Išči po točkah

Začetek: Zgornja Bistrica

Konec: Sveti trije kralji

Razdalja: 169.4 km Čas hoje: 52 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 299 m Zgornja Bistrica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 274 m Slovenska Bistrica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
8.5 km, 2 uri 20 minut Slovenska Bistrica (razpotje) - Poljčane

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 261 m Poljčane

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Poljčane - Zbelovo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 264 m Zbelovo

Ni opisa
5 km, 1 ura 20 minut Zbelovo - Loče pri Poljčanah

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 273 m Loče pri Poljčanah

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 485 m Jesenek

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 10 minut Jesenek - Babček

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 573 m Babček

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Babček - Gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 509 m Gora

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Gora - Vodule

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 442 m Vodule

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Mežnarija, ki je preurejena v planinsko postojanko je kulturni spomenik in ohranja nekdanji videz podeželske stavbne dediščine.

V notranjosti je kmečka soba s krušno pečjo, črno kuhinjo, klet s prešo na sleme in kamen.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Cerovec

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 50 minut Cerovec - Opoka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 251 m Opoka

Ni opisa
4 km, 1 ura 50 minut Opoka - Dobošek (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 710 m Dobošek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 755 m Ramanca (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 699 m Pesjak (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 832 m Tolsti vrh

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tolsti vrh - Celjska koča - Hotel

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 647 m Celjska koča - Hotel

Ni opisa
5 km, 1 ura 10 minut Celjska koča - Hotel - Tremerje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 240 m Tremerje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 231 m Tremerje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od kapelice na prevalu nadaljujemo po gozdni cesti naravnost navzgor. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Vodi nas po s. pobočju vrha Pernice (872 m). Po 15 min. od kapelice zagledamo skozi drevje cerkev na Šmohorju in Malič. Kmalu pridemo na širok preval na v. strani Pernic. Po travnatem prevalu gremo na grič s cerkvijo sv. Mohorja (787 m), Mimo cerkve, ob kateri rasteta dve zelo stari lipi, zavijemo proti vzhodu na cesto in po njej do kapelice. Pri njej zavijemo s ceste na levo. Po poti mimo počitniških hišic in po nekaj korakih po gozdu dospemo na široko travnato sleme in do planinskega doma. Od cerkve je 10 min.

višina: 0 m Kapelica na prevalu

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kapelica na prevalu - Gozdnikar

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah nas kažipot "Šmohor" usmeri s kolovoza na levo. Steza vijuga po j. pobočju Gozdnika nekaj časa po iglastem, nato bukovem in spet po iglastem gozdu. Steza se razširi v pot. Po 15 min. od z. poti na Gozdnik smo na novem razpotju na jv. pobočju. Leva pot vodi na vrh Gozdnika in na drugo stran do lovskega doma, z Gozdnika pa se nam priključi Savinjska pot. Nekaj korakov za razpotjem je ob poti spominska plošča borcu NOB Francu Koširju; na tem kraju je padel 19. marca 1945. Kolovoz nas popelje iz gozda na travnato pobočje in se po njem spusti do bližnje gozdne ceste iz doline Rečice. Po cesti gremo zložno, levo do bližnjega razpotja, tam pa zavijemo po spodnji poti zložno navzdol. Po 5 min. od razpotja je ob cesti studenček mrzle vode. Na razpotju pod studenčkom gremo po spodnji cesti navzdol. Na j. strani je dolina Rečice. Pridemo na preval (740 m) med dolino Rečice na j. in Bistrice na s., nad njo se dviga skalnati Kotečnik (772 m). Z leve pride pot iz Zabukovice, z desne pa cesta iz Rečice.

višina: 816 m Gozdnikar

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 10 minut Gozdnikar - Špajzer (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po precej ravnem kolovozu smo po petih minutah na razpotju, od tod naprej pa nadaljujemo po desnem, ožjem kolovozu do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo. Pot se spusti do razpotja, tam nadaljujemo po levi zložno navzdol do gozdne ceste, ki povezuje samotne kmetije pod Mrzlico s Savinjsko dolino na s. ter Hrastnikom in Trbovljami na j. strani. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno, potem pa zavijemo desno na kolovoz po slemenu med globokima dolinama Dolgega potoka na s. in Rečice na j. Kmalu pridemo na majhno jaso s spomenikom sedmim borcem NOB, padlim 7. marca 1943 v boju z Nemci. Od spomenika lepo vidimo Mrzlico in kmetije pod njo, na s. pa v bližini Kamnik (856 m). Z Mrzlice do spomenika smo hodili 50 min.

