Išči po točkah

Začetek: Cigan (razpotje)

Konec: Lovska koča Rdeči breg

Razdalja: 235.6 km Čas hoje: 69 ur 45 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 970 m Cigan (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Tumove koče se SPP spusti po sz. travnatem pobočju do ceste pod vznožjem Grmade ali Malega Slavnika, na katerem imajo zavetišče radioamaterji.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.


2.6 km, 40 minut Skadanščina - Markovščina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa
4 km, 1 ura 20 minut Jama Dimnice (razcep) - Golačji hrib

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Golačji hrib - Artviže

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.4 km, 30 minut Artviže - Podgrad pri Vremah

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.


6.2 km, 1 ura 40 minut Podgrad pri Vremah - Škocjanske jame

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Lepa ravna pot po borovem gozdu pripelje v 15 min do razgledišča na 164 m globoki steni, odkoder se odpira pogled na vasico Škocjan in na udorno Veliko dolino, obdano z mogočnimi stenami; v dolini pride za kratek čas na plano reka Reka. Še 10 min počasnega spusta imamo do Matavuna. Pešpot iz Dolnjih Ležeč v Matavun so zgradili leta 1885, ko so Škocjanske jame odprli za turistični obisk.

višina: 437 m Gradišče pri Divači

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu pridemo do železniške proge Pivka—Divača, ki jo prekoračimo na nezavarovanem prehodu.

Kmalu stopimo na obširne travnike v široki dolini med železniško progo na s. in regionalno cesto Ribnica-Divača na j. strani, imenovane Ležeški Gabrk po kraju Dolnje Ležeče ob jz. robu. Kljub temu, da so markacije zelo redke, nas travniška vozna pot varno vodi proti j., kjer vidimo na robu doline vzpetino z dvojno vrsto električnih daljnovodov, pod katerimi pelje SPP. Sredi travnika opazimo na desni strani poti športno letališče, nekdaj vojaško letališče, ki so ga uporabljali Avstrijci med 1. svetovno vojno, pozneje pa tudi Italijani. Kmalu pridemo do lepšega kolovoza, po katerem gremo do bližnje asfaltne ceste Ribnica-Divača. Nekaj metrov po cesti desno proti Divači in že krenemo po kolovozu na levo na vzpetino Škale. Na desni vidimo bližnjo gručasto vas Dolnje Ležeče. Po 15 min od ceste pridemo do križišča asfaltnih lokalnih cest; s križišča gremo naravnost do bližnje gručaste vasi Gradišče pri Divači (475 m) na j. pobočju griča Škale v neposredni bližini Škocjanskih jam. Na Škalah stoji s skrlami krita cerkvica sv. Helene s freskami iz leta 1490, delo Janeza iz Kastva.

Tik pred vasjo Gradišče se SPP loči od asfaltne ceste in zavije na desno zložno navzdol do stičišča s potjo, ki pride z desne iz Doljnih Ležeč.

višina: 477 m Ležeški Gabrk

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Ležeški Gabrk - Gabrk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 540 m Gabrk

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 10 minut Gabrk - Senožeče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«


6.7 km, 2 uri Senožeče - Razdrto

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


2.3 km, 40 minut Razdrto - Veliko Ubeljsko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 588 m Veliko Ubeljsko

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Veliko Ubeljsko - Strane

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


3.1 km, 50 minut Strane - Šmihel pod Nanosom

Opis:

Iz središča Stran pri cerkvi nadaljujemo pot po asfaltirani vaški cesti do konca vasi. Pri zadnji hiši pridemo na kolovoz, s katerega zagledamo na vzpetini pred nami Šmihel pod Nanosom, zadaj pa travnata pobočja Otavnika, Sajevke in Sv. Lovrenca. Čez travnike gremo v smeri proti Šmihelu. Na razpotju zavijemo po zgornjem kolovozu do majhnega gozdička, potem pa se po stezi levo čez travnik spustimo do gozda. Po poti med gostim drevjem se spuščamo še naprej. Prečkamo potoček, steza po mešanem gozdu postane boljša pot, ki nas pripelje na planoto, s katere lepo vidimo Šmihel. Na zaraščenih nekdanjih travnikih pridemo spet na kolovoz, ki se zložno spušča v dolino Loke, po kateri teče Šmihelski potok. Kolovoz se kmalu priključi na gozdno cesto, po kateri nadaljujemo pot v dolino. Iz doline se po cesti povzpnemo v bližnji Šmihel.

