Izlet: Gornji Petrovci Ptujska gora

GANČANI, 179 m, 996 preb. Gručasto naselje leži ob cestah Beltinci–Dobrovnik in Bratonci–Bogojina na ravnini Dolinsko, ki se razteza med reko Muro in gričevjem Goričko v s. delu Prekmurja. Naselje obdajajo širna polja, na katerih pridelujejo pšenico in koruzo. Na s. strani proti reki Ledavi so tudi travniki in mešani gozd. Na območju Gančanov je bila naselbina že v bakreni dobi, vendar je kmalu propadla. V srednjeveških listinah so Gančani omenjeni kot del lendavskega veleposestva, cerkveno pa so pripadali turniški pražupniji. Po letu 1648 so postali last graščine v Beltincih. V središču naselja je podružnična cerkvica Srca Jezusovega. Šola je bila ustanovljena leta 1876, leta 1978 pa so jo zaprli; otroci zdaj hodijo v šolo v Beltince. Prebivalci se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo, razvita pa je tudi obrt, zlasti tradicionalno sodarstvo in novejše pletilstvo, pa tudi nekatere druge obrti. Precej krajanov se vozi na delo v Beltince in Mursko Soboto. V Gančanih sta dve trgovini in več gostiln. Naselje sodi v dostavni okoliš pošte Beltinci.

Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije se začenja prav v Gančanih. Kraj ima namreč velik pomen za narodnoosvobodilno gibanje v Prekmurju. V Križaničevem hrastju na j. strani naselja naj bi bil 18. oktobra 1941 sestanek okrožnega komiteja KPS za Prekmurje, vendar je bil izdan. Madžarski vojaki so obkolili dogovorjeni kraj. V nenadnem spopadu je padel Štefan Kovač - Marko, politični vodja narodnoosvobodilnega gibanja v Prekmurju. Laže ranjen je bil Vinko Megla, vendar se je skupaj s preostalimi člani, ki so na sestanek šele prihajali, rešil. Ob cesti, ki pripelje iz Beltincev, stoji tik pred Gančani spomenik narodnemu heroju Štefanu Kovaču - Marku. Rojen je bil 28. avgusta 1910 v Nedelici pri Turnišču. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani, potem pa se je zaposlil kot odvetniški pripravnik v Murski Soboti in Mariboru, kjer se je vključil v napredno gibanje in postal član Komunistične partije. Leta 1938 je postal sekretar okrožnega komiteja KPS za Prekmurje. Februarja 1940 so ga zaprli v koncentracijsko taborišče v Bileči. Aprila 1941 je kot vojni ujetnik pobegnil v Prekmurje in začel tam organizirati narodnoosvobodilno gibanje. Priporočam, da obiščete njegovo rojstno hišo v Nedelici, št. 118. To je značilna, s slamo krita panonska hiša, urejena kot etnološki in kulturno-zgodovinski spomenik. Za hišo muzej skrbi herojev sin Štefan Kovač, telefon: 041/781 447. Ogled je mogoč ob vsakem času; če Kovačevih ni doma, lahko pokličite tudi sosedovo telefonsko številko, napisano na vratih. V Nedelico se pripeljemo iz Gančanov skozi Turnišče ali iz Beltincev skozi Lipo in Gomilico.

BELTINCI, 178 m, 2280 preb. Veliko gručasto naselje leži ob magistralni cesti Murska Sobota–Lendava ter ob stranskih ulicah levo in desno od ceste. Je gospodarsko, kulturno, politično in prometno središče Dolinskega. Od tam vodijo ceste proti Dobrovniku, Gomilici, Ižakovcem in Dokležovju. K Beltincem spadata tudi zaselka Konjšček in Hrenovice, nastala iz nekdanjih graščinskih pristav. Skozi naselje teče potok Črnec.