Z jase gremo po kolovozu do bližnje gozdne ceste, kapelice in križišča cest: leva cesta pelje v Zabukovico, desna v Rečico in Laško. Za kapelico je kažipot "Šmohor", ki nas usmeri naravnost na sleme pred nami. Zložno se vzpenjamo po lepem kolovozu na z. slemenu Suhega hriba (812 m). Levo je dolina Artišnice proti Zabukovici, desno dolina Rečice. Obdaja nas mešan gozd. Kolovoz se s slemena kmalu obrne na s. pobočje Suhega hriba in se zložno vzpne na plano do smučišča na s. strani nad kmetijo Šergan. Od spomenika je 20 min. V bližini se na sv. dviga Gozdnik, severno Kamnik, zadaj pa je Savinjska dolina z Žalcem. Ob zgornjem robu jase gremo po kolovozu proti Gozdniku. Na bližnjem razpotju nadaljujemo po desnem kolovozu v iglasti gozd. Pot se zložno vzpenja po slemenu, vendar se kmalu spusti na majhen preval, od koder se po kratkem ozkem grebenu, ki povezuje Suhi hrib in Gozdnik, povzpne na vrh grebena, z njega pa kratko navzdol na drugi preval z razpotjem. Naša pot gre naravnost naprej. Takoj za razpotjem se na levo odcepi pot na Gozdnik (1090 m, 1 h), TV pa nadaljujemo naravnost po kolovozu na jz. pobočju Gozdnika. Od smučišča smo hodili 15 min.

višina: 848 m Špajzer (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Za hišo desno na cesto, ki drži pod vrh Mrzlice, potem po poti po prisojnem pobočju do doma.

višina: 1092 m Planinski dom na Mrzlici
Vrh:

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.


Planinska postojanka:

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko spet pridemo na začetno smer, je pred nami na levi Homič (1082 m). Cesta je skoraj ravna, pred nami je vrh Mrzlice z RTV-pretvornikom. Pod cesto so strma travnata pobočja z razloženim naseljem Čeče in dolina potoka Boben s Hrastnikom. Na robu nad cesto rastejo zanimiva, od vetrov skrivenčena bukova drevesa. Ko pridemo do pobočja vrha Mrzlice, nadaljujemo pot po cesti na s. gozdnati strani vrha. Kmalu nas kažipot usmeri na kratko strmo bližnjico do planinskega doma. Cesta pelje naokrog čez Štorovo raven. S prevala Vrhe je 1 h 30.

višina: 976 m Za Vrhom (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva zložni vzpon postane bolj strm, iz iglastega pa pridemo v bukov gozd. Kmalu po priključku poti iz Trbovelj zavijemo s ceste desno na bližnjico po grebenu nad cesto, že po 5 min. pa smo spet na cesti. Pred nami je strm travnat vrh Za vrhom (1034 m). Cesta začasno spremeni smer zahod-vzhod in zložneje zavije okoli travnatega vrha. Prelep pogled se odpre proti s. na Savinjsko dolino, na bližnje hribe Golavo, Reško planino z Marija Reko, Sveto planino in Čemšeniško planino ter od Uršlje gore prek Smrekovca do Kamniško-Savinjskih Alp z Raduho in Ojstrico. Ko premagamo strm klanec, pridemo iz gozda na Kriško planino, tam pa se nam pridruži označena planinska pot iz Prebolda.

višina: 822 m Vrhar (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Vrhar (razpotje) - Vrhar

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Trgu Franca Fakina v Zgornjih Trbovljah pokaže kažipot na Mrzlico. Gremo čez Trboveljščico in po klancu mimo cerkve sv. Martina skozi naselje Golovec in po glavni cesti navzgor. Za naseljem kažejo markacije na travnat hrib, prek katerega skrajšamo velik cestni ovinek. Mimo nekaj hiš zaselka Jelšje, ki je del naselja Ostenik, in naprej po gozdnem kolovozu pridemo na cesto v bližini cestnega križišča na Muzgi. Na v. strani zagledamo v bližini naselje Potok, oziroma zdaj Katarina (556 m) s cerkvijo sv. Katarine, naprej pa Mrzlico in Kal s planinskim domom. Pri kapelici krenemo po kolovozu navkreber po j. gozdnatem slemenu Krošnje (818 m) do kmetije Vrhar na prisojnem pobočju. Tu se pot obrne proti v. in po gozdnatem pobočju doseže cesto s Prevala proti Mrzlici.

