Izlet: Stjenkova koča na Trstelju Kriška gora (razpotje)

TRSTELJ, 643 m, je najvišji vrh v z. delu ozkega gorskega hrbta na s. robu Kraške planote, ki se vleče od Soške doline na z. in na v. prehaja v Senožeško hribovje. Ta gorski hrbet je med tremi podolžnimi gorskimi hrbti, ki se dvigajo nad Kraško planoto na j. in s. robu ter po sredini, najvišji, najdaljši in najbolj sklenjen. V s. gorskem hrbtu so z. od Trstelja vrhovi Stol (629 m), Renški vrh (449 m) in Fajtji hrib (433 m), v. pa Kačnik (500 m), Kopica (567 m), Ovčjak (575 m) in Ter (673 m). Gričevje nad Spodnjo Vipavsko dolino, z. od Potoka do Mirna so Črni hribi; to ime ponekod uporabljajo tudi za z. del gorskega hrbta. Trstelj in celotni rob Kraške planote je zgrajen iz krednega in jurskega apnenca. Pobočja Trstelja in sosednjih vrhov so večinoma poraščena z gozdovi, v katerih prevladujejo na j. strani gaber, hrast, trepetlika, kostanj in brin, na s. pobočjih bor; vmes so manjše hribovske senožeti, kjer spomladi cveti gorski kosmatinec, ki pri nas raste samo na Krasu in v Istri.
Z vrha Trstelja, ki ni poraščen in kjer stoji telekomunikacijski stolp, je izredno lep razgled. Na s. je pod nami Vipavska dolina z Dornberkom, Prvačino in Renčami; proti Gorici in Novi Gorici se razprostirajo Biljenski griči z nasadi češenj, breskev in drugega sadnega drevja ter vinsko trto. Na s. strani doline se dviga visoki rob Trnovskega gozda s Čavnom, za njegovim zelenim prostranstvom pa vidimo Julijce s Triglavom. Na v. sta v bližini vrhova Kačnik in Lipnik, potem pa seže pogled prek gričev med Braniško in Vipavsko dolino proti Ajdovščini in do Nanosa. Proti jv. vidimo za Senožeškimi hribi Vremščica, Snežnik in Slavnik. Na j. in z. strani je obširna planota Komenskega in Tržaškega Krasa z nizom hribov in gričev po sredini planote ter gorskim hrbtom na jz. robu Krasa, za katerim se lepo vidi Tržaški zaliv z obalo do Pirana in Tržiški zaliv s Tržičem (Monfalcone), daleč zadaj pa so na obzorju vrhovi Dolomitov. Na zelenem kraškem polju je v bližini lepa vas Temnica. Na z. je pred nami Stol, za njim gorski hrbet nad Vipavsko dolino,
Goriška ravnina in Furlanska nižina. Na sz. lepo vidimo Gorico, Novo Gorico ter Sabotin in Sveto goro, naprej pa Matajur, Zahodne Julijske Alpe in Karnijske Alpe. Čeprav je Trstelj nizek hrib, je vreden našega obiska, zlasti jeseni in spomladi, ko ob dobri vidljivosti seže pogled od morja do zasneženih vrhov.

Koča stoji tik pod vrhom Trstelj (643 m), najvišjim vrhom Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Po 2. svetovni vojni so bile tu, kjer je zdaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Upravni odbor PD Nova Gorica je sklenil, da hišo obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnem heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili v letih 1985 do 1988. Koča je odprta ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC, voda kapnica, elektrika.

Parkirno mesto za cca 3 avtomobile.

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.

Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

CERKNO, 324 m, 1680 preb. Urbanizirano gručasto naselje leži ob potoku Cerknica, ob katerem se sicer ozka dolina precej razširi ob izlivu pritokov Zapoška izpod Porezna in Oresovka izpod Kladja. Mimo Cerknega je peljala rimska pot iz Soške v Poljansko dolino; na bližnjem Gradišču so ostanki rimske utrdbe. Kraj je bil prvič omenjen leta 1232. V obdobju Avstro-Ogrske je bilo Cerkno pomemben trg z okrajnim sodiščem in davkarijo. Šola je bila ustanovljena leta 1830. Narodno zavest prebivalcev je budila leta 1869 odprta čitalnica, gospodarsko neodvisnost od tujcev pa je spodbujala leta 1895 ustanovljena hranilnica in posojilnica. Čipkarsko tradicijo je ohranjala leta 1900 odprta čipkarska šola. Po Rapalski pogodbi je Cerkno leta 1920 pripadlo Italiji.

Po kapitulaciji Italije je bilo Cerkno središče obsežnega svobodnega ozemlja. V kraju je bil sedež IX. korpusa NOV in operativnega štaba za zahodno Slovenijo, tam je bila 1. oktobra 1943 ustanovljena tudi 16. SNOUB Janka Premrla - Vojka. V Cerknem so bile nastanjene zavezniške vojaške misije, sicer pa so bile v kraju pokrajinske konference za Primorsko in Gorenjsko. V dijaškem domu in otroškem vrtcu so zdravili ranjene in bolne borce. V kraju je obratovalo približno 20 partizanskih delavnic, med njimi finomehanična in radijska, nekakšen zametek tovarne ETA, ter delavnica za smuči, ki je bila začetek dela tovarne ELAN. Tam je bil tudi ekonomat partizanske bolnišnice Franja. V različnih šolah in na številnih tečajih so se partizani in aktivisti usposabljali za vojaške in politične naloge. Na številnih kulturnih prireditvah je nastopala igralska skupina IX. korpusa. Cerkno je ostalo svobodno do konca vojne, čeprav so ga Nemci večkrat napadali in bombardirali. Najsilovitejši nenadni napad nemške vojske je bil 27. januarja 1944 iz Idrije; tedaj so Nemci zajeli 47 tečajnikov partijske šole in drugih borcev ter jih na Brdcih nad dolino postrelili. V štirih letalskih napadih so uničili 80 odstotkov stavb.