Sredi parka stoji Beltinska graščina, omenjena že v 13. stol. kot lastnina rodbine Jure. Že leta 1265 je pripadla lendavskim plemičem Banffyjem. Prvotno stavbo so pred Turki zavarovali z obzidjem, s štirimi stolpi in z jarkom. Zdajšnja graščina z okroglimi ogelnimi stolpi je iz 17. stol. Okoli graščine je park, v njem pa tudi nekaj eksotičnega drevja. Cerkev sv. Ladislava je bila še leta 1669 omenjena kot lesena kapela, že leta 1688 pa jo je zamenjala zidana. Zdajšnja župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1742. Leta 1910 so jo po italijanskem vzoru predelali v neobaročnem slogu in ji prizidali grobno kapelo plemiške družine Zichy, zadnje lastnice graščinske veleposesti. V kapeli je renesančni relief Madone z otrokom, obok cerkvene ladje pa krasijo poznobaročne freske iz leta 1798. Na trgu pred cerkvijo sta kopija beneškega stebra sv. Panteleona in vodnjak.

Že nekdaj je bila v kraju razvita obrt; o tem pričajo ohranjena pravila čevljarskega in kovaškega ceha, ki jih je potrdila cesarica Marija Terezija. Šola je bila ustanovljena leta 1777, prvo šolsko poslopje pa je bilo zgrajeno leta 1865. V Beltincih so ob prelomu stoletja živeli številni učitelji, duhovniki in drugi izobraženci, ki so budili in utrjevali narodno zavest Slovencev.

Beltinci so od 1. januarja 1995 spet samostojna občina, v kateri živi 8256 prebivalcev. V kraju so poslovalnica Nove Ljubljanske banke, pošta, zdravstvena postaja, lekarna, osnovna šola, blagovnica Mercator, več trgovin in gostišč ter številni obrtniki. Precej prebivalcev je zaposlenih v manjših podjetjih, vzrejališču divjadi Fazan in Kmetijskem gospodarstvu Rakičan, številni pa tudi v Murski Soboti. Zlasti mladi se radi ukvarjajo s kulturnimi in športnimi dejavnostmi, predvsem s folkloro in nogometom.

V Beltincih je več spominskih znamenj borcem NOV in aktivistom iz tega kraja. Na pokopališču je nagrobni spomenik narodnemu heroju Jakobu Molku - Mohorju, ki je padel 7. marca 1945. Ob cesti proti Murski Soboti stoji spomenik Jožetu Čehu - Poldetu, ki so ga 14. januarja 1945 iz zasede ubili Madžari. Na hiši v Panonski ulici št. 11 je pritrjena spominska plošča aktivistu Martinu Brumnu, ki je umrl 7. junija 1945 za posledicami štiriletne internacije v taborišču Dachau.

Poznobaročna župnijska cerkev sv. Štefana je bila zgrajena leta 1844, kraj sam pa je bil prvič omenjen že leta 1322.

VERŽEJ, 183 m, 956 preb. Gručasto ravninsko naselje leži na obeh straneh regionalne ceste Ljutomer–Murska Sobota. Novejši del naselja se je na s. razširil proti reki Muri. Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo sledovi naselbine iz tega obdobja in najdeni predmeti. Našli so tudi ostanek rimskega poslopja in več staroslovanskih obsenčnikov. Veržej je imel ob prehodu čez Muro strateški položaj. Zaradi bližnje meje z Ogrsko so morali Veržejci stražiti brod čez Muro in ga braniti pred sovražniki. Leta 1342 je naselje postalo trg, tržani pa so lahko brez carine in mitnine prodajali svoje blago po takratnih avstrijskih deželah. Kot obmejni kraj je bil Veržej izpostavljen napadom Madžarov in Turkov, zato so okoli leta 1550 v trgu naselili strelce in ti so imeli vse do leta 1711 pomembno vlogo pri obrambi pred vpadi krucev oz. plenilcev. Na robu trga je stal strelski dvorec, ki so ga pozneje razširili v grad. Leta 1555 je cesar Ferdinand grad in posestvo podaril srbskemu uskoku Ivanu Margetiču in ta je za boj proti Turkom v gradu naselil svoje rojake. Kljub temu so Turki leta 1605 požgali tako grad kot trg. Gradu niso obnovili, zato je povsem razpadel. Uskoki so se sčasoma poslovenili, nanje pa dandanes še spominjajo nekateri priimki.

Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1545; leta 1605 so jo Turki požgali. Leta 1726 je bila zgrajena zdajšnja župnijska cerkev. Nad vhodnimi vrati je vzidan trški grb z ribo. V obdobju narodnega preporoda je postal Veržej izrazito slovenski trg. Šola je bila omenjena že leta 1729. Leta 1912 so salezijanci zgradili samostan in ustanovili Salezijanski zavod; v bližnjem poslopju je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Veržej je od leta 1998 samostojna občina. V naselju so pošta, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo ter z obrtnimi dejavnostmi, precej pa je zaposlenih tudi v Križevcih in Ljutomeru. Daleč naokoli slovi Babičev mlin na Muri z edinim še delujočim plavajočim mlinskim kolesom na reki. Na Trgu Slavka Osterca se bomo pri rojstni hiši in spomeniku spomnili domačina skladatelja Slavka Osterca (1895–1941). Ob robu trga v bližini cerkve stoji spomenik rojaka dr. Frana Kovačiča (1867–1939), zgodovinarja in borca za severno mejo. Na osnovni šoli je spominska plošča 26 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja.

LJUTOMER, 179 m, 3413 preb. Mestno naselje leži ob vznožju Ljutomersko¬-Ormoških goric in na prehodu Ščavniške doline v ravnino Murskega polja. Ljutomer je središče Prlekije, pa tudi gospodarsko, kulturno, upravno in pro¬metno središče Murskega polja in njegovega gričevnatega obrobja. V Ljutomeru se od regionalne ceste Ormož–Murska Sobota odcepijo ceste proti Ptuju, Vidmu ob Ščavnici in Razkrižju. Skozi Ljutomer je speljana tudi železniška proga Ormož–Hodoš, od katere se v bližnjih Lukavcih odcepi proga v Gornjo Radgono. Najstarejši del mesta je Stari trg ob vznožju Kamenščaka (272 m), od koder se je naselje širilo na območje zdajšnjega Glavnega trga in sosednjih ulic. Po 2. svet. vojni so z regulacijo reke Ščavnice preprečili njeno poplavljanje, s tem pa so pridobili tudi prostor za razširitev mesta proti s. in v.; tam so nastala predvsem večja podjetja in trgovine. V zadnjem času so zgradili večje stanovanjsko naselje na obronkih nad dolino potoka Kostanjevica na j. strani mesta.

V bližini Ljutomera je potekala rimska cesta s Ptuja v provinco Panonijo. Ob njej je stala rimska naselbina: našli so bronaste izdelke, rimski denar in različne predmete. Ljutomer je bil prvič omenjen leta 1211 kot »Luotenwerde« in je bil v lasti deželnih knezov. Trške pravice in svoje sodišče je dobil leta 1265, ko je bilo v trgu 152 domačij. Nad naseljem je stal stolpast grad, ki je nastal iz strelskega dvorca; leta 1365 je bil omenjen kot Lutenberg, leta 1447 pa je pogorel. Tedaj je trg že imel svoj grb; v njem je bil upodobljen enorogi konj s tremi rdečimi križci na srebrnem ščitu, pozneje so mu dodali še zmaja. Tržani so bili po večini obrtniki, organizirani v cehih. Kraj je bil od 13. stol. tudi tržišče za poljedelske pridelke, zlasti pšenico ter vino iz Ljutomerskih goric. Ljutomer so od 1479 do 1605 kar sedemkrat napadli in izropali Turki, leta 1704 pa so ga požgali kruci. V 17. stol. je v kraju štirikrat morila kuga. Požari so trg upepelili desetkrat, prvič leta 1477 in zadnjič 1858. V drugi polovici 17. stol. je bilo tam tudi več čarovniških procesov.