višina: 725 m Vrhar

Ni opisa
3.5 km, 40 minut Vrhar - Trbovlje (Golovec)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Trgu Franca Fakina v Zgornjih Trbovljah pokaže kažipot na Mrzlico. Gremo čez Trboveljščico in po klancu mimo cerkve sv. Martina skozi naselje Golovec in po glavni cesti navzgor. Za naseljem kažejo markacije na travnat hrib, prek katerega skrajšamo velik cestni ovinek. Mimo nekaj hiš zaselka Jelšje, ki je del naselja Ostenik, in naprej po gozdnem kolovozu pridemo na cesto v bližini cestnega križišča na Muzgi. Na v. strani zagledamo v bližini naselje Potok, oziroma zdaj Katarina (556 m) s cerkvijo sv. Katarine, naprej pa Mrzlico in Kal s planinskim domom. Pri kapelici krenemo po kolovozu navkreber po j. gozdnatem slemenu Krošnje (818 m) do kmetije Vrhar na prisojnem pobočju. Tu se pot obrne proti v. in po gozdnatem pobočju doseže cesto s Prevala proti Mrzlici. Po cesti sprva precej navzgor; kmalu zaobidemo po z. strani razgledni vrh Za vrhom (1034 m) oziroma Križko planino; cesta se zravna in po j. strmem travnatem pobočju Homiča (1082 m) približa vznožju vršine Mrzlice. Zapustimo cesto in se po bližnjici povzpnemo do doma. lz Trbovelj 2 h 30.

višina: 302 m Trbovlje (Golovec)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 272 m Trbovlje (tržnica)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 218 m Zasavska reber

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 220 m Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Zagorje ob Savi (Prusnik) - Renke

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Renke

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 237 m Litija

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 40 minut Litija - Rogačev grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Rogačev grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 616 m Omahnov Gobnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis:

Na Jančah se poslovimo od E-6 in Ljubljanske mladinske poti, ki se obrneta proti Jevnici. Od planinskega doma se TV skupaj z Vevško potjo spusti ob ozarah proti jugu do kapele sv. Miklavža, pri kateri pridemo na cesto. Ta preide v gozd in se zelo zložno spušča po slemenu proti Gabrju. Po 20 min. smo pri šoli, približno 100 m naprej pa zapustimo cesto in zavijemo desno po gozdni poti na Vnajnarje. Pri odcepu je pritrjena tabla »Borovničeva pohodna pot Janče–Podgrad«; nekaj časa je pot skupna. Pot se sprva zložno, potem pa bolj strmo spušča po slemenu do lokalne ceste, ki jo dosežemo v bližini Balantove domačije na spodnji strani ceste; od šole je 25 min. To je lokalna cesta Gabrje pri Jančah–Vnajnarje–Besnica. Na slemenu na jv. strani vidimo v bližini naselje Gabrje pri Jančah, 642 m, 85 preb., skozi katerega    pelje cesta iz Srednje Besnice na Janče. Pot nadaljujemo po cesti na slemenu nad grapami pritokov potoka Gostinca na s. in Stolnik na j. strani. Po 10 min. pridemo do Črnivčeve domačije, Vnajnarje 4, in manjšega zaselka razloženega naselja Vnajnarje, 620 m, 121 preb., na dolgem slemenu, ki se vleče od Janč proti Besniški dolini.

