Izlet: Sivka (Likar) Mali Golak (razpotje)

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.

Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.