Izlet: Pastirska koča na planini Korošica Veliki Predoselj

VELIKI VRH V KOŠUTI, 2088 m, je najzahodnejši dvatisočak v Košuti; na s. in sz. strani strmo pada v skalnih stenah proti Zgornjemu Kotu na Koroškem, na jv. strani se v travnih strminah spušča proti planini Kofce in Gebnovemu potoku, proti jz. pa se vleče skalnat, razdrapan greben Zajmenovih peči proti Šentanski dolini. Veliki vrh je zaradi sorazmerno lahkega dostopa s Kofc najbolj obiskan vrh v Košuti.

Razgled z Velikega vrha (in tudi drugih vrhov) je izredno lep. Na s. so v bližini obširna gozdnata pobočja v Kotu, za katerim se dviga Grlovec; v daljavi se kažejo Visoke Ture. Proti v. vidimo ves greben Košute, Obir, Peco in Olševo. Na jv. se dvigajo Kamniške in Savinjske Alpe. Na j. je pod nami planina Kofce, naprej vidimo Kriško goro, del gorenjske ravnine proti Bledu, Ratitovec, Jelovico, Spodnje Bohinjske gore. Proti jz. je pod nami Šentanska dolina s Podljubeljem, nad njo Dobrča, na obzorju pa veličastna kulisa Julijcev s Triglavom. Na z. je nad Šentansko dolino Begunjščica, naprej pa Vrtača in Stol, v bližini pa je najbližja soseda, koničasta Košutica.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po 2. svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, ki pa jo je leta 1949 predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob otvoritvi leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s 6 ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.
Žig je v zimski sobi, ki je odprta stalno!

ZGORNJE RAVNI (1842 m) so dokaj obsežna krnica, ki jo s treh strani obdajajo skalne stene Kočne, Grintovca in Dolgega hrbta. Na dnu je snežišče, krog in krog pa so razmetani skalni balvani, ki jih je v davnini odložil ledenik. Na Zgornjih Ravneh je pomembno razpotje. Od Kremžarjeve poti s Češke koče na Kočno se tu odcepi zelo zahtevna pot na Mlinarsko sedlo, odkoder lahko pridemo na Grintovec, Skuto in do Cojzove koče na Kokrskem sedlu.

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo in fotovoltaičim generatorjem za proizvodnjo elektrike, ki nadomešča diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V gostinskem prostoru je 81 sedežev, točilni pult; v 17 sobah je 105 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; zimska soba z 12 ležišči; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, radijska zveza.

Dom stoji v zgornjem koncu alpske doline Kamniška Bistrica tik nad jezercem, v katerega se iz več kraških izvirov ob obali zliva Bistrica. Prvo planinsko kočo je uredilo SPD v nekdanji Turistovski koči, ki jo je prevzelo od Meščanske Korporacije Kamniška; odprli so jo 23. maja 1909. Po 1. svetovni vojni je SPD postojanko temeljito obnovilo in povečalo, zunanjost pa opremilo z elementi alpske arhitekture; delo so končali leta 1928, nov dom pa so slovesno odprli 5. maja 1929. Leta 1928 so zraven doma zgradili tudi depandanso s pokrito teraso. Zunanjost doma in depandanse je ohranjena do danes. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki ga je večkrat obnavljalo, preurejalo in posodabljalo. Zadnjo pomembnejšo adaptacijo so opravili leta 1982, ko so uredili in posodobili gostinske, kuhinjske in sanitarne prostore. Dom je odprt stalno, razen v ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; na pokriti terasi in pri mizah ob domu je 206 sedežev; v 11 sobah je 36 postelj; WC, umivalnice in kopalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.