višina: 630 m Črnivec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Mimo hiš v zaselku gremo do kapelice, pri kateri zavijemo s ceste na desno po kolovozu zložno navzgor po slemenu, imenovanem Tičnica. Na vse strani se nam kaže prelep razgled. Na levi še vedno lepo vidimo Gabrski hrib z Gabrjami pri Jančah nad grapo Stolnika ter Prežganje v ozadju, če pa se ozremo nazaj, vidimo Janški hrib. Najlepši je pogled na z. stran proti Ljubljani, Grmadi, Tošču in Ratitovcu, ob jasnem vremenu pa vse do Julijcev s Triglavom, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo na temenu Tičnice, kjer se priključimo na precej ravno gozdno cesto. Levo pod nami že zagledamo lokalno cesto, ki smo jo zapustili pri kapelici. Nanjo se kmalu spet vrnemo na razpotju; naprej gremo po spodnji cesti proti bližnjim hišam. Po 15 min. od kapelice smo pri Maroltovi domačiji, Vnajnarje 8. Od tod naprej je cesta asfaltirana in se zložno spusti po slemenu proti nasprotnemu hribčku, na katerem je več hiš naselja Vnajnarje. Mimo vodnega zajetja pridemo v 10 min. na preval z Jančarjevo domačijo, Vnajnarje 11. Od tam se po cesti zložno vzpnemo mimo Petrovca in velike Bernardinove domačije s kmečkim turizmom do hiše Vnajnarje 26 na levi strani ceste, pri kateri nas kažipot usmeri s ceste levo navzdol na dovozno cesto proti Zajčevi domačiji. Od Jančarja je 15 min.

Po nekaj minutah smo pri Zajčevi domačiji, Vnajnarje 14. Pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu, ki se spušča po pobočju proti gozdu, do katerega pridemo po levi strani travnika. S travnika stopimo na gozdni kolovoz, ki se precej strmo spušča po s. pobočju Knezovke, kmalu pa preide na j. stran. Ko skozi drevje opazimo novo hišo, zapustimo kolovoz, se po stezi na desno spustimo do dovozne ceste in po njej v dolino do bližnje Bavantove domačije, Besnica 8, v bližini asfaltirane ceste Podgrad–Besnica. Od Zajčeve domačije je 30 min.

višina: 339 m Besnica

BESNICA, 350 m, 219 preb. Razpotegnjeno obcestno naselje leži ob regionalni cesti Ljubljana–Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Litija in ob stranski cesti proti Podgradu v dolini potoka Besnica, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v Ljubljanico. Naselje ima več delov. V v. delu doline je Zgornja Besnica, kjer se odcepi cesta proti j. v Javor na prisojni strani Javorskega vrha (641 m), proti s. pa v Volavlje. Sredi doline je Srednja Besnica z manjšim središčem pri podružnični šoli. V spodnjem delu doline je Spodnja Besnica, v kateri sta trgovina in gostilna. Na pobočju v bližini Bavanta je precej novih hiš. V Besnico sodi tudi zaselek Pečar (460 m) na prevalu med dolinama Besnice in Ljubljanice. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, le majhno število pa se jih preživlja samo s kmetijstvom in gozdarstvom.


1 km, 30 minut Besnica - Pečar

Opis:

Pri Bavantu zavijemo med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem po kolovozu čez polje proti potoku Besnica in do asfaltirane ceste Besnica–Podgrad onkraj potoka. Po cesti gremo levo do bližnje makadamske ceste, po kateri se zložno vzpnemo do regionalne ceste proti Ljubljani. Po 20 min. vzpona zapustimo regionalno cesto in nadaljujemo levo navzgor po gozdnem kolovozu na s. strani Babne gore (544 m). Pot se počasi vzpenja na preval z zaselkom Pečar, imenovanem po domačiji z enakim imenom. Od Bavanta je 45 min. Na vrhu klanca se odcepi cesta v 5 km oddaljeni Javor. Pri Pečarju se začne in konča Papirniška (Vevška) pot, po kateri hodimo približno 10 ur; skrinjica z žigom je na vzpetini nad cesto.

višina: 459 m Pečar

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 20 minut Pečar - Zadvor

Opis:

S prevala se ves čas spuščamo po ovinkasti cesti, ki nas po gozdnatem hrbtu pripelje na Ljubljansko polje. Večkrat skozi drevje opazimo v. del Ljubljane z Zalogom in Poljem. Po 25 min. od Pečarja pridemo iz gozda do krajevne table, ki nam pove, da smo že v Ljubljani. Od tod naprej dobi cesta ime Litijska cesta. Ob njej so že hiše, po večini nove. Pridemo v dolino potoka Betežica in kmalu v naselje Sostro, ki se je iz nekdaj kmečkega razvilo v lepo primestno naselje. Po Litijski cesti pridemo na križišče, na katerem zavijemo levo po Sostrski cesti do župnijske cerkve sv. Lenarta. Od Pečarja do cerkve smo hodili 45 minut. Do tja vozi iz Ljubljane avtobus mestnega potniškega prometa št. 13. Tik pred cerkvijo zavijemo desno po Cesti II. grupe odredov mimo pokopališča, osnovne šole in zadružnega doma. Ves čas imamo pred seboj hribček s cerkvijo sv. Urha. Po 20 min. od cerkve pridemo do razpotja in gremo nekaj korakov levo po Dobrunjski cesti do križišča.