Jeseni 1943 je bila vzpostavljena prva partizanska telefonska povezava Novaki–Cerkno–Želin–Dolenja Trebuša. Konec leta 1943 so začeli po navodilih odseka za zvezo IX. korpusa NOV, v katerem so bile sekcije za telefonske, radijske in kurirske zveze, načrtneje graditi medkrajevne telefonske povezave. Konec februarja 1944 je partizanska telefonska centrala v Cerknem povezovala telefonske centrale v Dolenji Trebuši, Čepovanu in na Lokvah; na te telefonske centrale je bilo priključenih 33 telefonskih priključkov. Skupna dolžina telefonskih povezav je bila 350 km.
Na obdobje NOB opozarjajo spomenik »Žena daruje kruh partizanom« kiparja Marjana Keršiča - Belača, spomenik padlim tečajnikom partijske šole na Brdcih ter več spominskih plošč na pročeljih hiš. Spomenik NOB je tudi osnovna šola, zgrajena s prispevki iz vse Slovenije kot priznanje temu kraju za njegovo pomembno vlogo v obdobju boja proti okupatorju. V oddelku Mestnega muzeja Idrija v Cerknem je na ogled razstava o NOB na Cerkljanskem.
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanskega. Temelj gospodarskega razvoja je tovarna elektrotermičnih aparatov ETA. Velik pomen dajejo turizmu, katerega nosilec je hotel Cerkno s svojim smučarskim centrom Črni vrh, pokritim bazenom in športnimi igrišči v Cerknem. Vsako leto privabi številne obiskovalce starodavna pustna šega »laufarija«. V Cerknem je sedež občine, tam so pošta, dve bančni enoti, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, dve samopostrežbi in več klasičnih trgovin, več gostiln, mlekarski obrat ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Baročna župnijska cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1714. Zelo lepe oltarje in prižnico so izdelali domači rezbarji. V cerkvi je portret goriškega nadškofa Frančiška Sedeja (1854–1931), domačina iz Cerknega, ki se je v obdobju italijanskega fašizma zelo izkazal kot branilec slovenskega jezika. Iz Cerknega je doma tudi skladatelj Peter Jereb (1868–1951).

Soteska Pasice je bila s petimi slapovi, brzicami, delovanjem vode, ki je oblikovala erozijske lonce in navpičnimi stenami zanimiv cilj za planince že v začetku 20. stoletja. Cerkljanska podružnica SPD je 23. avgusta 1908 z večjim društvenim pohodom odprla pot skozi sotesko, za katero se imamo zahvaliti g. tehniku Petru Brelihu, ki je prebil večji del svojih počitnic v Pasicah ter lastnoročno obdelal strmo skalovje in izsekaval stopinje« (PV 1909, str. 75). Po 1. svetovni vojni, ko je to območje pripadlo Italiji in so bila slovenska društva prepovedana, je pot propadla.

Koča stoji na prisojni strani malo pod vrhom Črnega vrha (1291 m). PD Cerkno je leta 1957 prevzelo v upravljanje nekdanje italijansko vojaško poslopje in ga preuredilo v planinsko postojanko; kočo so odprli 2. junija 1957. Leta 1960 so napeljali elektriko, leta 1962 pa so postojanko obnovili in na novo opremili. Ko se je na Črnem vrhu razvilo tudi smučarsko središče, je PD Cerkno zadržalo za planinsko postojanko desno tretjino poslopja, ga obnovilo in posodobilo. V sredini je restavracija, last Hotela Cerkno, leva tretjina je lovski dom. Za restavracijo skrbi v poletni sezoni PD Cerkno. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ob sobotah, nedeljah in praznikih, v zimski sezoni pa vsak dan.V restavraciji je 200 sedežev, točilni pult. V koči je v gostinskem prostoru 30 sedežev, toliko pa tudi pri mizah pred kočo; v dveh sobah so 4 postelje; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.

Razložena vas Potok, 680–840 m, 67 preb., obsega domačije ob Farjem potoku in samotne kmetije na pobočjih Malega Blegoša (1107 m), Črta (1019 m) in bregovih nad dolino Davče. V začetku 17. stol. je bila tam fužina, vendar jo že Valvasor omenja kot opuščeno. Za fužinarji so se tam naselili slovenski naseljenci. Potok in njegovo širše območje je znano tudi po dogodkih iz obdobja NOB. Skozi to vas je bil prehod iz Gorenjske na Primorsko. Pri Marenkovcu ob cesti v Zalo je bila 12. julija 1943 ustanovljena 7. udarna brigada Franceta Prešerna. 24. marca 1945 so vas požgali Nemci.

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.