Išči po točkah

Začetek: Kostanjevica na Krki

Konec: Triglav

Razdalja: 203.3 km Čas hoje: 66 ur Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 152 m Kostanjevica na Krki

Ni opisa
3.8 km, 1 ura 20 minut Kostanjevica na Krki - Velike Vodenice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 373 m Velike Vodenice

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Velike Vodenice - Spodnje Ržišče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Spodnje Ržišče

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Spodnje Ržišče - Mali Ban

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 373 m Mali Ban

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Mali Ban - Drča

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 238 m Drča

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Drča - Pleterje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 236 m Pleterje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 339 m Mihovo

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Mihovo - Grad Prežek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Grad Prežek

Ni opisa
1.1 km, 10 minut Grad Prežek - Cerov Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 253 m Cerov Log

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Cerov Log - Tolsti vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 356 m Tolsti vrh

TOLSTI VRH, 320 m, 97 preb. Razloženo naselje leži po pobočjih vinorodnega Tolstega vrha (356 m) v Podgorju, valoviti pokrajini med Krko in Gorjanci. Hiše so raztresene med vinogradi, precej je tudi počitniških hišic in zidanic. Dela naselja sta tudi zaselka Bičevje in Leskovec. Na vrhu hriba stoji cerkev sv. Roka, ki so jo leta 1713 zgradili prebivalci Šentjerneja, da bi jih sv. Rok obvaroval pred kugo. V bližini cerkve so odkrili rimske grobove, v njih pa so našli keramično skledo in železno sponko, ki ju zdaj hrani muzej na Dunaju. V zaselku Bičevje na s. strani hriba so odkrili sledove ilirskega naselja. Na sv. strani Tolstega vrha stoji graščina Gracarjev turn iz 14. stol. Imenuje se po nekdanjih gospodarjih Gracarjih. Leta 1821 jo je kupil ribniški graščak Anton Rudež. Njegov vnuk Karel Dragotin Rudež je bil pobratim pisatelja Janeza Trdine, zato je ta prihajal v graščino na obisk in tam napisal tudi del svojih Bajk in povesti o Gorjancih.

S Tolstega vrha je čudovit razgled na vse strani. Proti j. in v. vidimo dolg hrbet Gorjancev s Trdinovim vrhom in planinskim domom Vinka Paderšiča pri Gospodični. Sv. od Trdinovega vrha se vleče v dolino globoka soteska potoka Pendirjevka, v njeni bližini pa na v. strani spodnjega dela soteske opazimo grad Prežek, prvič omenjen okoli leta 1200. Grad je bil središče posesti freisinških škofov med Krko in Gorjanci. Na jz. seže pogled do Kočevskega roga. Proti s. vidimo nad dolino Krke Raduljsko hribovje s Trško goro in Grčevjem, Krško gričevje z Vinjim vrhom in Bučko ter Posavsko hribovje z Bohorjem in Lisco. Na s. strani pa je v bližini prostrano Krško polje.


0.9 km, 10 minut Tolsti vrh - Dolenji Suhadol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo po levi cesti, označeni s planinskimi markacijami. Cesto kmalu zapustimo ter se po poti med vinogradi in zidanicami v nekaj minutah spet vzpnemo na asfaltirano cesto in po njej k cerkvi na Tolstem vrhu. Od razpotja v Dolenjem Suhadolu je 30 min.

višina: 323 m Dolenji Suhadol

Ni opisa
7.3 km, 1 ura 50 minut Dolenji Suhadol - Otočec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od pošte na Otočcu nadaljujemo TV po asfaltirani cesti na levem bregu Krke do 20 min. oddaljenega gradu Otočec. Na zeleni gladini Krke lahko opazujemo labode, divje race in druge vodne ptice. S ceste zavijemo po mostu čez Krko, mimo gradu in čez umetno strugo Krke na desni breg. Tam zavijemo levo po asfaltirani cesti, ki povezuje Otočec z regionalno cesto Novo mesto–Šentjernej. Nekaj minut hodimo ob Krki, potem pa se začne cesta zložno vzpenjati po iglastem gozdu. Po 30 min. od Krke pridemo do regionalne ceste (desno Novo mesto – 8 km, levo Šentjernej – 12 km) in jo prečkamo. Po stezi se spustimo na bližnji travnik, naredimo nekaj korakov ob njegovem desnem robu in že stopimo na kolovoz, ki nas popelje v gozd. Pot po mešanem gozdu je nekaj časa ravna, potem pa se spusti do potočka. Ko ga prečkamo, se po stezi po kratkem pobočju vzpnemo na ravnino, na kateri se priključimo gozdni cesti. Kmalu smo iz gozda; na obzorju zagledamo Trdinov vrh. Čez travnik in polje pridemo v gručasto vasico Brezje, 210 m, 16 preb. Od ceste Novo mesto–Šentjernej smo hodili 15 min. Vasica leži na vrtačasti planoti nad povirjem Brezoviškega potoka. Zaradi skope zemlje, ki ne daje dovolj za preživljanje, se število prebivalcev ne spreminja; že leta 1869 je v Brezju živelo 15 ljudi.

