Izlet: Spodnja Sorica Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti

To je ena najlepših hribovskih vasi, stoji v prisojni legi ob začetnem toku Selške Sore, središče kolonizacijskega ozemlja pod Ratitovcem, ki so ga pred 600 leti poselili tirolski kmetje iz Pustertala, sedaj povsem poslovenjeni, le priimki in ledinska imena še pričajo o njihovem izvoru.

Dvojčka Lajnar 1549 m in Dravh 1547 m sta za ozadje in zaslon Sorici. Do osvoboditve je bil Lajnar z zadaj stoječim Slatnikom 1598 m in Možicem 1602 m ter gornjim delom Soriške planine onstran italijanske meje, še sedaj so vidni ostanki utrdb. Razgled po Selški dolini in Baški dolini z okolnim hribovjem in na Spodnje Bohinjske gore.

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble^' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.