Izlet: Sveti trije kralji Triglav

Koča stoji v bližini šole malo pod vrhom hriba Vrh Sv. Treh Kraljev med dolinama Poljanske Sore (Sovre) na jugu in Račeve na severu. Vrh Sv. Treh Kraljev je tudi razloženo naselje na pobočju tega hriba, na vrhu pa je cerkev sv. Treh Kraljev. Leta 1986 je KLI Logatec, TOZD Žaga Logatec, podaril planinski sekciji Rovte leseno brunarico, ki je stala v Logatcu. Planinci so jo razstavili in prepeljali na Vrh Sv. Treh Kraljev, kjer so jo na novo postavili ter preuredili in opremili kot planinsko postojanko. Otvoritev planinske koče je bila 12. septembra 1987. Planinska sekcija Rovte, ki je delovala v PD Logatec, je 14. februarja 1993 postala samostojno planinsko društvo.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 30 sedežev; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

Na zunanjščini vaške cerkve sv. Janeza Krstnika freska sv. Krištofa, delo Štefana Šubica iz 1872. Imena vasi Goropeke, Izgorje, Opale, kažejo, da so tod gozdove s požiganjem iztrebili za obdelovanje.

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.

CERKLJANSKI VRH, 890 m, 76 preb. Razloženo naselje leži na hribovitem svetu z globokimi grapami med Pluženjsko goro (1012 m) na j., Trševjem (958 m) na jv. in Velikim vrhom (881 m) na sz., proti s. in sv. pa sega skoraj do Kladja in potoka Podjelovščica. V Volkovi grapi je prenehujoč izvir Zaganjalka, ki narašča in upada v 7-minutnih presledkih. Voda po nekaj metrih odteka v potok Zaganjalčica, ta pa se nekaj metrov nad Želinom izliva v Idrijco. Naselje sestavljajo samotne kmetije brez vaškega jedra. Obsežno območje prečka lokalna cesta Kladje–Otalež. Stare domačije so prostorne enonadstropne hiše cerkljanskega tipa, nekaj hiš pa je novih. Precej je zidanih dvojnih kozolcev, značilnih za Cerkljansko. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Cerknem; tudi otroci odhajajo v šolo v ta kraj.

V težko dostopnem gozdu je bila od konca 1943 do 16. aprila 1945 podružnica Partizanske bolnišnice Franja. V leseni baraki je bilo prostora za 22 ranjencev. Med zadnjo ofenzivo so jo Nemci odkrili in požgali, vendar so ranjence k sreči pred tem preselili v bolnišnico Franja.

Kladje, 787 m, je preval, na katerem se cesta iz Sovodnja prevesi proti Cerknem. Na prevalu je zaselek enakega imena, ki je del razložene vasi Podlanišče. Tu se stikata Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, tod teče razvodje med povodjem Idrijce in Poljanščice ter med Jadranskim in Črnim morjem. Na Kladju je AP avtobusnih prog Škofja Loka—Cerkno in Ljubljana—Cerkno.

CERKNO, 324 m, 1680 preb. Urbanizirano gručasto naselje leži ob potoku Cerknica, ob katerem se sicer ozka dolina precej razširi ob izlivu pritokov Zapoška izpod Porezna in Oresovka izpod Kladja. Mimo Cerknega je peljala rimska pot iz Soške v Poljansko dolino; na bližnjem Gradišču so ostanki rimske utrdbe. Kraj je bil prvič omenjen leta 1232. V obdobju Avstro-Ogrske je bilo Cerkno pomemben trg z okrajnim sodiščem in davkarijo. Šola je bila ustanovljena leta 1830. Narodno zavest prebivalcev je budila leta 1869 odprta čitalnica, gospodarsko neodvisnost od tujcev pa je spodbujala leta 1895 ustanovljena hranilnica in posojilnica. Čipkarsko tradicijo je ohranjala leta 1900 odprta čipkarska šola. Po Rapalski pogodbi je Cerkno leta 1920 pripadlo Italiji.