Pri novi hiši v Brezju zavijemo po kolovozu navzdol v gozd. Tu in tam se nam pokaže Tolsti vrh. Po 5 min. zavijemo desno na stranski kolovoz. Ta se po zaraščenem pobočju v 5 min. spusti do potočka, enega od izvirov Brezoviškega potoka. Prečkamo potoček in se na drugi strani precej strmo vzpnemo po pobočju; paziti moramo na markacije, saj steze ni. Po 5 min. vzpona pridemo na hrbet med dvema pritokoma Brezoviškega potoka. Precej raven kolovoz pelje po listnatem gozdu proti jugu. Na naši poti je več razpotij in križišč gozdnih kolovozov, zato pozorno spremljamo markacije, da ne zgrešimo prave poti. Po 30 min. od potočka pridemo do regijskega odlagališča odpadkov levo pod potjo; tam je bil prej peskokop kremenčevega peska. Po stezi ob ograji in po gozdu smo v 5 min. na ovinku asfaltirane ceste Velike Brusnice–Tolsti Vrh. Pred nami so Gorjanci s Trdinovim vrhom, pod nami na desni pa gručasto jedro vasi Leskovec, 260 m, 48 preb. Zavijemo levo proti Tolstemu vrhu. Po 10 min. smo na razpotju v Dolenjem Suhadolu: po desni cesti bomo šli proti Gabrju, ko se bomo vračali s Tolstega vrha, zdaj pa gremo po levi na Tolsti vrh. Ob cesti so hiše in zidanice zaselka Drenik, ki je del naselja Leskovec. Po nekaj minutah od razpotja nas krajevna tabla opozori, da smo prišli v razloženo naselje Tolsti Vrh, pred nami pa se dviga vinorodni Tolsti vrh. Na začetku naselja je razpotje.

višina: 176 m Otočec

OTOČEC, 173 m, 683 preb. Večje gručasto naselje stoji na terasi nad levim bregom reke Krka ob stari cesti Novo mesto–Zagreb. Okoli prvotnega naselja okoli cerkve sv. Petra so zgradili precej stanovanjskih blokov in družinskih hiš, s. od magistralne ceste pa sta zrasli novi naselji Starine in Dobrava. Število prebivalcev se je zelo povečalo. Leta 1910 je imel kraj le 203 prebivalce, ki so se preživljali s kmetijstvom in vinogradništvom. Zdaj je večina zaposlenih v Novem mestu ter v gostinstvu in turizmu v domačem kraju. V naselje Otočec sodita tudi Hotel Grad Otočec in Športhotel, oba v lasti družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Naselje se je prej imenovalo Št. Peter po renesančni župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1526, pozneje pa je bila večkrat predelana. Območje Otočca je bilo naseljeno že zgodaj, o tem pa pričajo halštatske gomile, ki so jih našli v vaški gmajni, ter rimski grobovi, odkriti na župnijskih njivah. Šolo imajo od leta 1866. Zdaj so na Otočcu pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, dve trgovini, dve gostišči in več obrtnih delavnic.

Približno 15 min. ob Krki navzdol stoji na otočku grad Otočec. Zgrajen je bil v 13. stol. in je pripadal Višnjegorcem. Sprva je stal na desnem bregu Krke, šele pozneje pa so Krko speljali tudi po desni umetni strugi, da bi grad tako zavarovali pred napadalci. Grad je menjal več lastnikov. V obdobju turških vpadov so ga utrdili z obzidjem in štirimi, še zdaj ohranjenimi stolpi. Leta 1560 ga je kupil vrhovni poveljnik hrvaško-slavonske vojne krajine Ivan Lenković. Po letu 1632 je imel še nekaj lastnikov. Grad so večkrat prezidali, zato je stavba mešanica romanskih, gotskih, renesančnih in drugih zidav. V 18. stol. so dozidali kapelo. Maja 1942 so ga zasedli Italijani, vendar so ga zaradi partizanskih groženj kmalu zapustili. Potem so ga partizani zažgali, da bi na ta način preprečili nastanitev okupatorjeve vojske. Po osvoboditvi je bil obnovljen in preurejen za gostinske in turistične namene. V njem je zdaj Hotel Grad Otočec. Na desnem bregu Krke so kamp in kopališče na prostem ter lepa sprehajališča.