Iz Stran v Šmihel je 45 min.

višina: 585 m Šmihel pod Nanosom

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.



Opis:

Na križišču cest pod cerkvijo nas pri hiši Šmihel 38 kažipot "Predjama" usmeri na gozdni kolovoz za hišo. Kmalu smo iz gozda, pot se zravna. Na razpotju se odločimo za spodnji kolovoz. Odpre se pogled na Pivško kotlino proti Postojni in na Javornike nad njo. Kolovoz se počasi spušča ob robu travnika na desni in gozdnega pobočja na levi. Na novem razpotju nadaljujemo po zgornjem kolovozu; ta se razširi v razmeroma dobro gozdno cesto, ki se kmalu spusti v smrekov gozd. Na razpotju v gozdu zavijemo na zgornji kolovoz; po njem smo kmalu na planem, od tam pa zagledamo vrhove na s. strani Predjame. Čez nekaj minut spet pridemo v gozd in na novo razpotje, s katerega gremo naprej po desnem, precej ravnem kolovozu. Ko smo kmalu iz gozda, gremo po levem, slabšem kolovozu navzdol. Ob robu gozda, čez majhno jaso in po kratkem gozdičku pridemo na travnik, s katerega že zagledamo Predjamski grad in naselje Predjama. Kolovoz se spusti po travniku proti gozdu in dolini. S kolovoza se v dolino odcepi steza, ki nas po mešanem gozdu pripelje do ceste in potoka Lokva. Po cesti gremo desno do potoka Lokva, čez most in po asfaltirani cesti v središče Predjame pri cerkvi in gostilni.

Iz Šmihela pod Nanosom do Predjame je 45 min.

višina: 505 m Predjama

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.


0.6 km, 10 minut Predjama - Pristava

Opis:

Od cerkve v Predjami nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki pelje v Bukovje in Postojno. Po nekaj korakih zagledamo na slemenu pred seboj zaselek Pristava, ki je del naselja Predjama. Po 10 min. zelo zložnega vzpona pridemo do zaselka.

višina: 544 m Pristava

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Pristava - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Bukovje

Ni opisa
1 km, 20 minut Bukovje - Gorenje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 624 m Gorenje

Ni opisa
6.5 km, 2 uri Gorenje - Orlov grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 766 m Orlov grič

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Orlov grič - Laniše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 634 m Laniše

Ni opisa
3 km, 40 minut Laniše - Kalce (Gorenji Logaec)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Kalce (Gorenji Logaec)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 488 m Volčji hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 485 m Gorenji Logatec

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Gorenji Logatec - Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 478 m Logatec

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Logatec - Stara cesta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 461 m Stara cesta

Ni opisa
1 km, 20 minut Stara cesta - Štampetov most

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 413 m Štampetov most

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Štampetov most - Grogarjev dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 351 m Grogarjev dol

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 308 m Močilnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Vrhnika (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Vrhnika (razpotje) - Vrhnika

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vrhnika - Sv. Trojica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Sv. Trojica (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Sv. Trojica (razpotje) - Breg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Breg

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Breg - Vrhnika (Avtomontaža)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika (Avtomontaža)

Ni opisa
6.7 km, 1 ura 50 minut Vrhnika (Avtomontaža) - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Log pri Brezovici - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Dragomer - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
7.3 km, 2 uri Mejlond - Podutik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 379 m Podutik

Ni opisa
5.2 km, 1 ura 20 minut Podutik - Šentvid

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma.

višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


2.1 km, 30 minut Šentvid - Tacen (parkirišče)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 30 minut Kamnik - Stahovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 434 m Kregarjevo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 440 m Spodnja Stahovica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Hudo polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 551 m Kraljev hrib (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 2 uri 10 minut Kraljev hrib (razpotje) - Planina Dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1312 m Planina Dol

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Planina Dol - Konj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1772 m Konj

Ni opisa
0.9 km, 45 minut Konj - Presedljaj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1610 m Presedljaj

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1897 m Lučki Dedec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa
4.5 km, 2 uri 20 minut Tratičnek (razpotje) - Atelsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Atelsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


0.9 km, 20 minut Dom na Smrekovcu - Roma

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1359 m Roma

Ni opisa
1 km, 20 minut Roma - Smrekovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Kramarica (razpotje) - Kramarica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Kramarica - Tolsti vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Tolsti vrh - Tolsti vrh (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

višina: 1110 m Orlov vrh

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Orlov vrh - Kreže

Opis:

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

višina: 1046 m Kreže

Ni opisa
2 km, 30 minut Kreže - Vidmar (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 829 m Vidmar (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Vidmar (razpotje) - Sedlar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Sedlar

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Sedlar - Ocvirkov vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 730 m Ocvirkov vrh

Ni opisa
2.6 km, 1 ura Ocvirkov vrh - Sv. Danijel

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 882 m Sv. Danijel

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Sv. Danijel - Spodnji Razbor

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 715 m Spodnji Razbor

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Spodnji Razbor - Grad Vodriž

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 603 m Grad Vodriž

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 10 minut Grad Vodriž - Turiška vas

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

višina: 482 m Turiška vas

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Partizanskega  doma na Kopah greš cca 20 min (točno 2 km) navzdol po makadamski poti. Na desni je vidno znamenje, da je treba zaviti navzdol v gozd.

Ampak po cca 200 metrov strme poti navzdol smerokaz na drevesu lahko zapelje. Dejansko moraš zaviti levo ZA drevesom po stezi, ki je že zaraščena s travo!

Ko prideš iz gozda na asfaltno cesto, jo prečkaš, znak je korektno postavljen in dobro opazen. Za grobo orijentacijo: cesto Slovenj Gradec – Kopa prečkah na ca desetem kilometru iz Sloenj Gradca proti Kopam!

Ko je čez nekaj časa treba z makadamske poti zaviti desno v gozd, je najprej na desni kapelica potem je pa še znak!

V knjižici omenjena cerkev sv. Magdalene z lesenim zvonikom se lepo vidi s poti (ob poti je znak, da levo zavije pot k cerkvi!).

Potem ko greš mimo kmetije Perše pa zopet “past”. Najprej prideš iz gozda na makadamsko pot, a jo moraš prečiti in zaviti na stezo, zaraščeno s travo. Na to te opozori znak.

Ampak po kratki hoji skozi gozd prideš na travnik. Če pogledaš nazaj, vidiš znak. Ampak dejansko se oznake izgubijo. Jih kar ni več. In ni mi preostalo kot po občutku iti navzdol do Turiške vasi.

Planinska postojanka:

Partizanski dom na Mali Kopi (1443 m) se nahaja ob vznožju Male Kope in nam v bližini ponuja krasen razgled na Mislinjsko in Dravsko dolino, če se povzpnemo malo višje, pa nas očara tudi Dravska dolina in obronki Avstrije. Nahaja se tik ob smučišču, od štirisedežnice Kaštivnik je oddaljen le 80 metrov. Partizanski dom je dostopen po cesti iz Slovenj Gradca, od koder je oddaljen 18 kilometrov, ali pa s štirisedežnico Kaštivnik iz Vuzeniške strani.

Na Mali Kopi se prvič srečamo z Evropsko peš potjo E-6, ki je speljana od Baltika do Jadrana.

Namestitev za 70 oseb v dvo ali večposteljnih sobah:

  • 3 x dvoposteljna soba,
  • 3 x štiriposteljna soba,
  • 5 x šestposteljna soba,
  • 1 x osemposteljna soba,
  • 1 x desetposteljna soba.