Po kapitulaciji Italije je bilo Cerkno središče obsežnega svobodnega ozemlja. V kraju je bil sedež IX. korpusa NOV in operativnega štaba za zahodno Slovenijo, tam je bila 1. oktobra 1943 ustanovljena tudi 16. SNOUB Janka Premrla - Vojka. V Cerknem so bile nastanjene zavezniške vojaške misije, sicer pa so bile v kraju pokrajinske konference za Primorsko in Gorenjsko. V dijaškem domu in otroškem vrtcu so zdravili ranjene in bolne borce. V kraju je obratovalo približno 20 partizanskih delavnic, med njimi finomehanična in radijska, nekakšen zametek tovarne ETA, ter delavnica za smuči, ki je bila začetek dela tovarne ELAN. Tam je bil tudi ekonomat partizanske bolnišnice Franja. V različnih šolah in na številnih tečajih so se partizani in aktivisti usposabljali za vojaške in politične naloge. Na številnih kulturnih prireditvah je nastopala igralska skupina IX. korpusa. Cerkno je ostalo svobodno do konca vojne, čeprav so ga Nemci večkrat napadali in bombardirali. Najsilovitejši nenadni napad nemške vojske je bil 27. januarja 1944 iz Idrije; tedaj so Nemci zajeli 47 tečajnikov partijske šole in drugih borcev ter jih na Brdcih nad dolino postrelili. V štirih letalskih napadih so uničili 80 odstotkov stavb.

Jeseni 1943 je bila vzpostavljena prva partizanska telefonska povezava Novaki–Cerkno–Želin–Dolenja Trebuša. Konec leta 1943 so začeli po navodilih odseka za zvezo IX. korpusa NOV, v katerem so bile sekcije za telefonske, radijske in kurirske zveze, načrtneje graditi medkrajevne telefonske povezave. Konec februarja 1944 je partizanska telefonska centrala v Cerknem povezovala telefonske centrale v Dolenji Trebuši, Čepovanu in na Lokvah; na te telefonske centrale je bilo priključenih 33 telefonskih priključkov. Skupna dolžina telefonskih povezav je bila 350 km.
Na obdobje NOB opozarjajo spomenik »Žena daruje kruh partizanom« kiparja Marjana Keršiča - Belača, spomenik padlim tečajnikom partijske šole na Brdcih ter več spominskih plošč na pročeljih hiš. Spomenik NOB je tudi osnovna šola, zgrajena s prispevki iz vse Slovenije kot priznanje temu kraju za njegovo pomembno vlogo v obdobju boja proti okupatorju. V oddelku Mestnega muzeja Idrija v Cerknem je na ogled razstava o NOB na Cerkljanskem.
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanskega. Temelj gospodarskega razvoja je tovarna elektrotermičnih aparatov ETA. Velik pomen dajejo turizmu, katerega nosilec je hotel Cerkno s svojim smučarskim centrom Črni vrh, pokritim bazenom in športnimi igrišči v Cerknem. Vsako leto privabi številne obiskovalce starodavna pustna šega »laufarija«. V Cerknem je sedež občine, tam so pošta, dve bančni enoti, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, dve samopostrežbi in več klasičnih trgovin, več gostiln, mlekarski obrat ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Baročna župnijska cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1714. Zelo lepe oltarje in prižnico so izdelali domači rezbarji. V cerkvi je portret goriškega nadškofa Frančiška Sedeja (1854–1931), domačina iz Cerknega, ki se je v obdobju italijanskega fašizma zelo izkazal kot branilec slovenskega jezika. Iz Cerknega je doma tudi skladatelj Peter Jereb (1868–1951).

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.

Dom stoji na severni strani malo pod vrhom Porezna (1630 m). Prvo kočo, ki je stala na vrhu, je zgradila Cerkljanska podružnica SPD in jo odprla 11. avgusta 1907. Leta 1922 je kočo zasedla italijanska obmejna straža; od nje so leta 1945 ostale le ruševine. PD Cerkno je leta 1946 sklenilo, da ne bodo obnovili stare koče, temveč da bodo v planinsko postojanko preuredili italijansko vojašnico tik pod vrhom. Kočo so odprli 14. avgusta 1949. Leta 1974 so kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Žvanu-Borisu (1915-1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje. Nad zidanim pritličjem so zgradili leseno drugo etažo, stare prostore pa obnovili. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli 14. septembra 1986. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 31 postelj, na skupnem ležišču pa 33 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v prvem gostinskem prostoru lončena peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Leta 1998 so na koči montirali tudi fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električno energije v okviru akcije ekološka sanacija planinskih koč.

Dom stoji od 15.avg.2000 na razvodju med jadranskim in črnim morjem,na stičišču Baške grape in selške doline. Mimo koče vodi šest planinskih SPP, evropska pešpot E7, Via Alpina, škofjeloška planinska pot, pot vezistov in kurirjev ter geološka pot,pa tudi loška kolesarska pot.

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble^' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.