Na terasi nad magistralno cesto stoji Športhotel Otočec z novo športno dvorano, rekreaciji pa so namenjena tudi teniška in druga športna igrišča na prostem. Ob magistralni cesti sta tehnična baza AMZS in bencinska črpalka z gostiščem.


3.9 km, 1 ura 30 minut Otočec - Trška gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 418 m Trška gora

TRŠKA GORA, 350 m, 124 preb. Razloženo naselje stoji na prisojnem pobočju Trške gore (428 m) v j. delu Raduljskega hribovja. Hiše, zidanice in počitniške hišice so raztresene med vinogradi. Jedro naselja je na vrhu gore pri romarski cerkvi Marijinega rojstva, zgrajeni leta 1620. Postaviti jo je dal stiški opat Jakob Reinprecht. Vinogradi so bili nekdaj v lasti stiškega samostana; leta 1135 mu jih je podaril oglejski patriarh. Pri cerkvi rastejo štiri več sto let stare lipe; najdebelejša obsega kar 830 cm. Nedaleč od cerkve je gostilna Krkin hram, last družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Ob vznožju Trške gore stojijo poslopja Srednje kmetijske šole Grm. Trška Gora sodi v dostavni okoliš pošte Otočec.

Na Trški gori so partizani 19. marca 1942 organizirali veliko zborovanje, na katerem so množici izletnikov predstavili svoj program. Na ta dogodek spominja pomnik pri cerkvi.

Od cerkve je prelep razgled. Na v. strani leži Krško polje, po katerem se vije reka Krka, nad njim se dvigajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, ki ga prepoznamo po visokem radiotelevizijskem in telekomunikacijskem stolpu, v tej smeri pa ob vznožju Gorjancev opazimo Šentjernej. Na j. strani Trške gore leži Novomeška kotlina, lepo vidimo Novo mesto, za kotlino pa se dvigata Kočevski rog in Straška gora.

Na Trško goro lahko pridemo tudi po markirani poti iz Novega mesta (1 h 30).


3.6 km, 1 ura 10 minut Trška gora - Grad Hmeljnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od razpotja hodimo po hrbtu, ki se vleče od Hmeljnika do Trške gore na j. strani doline Lešnice. Vse do Trške gore je cesta asfaltirana. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na stranske kolovoze in ceste. Naša cesta se precej spušča. Po 10 min. smo iz gozda. Na prisojnem pobočju so lepi vinogradi z zidanicami ter vasjo Gorenje Kamenje in cerkvijo Svetega duha na pobočju nad njo. Ko pridemo do razpotja pri križu, nadaljujemo po levi slemenski cesti. Hiše ob cesti so že v razloženem naselju Golušnik, 440 m, 12 preb. Na Železničarskem domu, Golušnik 84, je spominska plošča v NOB padlim železničarjem. Na njej piše:

"Zakaj v samoti dom stojiš,
očem, rodovom poznim govoriš,
v spomin trpljenju proletarcev,
spomin krvi železnih bratov."

Pot nadaljujemo po slemenski cesti proti Trški gori; spremljajo nas hiše naselja Golušnik. Na prisojnem pobočju pod nami opazimo gručasto Ždinjo vas s cerkvijo sv. Jakoba, do katere se spusti stranska cesta, v kotlini za njo pa Novo mesto. Če se ozremo na s. stran, vidimo na pobočju nad dolino Lešnice razložene domačije in zidanice Gorenjega in Srednjega Grčevja. Cesta se spusti na preval med Golušnikom in Trško goro z zaselkom Burjevci; ob poti je veliko novih zidanic. Na razpotju pri visokem kužnem znamenju gremo naravnost po asfaltirani cesti. Kmalu zagledamo cerkev na Trški gori, do katere je le še nekaj minut. Od razpotja v bližini gradu Hmeljnik smo hodili 60 min.

