Izlet: Sveti Jošt nad Kranjem Krn

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.

Prehodci (1639 m) so preval med globoko in ozko dolino Tolminke na j. strani in ravnico Za Lepočami, kjer smo šli s Komne na Krn. Preval razmejuje Krnsko pogorje od Spodnjih Bohinjskih gora. Na Prehodce pripeljejo poti s Komne, od Krnskega jezera in iz Tolmina. Na z. strani doline Tolminke vidimo najvzhodnejši del Krnskega pogorja z Velikim Kuntarjem (1712 m), Škofičem (2013 m), Rdečim robom (1913 m) in drugimi vrhovi. Na s. obzorju se dvigajo Debeljak, Velika Montura, Velika baba in Lanževica. Tik pod prevalom na j. strani so pod skalo ruševine vojaške zgradbe, zraven pa je kamniti bivak.

Krn (2244 m) je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se razteza med dolinami Soče, Lepenjice in Tolminke; je skrajna jz. skupina Vzhodnih Julijskih Alp. Krn je ogromnemu nosu podoben vrh, ki je zaradi svoje lege na robu visokogorja viden z večine vrhov Julijcev in tudi drugih gorstev. Najlepši pogled nanj je iz Soške doline pri Kobaridu, kamor pada v mogočnih stenah. Relativna višina med Soško dolino in vrhom je kar 2000 m, zato je s te strani videti zelo visok. Krn sestavljajo dachsteinski apnenci, okoliške planote pa mlajši rdečkasti apnenci in laporji. Na jz. pobočjih so obsežni planinski pašniki; na nadmorski višini 400 do 800 m se vlečejo čez pobočje za kmetovanje primerne planote in terase, kjer stojijo gorske vasice Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd, Vrsno in Krn. Na Krnu raste značilna alpska flora, tod rastejo tudi redke zaščitene cvetice srebrna krvomočnica, rožnordeči dežen, julijski alpski mak in favratov svišč.

Krn ima bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne, na katero spominjajo utrdbe, rovi, strelski jarki, razpadajoče vojaške zgradbe ter številni ostanki orožja in vojaške opreme, pa tudi mulatjere, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn in drugi vrhovi Krnskega pogorja so bili prizorišče najhujših bojev med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. V Kobariškem muzeju so ti boji nazorno prikazani.

Krn spada med najbolj razgledne vrhove Julijskih Alp. Razgled seže do Karavank in Kamniških Alp na v., Snežnika, Nanosa in Slavnika na jv., Jadranskega morja na j., Furlanske nižine na jz., Dolomitov na z., Visokih Tur na sz., do vrhov Julijcev na s. Posebno lep je pogled na dolino Soče ter na bližnje vrhove Batognico, Rdeči rob na v.; na j. in z. do s. pa Sveto goro, Kolovrat, Matajur, (Kobariški) Stol, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Mangrt, Bavški Grintovec, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Kanjavec in Triglav.