Izlet: Sevnica Planinski dom na Mrzlici

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.

Dom stoji na gorskem slemenu Gore, ki se razteza med dolinama potoka Boben na zahodu in reke Savinje na vzhodu; južna pobočja se strmo dvigajo nad Savo, severna pa se blago nagibajo proti cesti Hrastnik-Rimske Toplice. Ime Gore ima tudi razložena hribovska vas na severnem pobočju slemena, malo pod domom. Tik nad domom je vrh (786 m) s cerkvico sv. Jurija iz 15. stoletja, ki je pod spomeniškim varstvom. Prvo planinsko zavetišče v Gorah je PD Dol uredilo leta 1953 v mežnariji pod cerkvijo. Leta 1955 so začeli graditi dom, v katerem so najprej odprli zavetišče, leta 1961 pa so ga popolnoma dokončali; slovesno so ga odprli 20. avgusta 1961. Leta 1980 so dom povečali in adaptirali; pridobili so nove gostinske prostore, teraso in prostore za društvene potrebe. Ker imajo Gore ugodno sončno lego, so leta 1990 nabavili sončne kolektorje za ogrevanje vode. Leta 1993 je PD Dol uredilo v bližini doma športni center z igrišči za rokomet, košarko in tenis, balinišče in rusko kegljišče. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; na terasi je 40 sedežev; v 9 sobah je 27 postelj, v treh skupnih spalnicah še 33; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Pozimi obratuje v bližini doma manjša smučarska vlečnica.

Dom stoji na Kalu, enem južnih odcepov Mrzlice, ob gozdu na robu obširnega planinskega travnika. Prvo zasilno kočo so hrastniški planinci zgradili po osvoboditvi in jo odprli 15. avgusta 1948. V letih 1957-1959 so zgradili novo postojanko in jo odprli 23. avgusta 1959 ter preimenovali v dom. Aprila 1982 je dom zakupil do leta 2000 Rudnik Hrastnik, ki je domu zgradil prizidek in ga funkcionalno povezal s starim objektom, tega pa je temeljito obnovil in posodobil. Povečano in obnovljeno postojanko, preimenovano v Planinsko rudarski dom, so svečano odprli 29. novembra 1984. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V treh gostinskih prostorih je 120 sedežev, dva točilna pulta; na terasi pred domom je 40 sedežev; v 14 sobah je 67 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC v pritličju in nadstropju ter v sobah v novem prizidku; umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo je v nadstropju, umivalnice so tudi v sobah v novem prizidku; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Člani PD imajo pri prenočevanju običajni popust.

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.