Išči po točkah

Začetek: Mozirska koča na Golteh

Konec: Planina Ravne (Menina planina)

Razdalja: 29.1 km Čas hoje: 9 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1356 m Mozirska koča na Golteh
Planinska postojanka:

Koča stoji na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin. Prvo Mozirsko kočo je zgradila Savinjska podružnica SPD in jo odprla 5. oktobra 1896. Povečali in preuredili so jo leta 1920. Leta 1929 so poleg stare koče postavili novo poslopje, ki je bilo namenjeno predvsem smučarjem. Leta 1933 so Mozirski planinci zgradili še eno kočo. Vse koče je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ki pa je v gozdnem požaru, julija 1950, pogorela. Kočo so obnovili in jo odprli 9. septembra 1951. V bližini koče je PD Celje zgradilo in 29. novembra 1953 odprlo prostorno depandanso "Smučarski dom. Leta 1954 so do koče potegnili električni daljnovod. Leta 1973 je PD Celje kočo prodalo Izletniku Celje, depandanso pa je preuredilo za potrebe postaje GRS v Celju. Leta 1984 je kočo prevzelo PD Mozirje in jo temeljito obnovilo in posodobilo; otvoritev obnovljene koče je bila ob 90-letnici Mozirske koče, 6. septembra 1986. Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 10 sedežev; v 19 sobah je 50 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.

Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.

Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.

Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.

Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu - Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča - Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir - Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj - Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).

K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1385 m Okence (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1474 m Ojstri vrh (razpotje)

Ni opisa
2 km, 20 minut Ojstri vrh (razpotje) - Mrzli vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1223 m Mrzli vrh

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Mrzli vrh - Mrzli vrh (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Mrzli vrh (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Mrzli vrh (razpotje) - Tašk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Tašk

Ni opisa
3.6 km, 50 minut Tašk - Ljubno ob Savinji

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 422 m Ljubno ob Savinji

LJUBNO OB SAVINJI, 433 m, 1154 preb. Gručasto naselje je središče hribovitega kmetijskega območja v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp. Stoji na prodnati terasi ob sotočju potoka Ljubnica in reke Savinje. Naselje ima več delov: Plac v središču, Foršt v višjem zgornjem delu, novi del Za Ljubnico, Prod in Loke niže od sotočja proti Radmirju ter Kolovrat na desnem bregu Savinje nad sotočjem. Ljubno je bilo prvič omenjeno leta 1247. Po zgodovinskih virih je bil tam že leta 1426 sedež gospodarskega urada gornjegrajske gospode. Leta 1442 je kraj postal trg s tržnim dnevom ob nedeljah in dvema letnima sejmoma. Listini ljubljanskih škofov iz let 1464 in 1565 sta utrdili pravni in gospodarski položaj Ljubnega kot pomembnega prometnega vozlišča v Zgornji Savinjski dolini. V 16. stol. je postalo središče trgovine z lesom. Leta 1600 je v kraju obratovalo devet žag. Na Ljubnem je bila tudi začetna postaja splavarjenja. Do tod so po Savinji hlode plavili, žage na Savinji in Ljubnici so jih razžagale, iz razžaganega lesa pa so sestavili splave, ki so jih plavili po Savinji in Savi do Beograda, pogosto pa še naprej po Donavi do Črnega morja. Trgovina z lesom in splavarstvo sta najbolj cvetela med obema svetovnima vojnama; takrat je bilo na Ljubnem 30 žag in 20 gostiln. Po II. svet. vojni je splavarstvo zamrlo. Izpodrinili so ga industrijska obdelava lesa v Nazarjah ter cestni in železniški prevoz. V spomin na splavarstvo prirejajo vsako leto v začetku avgusta turistično-folklorno prireditev »Flosarski bal«.

Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila prvič omenjena že v 13. stol.; zgrajena je bila v poznoromanskem slogu. Po več dozidavah in prezidavah je zdajšnja stavba pravzaprav gotska. V njej je več znamenitih slik in predmetov. Šola je bila ustanovljena leta 1805.