višina: 537 m Grad Hmeljnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 448 m Dolenje Karteljevo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 279 m Mirna Peč

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Sv. Ana (Gradišče)

Ni opisa
7.6 km, 2 uri 20 minut Sv. Ana (Gradišče) - Dom Vrhtrebnje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 544 m Dom Vrhtrebnje

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Dom Vrhtrebnje - Trebni vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 580 m Trebni vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Trebni vrh - Vrhtrebnje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 537 m Vrhtrebnje

Ni opisa
11.1 km, 3 ure 10 minut Vrhtrebnje - Sela pri Šumberku

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 457 m Sela pri Šumberku

Ni opisa
10.3 km, 2 uri 40 minut Sela pri Šumberku - Ivančna Gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 329 m Ivančna Gorica

Ni opisa
5.9 km, 1 ura 40 minut Ivančna Gorica - Višnja Gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 357 m Višnja Gora

VIŠNJA GORA, 384 m, 668 preb. Starodavno mestece leži na podolgovatem pomolu pod Starim gradom (508 m), novejši del naselja pa leži ob vznožju pomola ob potoku Višnjica in na s. strani avtomobilske ceste Ljubljana–Novo mesto. Kraj je bil naseljen že v daljni preteklosti. Na Starem gradu je bilo keltsko in rimsko taborišče, mimo je peljala rimska cesta Emona–Neviodunum. V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg; naselje je bilo v dolini in je bilo omenjeno že v 12. stol. Že leta 1294 je imel trg svojega sodnika, deželno sodišče pa je bilo prvič omenjeno leta 1308. Tržani so se zaradi grožnje turških vpadov v drugi polovici 15. stol. preselili na pomol nad dolino in tam je nastala Višnja Gora. Leta 1478 je bila razglašena za mesto, potem pa so okoli nje zgradili obzidje. Višnja Gora je postala pomembna vojaška postojanka. V mestu sta se razvili trgovina in obrt. Obrtniki so se združevali v cehe, najstarejšega so leta 1512 ustanovili kovači in nožarji. Prva šola je bila ustanovljena že leta 1554.

Na Starem gradu nad mestom so razvaline višnjegorskega gradu, ki ga je v prvi polovici 11. stol. zgradila domača plemiška družina Breže - Seliška. Iz tega rodu je izšel rod višnjegorskih gospodov, ki so leta 1136 omenjeni kot ustanovitelji stiškega samostana, leta 1154 pa kot lastniki Višnjegorskega gradu. Najbolj znana sta Žiga Višnjegorski, ki je leta 1529 pogumno branil Dunaj pred Turki, in Friderik Višnjegorski, ki je leta 1575 pri Budačkem padel skupaj s Herbertom Turjaškim v bitki s Turki. Ti so njuni glavi zmagoslavno nosili v sprevodu po Carigradu. V 16. stol. je postala Višnja Gora pomembna poštna postaja med Ljubljano in Karlovcem; to je bila vse do leta 1894, ko je bila zgrajena železniška proga. Leta 1666 so grad in posestva postala last turjaških grofov, leta 1778 pa so v dolini sezidali nov dvorec, v katerem je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Simbol mesta je na verigo priklenjen polž. O njem pripovedujejo veliko šaljivih zgodb. Legenda pa pravi, da je v srednjem veku neka bogata Benečanka podarila višnjegorskemu gospodu v zahvalo, ker ji je rešil sina, veliko zlato in z dragulji okrašeno polževo lupino.
Župnijska cerkev sv. Tilna stoji na pokopališču tik nad avtomobilsko cesto. Prvič je bila omenjena leta 1450; v 17. stol. je bila predelana v baročnem slogu. Oltarne slike so delo slikarjev Gašperja Götzla in Mateja Langusa. Podružnična cerkev sv. Ane v poznogotskem slogu je bila zgrajena po preselitvi naselja na pomol leta 1478, leta 1703 pa so jo povečali in obokali. Na Mestnem trgu je lep vodnjak s kipom J. V. Valvasorja.

Nemci so Višnjo Goro bombardirali 22. septembra 1943, ko so začeli veliko ofenzivo na osvobojeno ozemlje. Partizani so konec oktobra 1943 požgali šolo in sodišče, da bi tako onemogočili naselitev nemških vojakov. Spomenik na Mestnem trgu spominja na padle borce in žrtve fašizma.

