Išči po točkah

Začetek: Koča pri izviru Soče

Konec: Kamp Zaka

Razdalja: 46.3 km Čas hoje: 18 ur 15 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1491 m Planina Zajavor

Ni opisa
1.4 km, 1 ura Planina Zajavor - Luknja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.


2.3 km, 2 uri 25 minut Luknja - Sfinga (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Konjsko sedlo - Kurica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1754 m Kurica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1645 m Zgornja Krma (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1563 m Krma (razpotje)

Ni opisa
4.1 km, 40 minut Krma (razpotje) - Pri lesi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Pri lesi

Ni opisa
2.3 km, 2 uri 35 minut Pri lesi - Preval Lipanska vrata

Opis:

Od kažipota proti Lipanskim vratom. Sprva zložna gozdna pot pride kmalu v globoko grapo, po njej do konca in strmo na zelenice, od tod navzgor po gozdu, ruševju in skalnatem svetu ter mimo galerij na piano, odkoder zagledamo na drugi strani Krme mogočno Rjavino.

Pot nad Krmo do Lipanskih vrat spada zaradi snežišč v grapah in skalnate strmine pod Lipanskimi vrati med zahtevne poti.

višina: 1912 m Preval Lipanska vrata

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1627 m Blejska koča na Lipanci
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1503 m Velika Preseka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdni poti zložno navzgor do naslednje gozdne ceste ter čez njo navkreber po gozdu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez planino Kranjska dolina proti planini Javornik.

višina: 1282 m Planina Kranjska dolina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod po cesti proti z. do poti, ki pripelje s planine Javornik.

višina: 1181 m Bohinjska ravan

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo Pokljuške luknje in čez Pokljuške Rovte na Bohinjsko ravan.

višina: 647 m Jela (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Krnice pri Zgornjih Gorjah po Geološki poti ob Ribščici.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 610 m Zgornje Gorje

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Zgornje Gorje - Rečica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 512 m Rečica

Ni opisa
2 km, 30 minut Rečica - Kamp Zaka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 477 m Kamp Zaka

Ni opisa