Večina ležišč je nadstropnih (pogradi), nekaj je tudi zakonskih postelj. V vsaki sobi je umivalnik. Tuši in sanitarije so etažni, razen v dvoposteljnih sobah (zakonska postelja), kjer so sanitarije in tuš v sobi. Nekatere sobe imajo tudi balkon.

Lega: na nadmorski višini 1443 m, ob vznožju Male Kope.

Storitev: nočitev, nočitev z zajtrkom, polpenzion, polni penzion Velika zunanja terasa in dobra kulinarična ponudba vabita izletnike in smučarje. Veliko odprto zunanje igrišče pa je primerno za vse željne športa in razgibavanja v neokrnjeni naravi. Možnost igranja: rokomet, mali nogomet, košarka in odbojka. Recepcija Partizanskega doma je za vas dosegljiva na telefonski številki 02 82 800 20.

Za rezervacije pokličite na telefonsko številko 02 82 800 20 ali 051-638-323 ali pa nam pišite na partizanka@slovenjgradec.si



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo po zgornji poti; ta pelje nad počitniškimi hišami do zgornje postaje smučarskih žičnic in hišice radioamaterjev, od koder se mimo spomenika NOB spustimo do Počitniškega doma Partizanka.

višina: 1522 m Mala Kopa

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1152 m Kopnikov potok (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1082 m Baronovo brdo

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Baronovo brdo - Hudi kot

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 941 m Hudi kot

Hudi Kot s središčem pri cerkvi sv. Bolfenka (942 m), ki se prvič omenja leta 1585, in lipo z obsegom debla 610 cm, ki je bila po izročilu zasajena leta 1648 v spomin na westfalski mir. Kraj je izpostavljen nevihtam, domačini pravijo, da so to »hude ure«, od tega tudi ime kraja. V 18. stol. so tod kopali železovo rudo, zdaj je v kraju kamnolom tonalita.


2 km, 30 minut Hudi kot - Plazovnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 761 m Plazovnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1087 m Planinska koča na Pesniku
Planinska postojanka:

Planinska koča na Pesniku stoji v malem naselju na travnati planoti na Ribniškem Pohorju. Stavba je bila zgrajena pred 2. svetovno vojno. Leta 1945 jo je od Gozdne uprave v Podvelki vzela v najem Mariborska podružnica SPD, jo skromno opremila in v njej že meseca julija odprla Zavetišče na Pesniku. Takrat je bilo velikega pomena, ker je bila Ribniška koča med vojno požgana. PD Maribor matica je zavetišče do leta 1948 obnavljalo in ga preimenovalo v kočo. Leta 1970 je kočo prevzelo PD Radlje ob Dravi. Zaradi malega obiska in slabega stanja stavbe so jo po petih letih zaprli. Leta 1986 so se odločili, da kočo popolnoma obnovijo. V skladu s finančnimi možnostmi so jo obnavljali šest let. Preuredili in obnovili so notranjost, namestili novo opremo, zamenjali streho, fasado obložili z lesom in lepo uredili okolico. Kočo so slovesno odprli 19. septembra 1992 ob 35-letnici društva. Zraven planinske koče imajo svoj dom lovci, blizu pa sta dve počitniški hišici in dve domačiji. Koča je odprta celo leto od 7. do 22. ure. V treh gostinskih prostorih je 39 sedežev, pri mizah pred kočo pa 50; v treh sobah je 6+3+3 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo, tekoča voda; elektrika; gostinske prostore in spalnice ogrevajo s pečmi. S toplimi jedmi postrežejo po poprejšnjem dogovoru.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 983 m Hribernik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 712 m Ribnica na Pohorju

Ni opisa
5.6 km, 1 ura 20 minut Ribnica na Pohorju - Uran

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Uran

Ni opisa
4.2 km, 1 ura 50 minut Uran - Žumar (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 867 m Žumar (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Hudej (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 864 m Lovska koča Rdeči breg

Ni opisa