Višnja Gora zdaj nima več takega pomena, kot ga je imela nekdaj. Tudi ni več mesto, ostalo pa je krajevno središče za bližnje vasi. V njej so osnovna šola, pošta, več trgovin in gostiln ter nekaj obrtnih delavnic in manjših podjetij. Precej ljudi je zaposlenih v Ljubljani.

V Višnji Gori je 37 let živel pripovednik Janez Cigler (1792–1869), znan po tem, da je leta 1836 napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Njegov nagrobnik je vzidan v zunanjo steno župnijske cerkve.


7.8 km, 2 uri 10 minut Višnja Gora - Grosuplje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 334 m Grosuplje

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Grosuplje - Šmarje - Sap

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 352 m Šmarje - Sap

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Šmarje - Sap - Pleše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 431 m Pleše

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Pleše - Pleše (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 468 m Pleše (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 522 m Molnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 411 m Katrca (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Katrca (razpotje) - Mazovnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 449 m Mazovnik

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Mazovnik - Mazovnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 425 m Mazovnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot po Golovcu je dobro označena in nas pripelje do vrha Črni vrh.

višina: 434 m Črni hrib (Golovec)

Ni opisa

Opis:

Po Golovcu proti zahodu.

višina: 394 m Črni hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 302 m Pot na Golovec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 292 m Robbov vodnjak

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Robbov vodnjak - Prešernov trg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 292 m Prešernov trg

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Prešernov trg - Ljubljana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.


5.6 km, 1 ura 30 minut Ljubljana - Tabor

Opis:

Od pošte na Pražakovi ulici je nekaj korakov do Slovenske ceste, ki gre iz središča mesta proti severu. Od podvoza pod železniško progo se Slovenska cesta preimenuje v Dunajsko cesto in po njej bomo šli do Save in čez savski most na drugo stran. Do tja je 6 km. Peljemo se lahko z mestnim avtobusom št. 6 do prve postaje onstran mostu. Vstopna avtobusna postaja je v bližini pošte, na kateri smo dobili žig.

Na levem bregu Save zavijemo levo po Gameljski cesti ob vznožju Tabora (370 m).

višina: 366 m Tabor

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 30 minut Tabor - Rašica

Opis:

Spremlja nas tok Save, pred seboj pa vidimo Šmarno goro. Po nekaj več kot 5 min. nas planinska in TV markacija opozorita, da moramo s ceste na desno. Slediti moramo markacijam, ker je vse pobočje prepleteno z gozdnimi kolovozi in potmi. Kakih 10 min. hodimo vzporedno z Gameljsko cesto precej po ravnem skozi mešani gozd. Pri električnem daljnovodu se nam odpre pogled na Savo, Šmartno in Šmarno goro. Potem se začne pot zložno vzpenjati in po naslednjih 10 min. nas s križišča gozdnih poti markacije popeljejo navzgor po levi poti na hribček, s katerega se nam skozi drevje pokažeta vas in hrib Rašica. Od mosta smo hodili 30 min. Od tam se zložno spustimo, potem pa gremo spet nekaj časa po ravnem. Levo pod nami so Srednje Gameljne, s poseke pod električnim daljnovodom pa se nam znova odpre pogled na Šmartno in Šmarno goro. Ko pridemo do križišča poti z gozdno cesto, se po cesti spustimo desno v bližnjo Sračjo dolino z velikim pašnikom. Smo tik pod vasjo Rašica. S ceste zavijemo na pot ob ograji pašnika, potem pa se zložno vzpnemo po široki poti v vas do gostilne "Pri Špan" tik nad cesto.

Od mosta prek Save na Rašico je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 422 m Rašica

RAŠICA, 430 m, 133 preb. Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na s. robu Ljubljanskega polja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, cerkev Svetega križa pa leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. Med 2. svet. vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo, po vojni pa je bila obnovljena.

Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.

Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Rašica sodi v dostavni okoliš pošte Ljubljana-Šmartno.


3.7 km, 50 minut Rašica - Šmartno

Opis:

Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti skozi središče Rašice do cerkve Svetega križa, kjer zavijemo levo zložno navzdol mimo spomenika na prvo požgano vas do zadnjih hiš na Rašici. Cesta pripelje v gozd, po njej gremo do širokega ovinka, kjer zavijemo po bližnjici navzdol po gozdu v novi del naselja Srednje Gameljne. Skozi naselje smo kmalu pri potoku Gameljščica, onkraj potoka pa pri samopostrežni trgovini in AP proge mestnega avtobusnega prometa št.16 Ljubljana–Gameljne. Z Rašice je 30 min. Srednje Gameljne, 310 m, 610 preb., so gručasto naselje pod jz. obronki Rašice, ob cesti Črnuče–Šmartno pod Šmarno goro. Jedro naselja je ob odcepu ceste na Rašico, tam pa stoji tudi podružnična cerkev sv. Andreja.

