Izlet: Poče Bovški Gamsovec

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.