višina: 281 m Zadvor

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Zadvor - Spodnja Hrušica

Opis:

Na križišču zavijemo levo po Dobrunjski cesti do križišča s Srednjo potjo, po kateri gremo desno do Litijske ceste. Z Urha je 40 min. Dobrunje so bile še po 2. svet. vojni samostojna vas, zdaj pa so lepo primestno naselje, del mesta Ljubljane. Ob Litijski cesti je AP mestnega avtobusa št. 13, ki vozi na Kongresni trg; peljemo se do Tromostovja, potem pa pridemo po Miklošičevi in Pražakovi ulici do stolpnice Telekoma in pošte 1106, na kateri dobimo žig. Če bomo TV nadaljevali peš, gremo po Litijski cesti približno 45 min do Kajuhove ulice. Kmalu po priključku na Litijsko cesto, in ko ta preči avtomobilsko cesto, opazimo levo pod Golovcem naselje Bizovik, znano po pericah, ki so pred 2. svet. vojno v Bizoviškem potoku prale za Ljubljančane. Nekdanje samostojno naselje je zdaj vključeno v mesto.

višina: 286 m Spodnja Hrušica

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Spodnja Hrušica - Ljubljana

Opis:

Ob Litijski cesti se zvrstijo naselja Spodnja Hrušica, Fužine, Zgornja Hrušica in Štepanjsko naselje, ki so se iz nekdanjih primestnih vasi razvila v sodobne mestne soseske.

Na velikem križišču tik pod Golovcem zavije proti Mostam Kajuhova ulica in po njej pridemo najprej čez Gruberjev prekop, nato čez Ljubljanico do Zaloške ceste. Pred Ljubljanico je na desni Štepanjsko naselje, na levi Kodeljevo. Po Zaloški cesti zavijemo levo skozi Moste in mimo Kliničnega centra na Hrvatski trg, potem pa desno po Njegoševi ulici do Masarykove ceste, ki teče vzporedno z železniško progo, ter po njej levo na Trg OF pred železniško postajo. Ob njegovem j. robu pridemo do stolpnice Telekoma. Skozi podhod pod poslopjem s stekleno fasado je le nekaj korakov do pošte, na katero nas opozorijo njeni simboli. Od Litijske ceste do pošte smo hodili 1 h.

višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.


0.7 km, 10 minut Ljubljana - Prešernov trg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 292 m Prešernov trg

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 295 m Dolgi most

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Dolgi most - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Mejlond - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Dragomer - Ferjanka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 400 m Ferjanka

Ni opisa
1 km, 30 minut Ferjanka - Strmca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 470 m Strmca

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Strmca - Brezje pri Dobrovi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 336 m Brezje pri Dobrovi

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 338 m Podolnica

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Podolnica - Zaklanec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 343 m Zaklanec

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Zaklanec - Horjul

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Horjul

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Horjul - Vrzdenec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 357 m Vrzdenec

Ni opisa
2.5 km, 1 ura 10 minut Vrzdenec - Zanožje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 645 m Zanožje

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Zanožje - Pil (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Pil (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 608 m Štant (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 621 m Šentjošt nad Horjulom

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 30 minut Šentjošt nad Horjulom - Smrečje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 705 m Smrečje

Ni opisa

Opis:

Po omenjeni makadamski cesti nadaljujemo do mesta, kjer se nam priključi pot z Lavrovca.

višina: 757 m Na pili (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do Vrha nad Rovtami, prej imenovanega Vrh Treh kraljev po gotski cerkvi, ki stoji na 884 m visokem, planem, zelo razglednem vrhu. Vas je razložena po bregu nad dolino Račeve.

višina: 825 m Jereb (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 879 m Sveti trije kralji

Ni opisa