Iz Srednjih Gameljn do vznožja pod Toškim čelom bomo približno 10 km hodili po asfaltiranih cestah in ulicah. Hoji se lahko izognemo, če se z mestnim avtobusom št. 16 peljemo do AP na Celovški cesti pri odcepu Šišenske ceste. Na začetku le-te je AP postaja proge št. 5, s katero se lahko peljemo do končne postaje v Podutiku. Od tam gremo navzgor po Podutiški cesti do bližnjega križišča, na katerem pride z desne po Cesti Andreja Bitenca TV.

Po cesti se obrnemo proti Šmarni gori. Po nekaj minutah smo v gručastem naselju Zgornje Gameljne, 314 m, 488 preb., skozi katero teče Gameljščica. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, zdaj pa je znan po tovarni pletenin Rašica, odprti po 2. svet. vojni. Pot nadaljujemo skozi naselje proti nadvozu prek avtomobilske ceste Ljubljana–Kranj. Na drugi strani smo že na območju mesta Ljubljana, v nekdanjem samostojnem naselju Šmartno pod Šmarno goro. Na v. robu naselja stoji velika cerkev sv. Martina, zgrajena sredi 19. stol.

višina: 313 m Šmartno

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 675 m Grmada

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turnc

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 324 m Vikrče

Ni opisa
1 km, 20 minut Vikrče - Medno

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 316 m Medno

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Medno - Medvode

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Medvode

Ni opisa
3.5 km, 1 ura Medvode - Sora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Sora

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Križna gora

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.


1.5 km, 20 minut Križna gora - Praprotno

Opis:

Mimo Kalanove hiše in kozolca navzdol skozi gozd na travnat breg z redkimi smrekami in grmovjem, spet v gozd in strmo dol do travnika in betonskega praprotniškega mostu. Čez most levo v vasico Praprotno.

višina: 386 m Praprotno

Ni opisa
9.5 km, 2 uri 40 minut Praprotno - Železniki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


1.3 km, 20 minut Železniki - Trnje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 20 minut Trnje - Draboslovski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 881 m Draboslovski grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1030 m Prtovč

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.


2.7 km, 1 ura 30 minut Prtovč - Krekova koča na Ratitovcu

Opis:

S Prtovča (1025 m) skozi Razor. Po kolovozu proti s. skozi gozd v dolino Razor, ki se spušča s prevala Vratca (1511 m) med Gladkim in Kosmatim vrhom. Po travnati in gruščnati dolini proti pečevju. Pod vznožjem prevala se pot  razcepi. Čez Vratca pelje pot na planino Pečana, naša pot pa zavije levo in se po travnatem pobočju v ključih zvije do koče.

1 h 30.

višina: 1644 m Krekova koča na Ratitovcu
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po poti do koče.

višina: 1625 m Ratitovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pri dveh velikih mlakah za napajanje živine nas smerokaz usmeri levo na planino Pečana.

Po markirani poti se lagodno spuščamo v široko dolino, poraslo z mehko planinsko travo. Če hodimo poleti, nas bo celo pot spremljalo pozvanjanje kravjih zvoncev. Ko pridemo do pašnika v dolini, se še nekoliko spustimo tako, da pridemo do staj na planini Pečana. Tam je tik ob poti žig.

višina: 1471 m Planina Pečana

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 10 minut Planina Pečana - Bitenjska planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Bitenjske planine ob cesti Bohinjska Bistrica—Soriška planina po gozdni cesti in kolovozu čez Ribčevo Planino na planino Pečana.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis:

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.


Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Bitenjska planina (razpotje) - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Nemški Rovt - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Brod - Široka polica

Opis:

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Široka polica - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za laze - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 577 m Hudičev most

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Hudičev most - Obla gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Obla gorica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Planinska koča na Vojah
Planinska postojanka:

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Voje

Ni opisa
6.6 km, 4 ure Voje - Na Zagonu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1822 m Na Zagonu

Ni opisa

Opis:

Orientacijsko zahtevna tura.

višina: 1822 m Vodnikov dom na Velem polju
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.