V obdobju narodnega preporoda je imel Ljutomer pomembno narodnopolitično vlogo. Okoli slovenskih rodoljubov, predvsem župnika Mihaela Jaklina in gospodarstvenika Ivana Gottweisa, so se že pred marčno revolucijo 1848 zbirali narodno zavedni Slovenci. Njuno buditeljsko delo so nadaljevali D. Trstenjak, B. Raič, A. Klemen¬čič in številni drugi rodoljubi. Nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani so se poglobila, zato so oboji začeli ustanavljati svoja društva. Slovenski rodoljubi so 6. septembra 1863 v spomin na 1000. obletnico prihoda sv. Cirila in Metoda priredili prvo narodno besedo na prostem. Slovensko pevsko društvo so imeli vsaj že leta 1867, v začetku leta 1868 pa so ustanovili še narodno čitalnico. Najpomembnejši dogodek v tem obdobju je bil prvi slovenski narodni tabor (9. avgusta 1868), na katerem je več kot 7000 ljudi zahtevalo zedinjeno Slovenijo. Na slovesnosti ob 100. obletnici tabora so v spomin na prvi slovenski narodni tabor v parku odkrili spomenik. Leta 1872 je začela poslovati slovenska posojilnica, ki je reševala kmete iz rok nemškega kapitala. Ljutomerski konjerejci so leta 1875 ustanovili prvo društvo za konjski šport; to je bilo tedaj drugo takšno društvo v Evropi.

Po 1. svet. vojni se je v Ljutomeru razvilo delavsko, viničarsko in kmečko gibanje za večje socialne pravice. Organizirali so več manifestacij, med njimi leta 1928 prvi viničarski kongres, leta 1931 kmečki praznik in leta 1938 viničarski tabor. Demonstracije delavcev, viničarjev in kmetov, ki so bile 1. septembra 1935, pa so se končale tragično. Orožniki so namreč demonstrante razgnali ter pri tem ubili Alojza Mavriča iz Bolfenka, dva protestnika pa ranili.

Aprila 1941 so Ljutomer zasedli Nemci in v njem vzpostavili svojo politično in policijsko oblast. Že 15. aprila 1941 so zaprli več zavednih Slovencev, jih zasramovali in junija 1941 izgnali v Srbijo. Prvi sestanek organizatorjev odpora je bil 1. junija 1941 pri Babičevih na Cvenu, vodil pa ga je profesor Jože Kerenčič. Ta je 12. julija 1941 sklical tudi prvi sestanek organizatorjev OF za ljutomersko območje in tedaj je bil ustanovljen mestni odbor OF. Aktivisti OF so prvo akcijo izvedli 30. avgusta 1941. Tedaj so na progi Ormož–Ljutomer iztirili vlak in za 48 ur ustavili promet. Oktobra 1941 so Nemci aretirali več aktivistov OF iz Ljutomera in okolice ter jih v zaporih mučili. 16. oktobra 1941 so pred nekdanjo mežnarijo ustrelili sekretarja OF za Ljutomer Jakoba Babiča (spominska plošča na Trgu Jakoba Babiča 2). Gestapovci so 17. novembra 1941 aretirali tudi Jožeta Kerenčiča, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah, in ga 27. decembra 1941 ustrelili na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru. Nemci so nadaljevali zastraševanje in 15. januarja 1942 ustrelili še pet talcev. Po spopadu med partizani in vlasovci 3. februarja 1945 so vlasovci ujeli hudo ranjenega okrajnega sekretarja ZMS Cirila Jureša - Maksa ter ga po grozljivem mučenju 4. februarja obesili na Glavnem trgu; tam zdaj stoji spomenik v njegov spomin. Na NOB in žrtve okupatorja opozarja spomenik v podobi Triglava ob Prešernovi ulici nasproti sodišča. V muzejski zbirki v nekdanji mestni hiši na Glavnem trgu 2 sta postavljeni stalni razstavi gradiva o taborskem gibanju na Slovenskem ter o novejši zgodovini Ljutomera in NOB na tem območju.

