišja, se zaradi njene osrednje lege po njej imenuje gorska skupina, ki se razteza med sedlom Mlinca na z. in sedlom Medvedjak na v. Nad 1500 m je j. pobočje Golice travnato in od daleč je videti gola; od tod njeno ime. Golica sega na z. do Jekljevega sedla (1488 m), na v. do sedla Suha (1438 m). J. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo, navzdol proti naseljem je strmina znosnejša. S. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo in razdrapano. Vršni greben se proti sedlu Suha znižuje prek dveh vzpetin, Krvavke (1784 m) in Adamčeve Golice (1o47 m), zato vrh gore tudi imenujejo Velika Golica. Vršni del je grajen iz triasnega apnenca in dolomita. Golica je znana po zaščitenih narcisah, domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste. Spomladi privabljajo na Golico ter na travnike in gozdne jase okrog vasi Planina pod Golico veliko občudovalcev. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva, med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Na vrhu Golice je Kranjskogorska podružnica SPD leta 1904 postavila Kadilnikovo kočo, poimenovano po Francu Kadilniku (1825 - 1908), starosti slovenskih planincev in velikem dobrotniku pri gradnji slovenskih planinskih koč, ki je za Kočo na Golici prispeval kar 7000 Kron, kar je bilo takrat pravo premoženje! Kadilnikova koča je bila protiutež slovenskih planincev v boju proti ponemčevanju slovenskih gora in nemški koči, ki je stala tam, kjer je sedanja koča. Junija 1943 so jo požgali partizani, da ne bi služila okupatorju za oporišče. Še danes so vidni njeni temelji.

Z vrha je zelo lep razgled. Proti v. vidimo dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp. Proti jv. seže pogled čez gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje do Snežnika na obzorju. Na j. vidimo v bližini dolino potoka Jesenica z vasjo Planina pod Golico ter Črni in Španov vrh na levi ter Mežaklo nad Savsko dolino. Proti jz. in z. se dvigajo Julijci: lepo vidimo osrednji del s Triglavom, Stenarjem in Škrlatico, na s. robu Martuljkovo skupino s Špikom in daleč zadaj Mangrt. Proti z. se vleče hrbet Karavank s Klekom, Hruškim vrhom in Kepo. Zelo lep pogled je na Koroško na s.: dolina Rož z Dravo, Celovška kotlina s Čelovcem in Vrbskim jezerom, Baško jezero in Beljak, daleč na obzorju pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Žig je vzidan pri skrinjici, nameščeni na temelju nekdanje Kadilnikove koče. PD Jesenice.

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.

Planinski stan.

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.