Šolstvo ima v Ljutomeru dolgotrajno tradicijo. Pouk se je začel že pred letom 1545. Leta 1861 je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Jeseni 1919 ustanovljena meščanska šola je obstajala do okupacije. Glasbena šola Slavka Osterca je začela delovati leta 1927. Od leta 1963 je v mestu tudi gimnazija, imenovana po rojaku in jezikoslovcu Franu Miklošiču.

Ljutomer je dobil mestne pravice leta 1927. Središče mesta je Glavni trg, na katerem sta rotovž, zgrajen leta 1833 v klasicističnem slogu, in stebrasto Marijino znamenje s kipi iz leta 1729. Na trgu sta tudi hotel Jeruzalem in blagovnica Mercator. Najpomembnejši kulturni spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajena v začetku 15. stoletja. Prvotno romansko stavbo so večkrat dozidali in prezidali. Zdajšnjo podobo je dobila med leti 1688 in 1690. Pred turškimi vpadi so jo obdali s taborskim obzidjem. V cerkvi je nagrobnik iz leta 1449, znana pa je tudi po bogati baročni rezbarski opremi. Ohranjena sta dva baročno oblikovana dohoda pred cerkvijo, med katerima je kapela sv. Florijana. Pred kapelo so leta 1926 postavili spomenik jezikoslovcu dr. Franu Miklošiču (1813–1891), domačinu iz bližnjega Radomerščaka.

Do druge svetovne vojne je bil Ljutomer podeželsko mestece s slabo razvito industrijo. V mestu sta bili dve usnjarni, dva večja mlina in opekarna. Mestu so dajale utrip upravne funkcije (okraj, občina, sodišče itd.), trgovina in obrt, zaradi katerih so prihajali v Ljutomer tudi okoličani. Po vojni so se razvile kovinska, tekstilna, lesna, živilska, gradbena in farmacevtska industrija. Po osamosvojitvi Slovenije so v mestu nastala številna nova podjetja, kot so npr. industrija montažnih gradbenih materialov Imgrad, tovarna masivnega pohištva Murales, tovarna kmetijskih strojev Tehnostroj, montaža in servis hidravličnih dvigal Arko, izdelava specialnih nadgradenj Natral, rudarstvo, proizvodnja in gradbeništvo Segrap, kmetijstvo in predelava Ljutomerčan ter še nekaj manjših podjetij. V Ljutomeru je sedež občine, upravne enote, okrajnega sodišča, poslovalnice Nove Ljubljanske banke in pošte, pa tudi več samopostrežnih in klasičnih trgovin, lekarna, hotel Jeruzalem ter precej gostinskih lokalov in različnih obrtnih delavnic. Za razvoj vinogradništva, kakovost priznanega ljutomerskega vina in njegovo prodajo skrbi delniška družba Ljutomerčan.

Iz Ljutomera je doma več pomembnih Slovencev, med njimi pedagog, peda-goški pisatelj in ustanovitelj Slovenske šolske matice Henrik Schreiner (1850–1920). V tem mestu je od leta 1901 do smrti živel in služboval odvetnik Karel Grossman (1864–1929), pionir slovenskega filma; leta 1905 je posnel dva kratka dokumentarna filma, leto pozneje pa še enega. Od leta 1924 do smrti je tam živel tudi pesnik in dramatik Cvetko Golar (1879–1965).

Hiša usnja Herman
Dolane 8
2285 Cirkulane

02 761 20 01