Ugodna lega ob robu alpskega predgorja in ob vstopu v ožji del Zgornje Savinjske doline, zdravo podnebje in poletna svežina, planinarjenje, ribolov in druge športno-rekreacijske dejavnosti ter dobre prometne zveze so omogočili razvoj poletnega turizma, zato ima ta bogato tradicijo. Ljubno ima dobre naravne možnosti tudi za zimski turizem.

Od 1. januarja 1995 je Ljubno samostojna občina, kot je bilo tudi do leta 1955, ko je bilo priključeno občini Mozirje. Na Ljubnem so poleg občine in občinskih organizacij še poslovalnica Nove Ljubljanske banke, pošta, zdravstvena postaja, lekarna, osnovna šola, več trgovin ter gostišč s prenočišči. Gospodarski utrip dajejo kraju obrat podjetja Iskra za proizvodnjo feritov in navitih komponent, kovinska industrija KLS ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Na območju Ljubnega je narodnoosvobodilno gibanje konec leta 1941 organiziral član komiteja KP Jože Letonja - Golob, spomladi 1942 pa je že deloval odbor OF. V noči z 18. na 19. maj 1942 so borci Savinjske čete napadli orožniško postajo, zaplenili orožje in stavbo zažgali. Leta 1944 je tam delovala Šlandrova brigada. Okupator je imel na Ljubnem močno postojanko, ki naj bi nadzirala prometne poti in okoliške hribe. V veliki akciji 4. operativne cone za osvoboditev ozemlja v Zgornji Savinjski dolini je Šlandrova brigada v noči s 30. na 31. julij 1944 napadla okupatorjevo postojanko na Ljubnem. V boju za vsako hišo so borci NOV po devetnajstih urah strli nemški odpor. Padlih in ujetih je bilo 350 nemških častnikov in vojakov, zaplenili pa so tudi veliko orožja. Med partizani je bilo šest mrtvih in 21 hudo ranjenih. Prve dni avgusta je bila osvobojena celotna Zgornja Savinjska dolina, Ljubno pa je postalo pomembno središče osvobojenega ozemlja. Na Ljubnem so bivale tudi angleška, ameriška in ruska vojaška misija. Jeseni 1944 so bile volitve v narodnoosvobodilne odbore, delovala pa je tudi partizanska šola. Decembra 1944 je okupator z močnimi enotami silovito napadel osvobojeno ozemlje, tako da ga enote NOV niso mogle ubraniti. Nemci so izvajali strahoten pritisk na prebivalce, požigali so domove, zapirali ljudi, moške in ženske pa mobilizirali za graditev obrambnih strelskih jarkov. Ljubno je bilo skoraj popolnoma uničeno in požgano. Pred zadružnim domom je spomenik 141 borcem NOV, talcem in žrtvam fašizma z Ljubnega in okolice. Ob spomeniku je grobnica 36 neznanih borcev NOV.

Na Ljubnem si lahko ogledamo Flosarski muzej, spominsko sobo generala Maistra in Budnovo žago venecijanko. Informacije: Turistično-informacijski center, telefon: 03/838 14 92, e-mail: obcina.ljubno1@siol.net.


2.5 km, 45 minut Ljubno ob Savinji - Radmirje

Opis:

S Placa v središču Ljubnega gremo po klancu navzdol in se pred reko Savinjo priključimo regionalni cesti Šentrupert–Logarska dolina. Čez novi most pridemo v naselje Loke. Mimo bencinske črpalke se zelo zložno vzpnemo na sz. rob Radmirskega polja. Če se ozremo nazaj, imamo lep pogled na Ljubno, Sv. Primož pri Ljubnem in Raduho, na s. strani pa na Komen, Tirske peči in Golte. Pred seboj že zagledamo Radmirje. Za krajevno tablo »Ljubno« zavijemo desno na staro makadamsko cesto proti Radmirju in po njej do prvega kolovoznega odcepa proti samotni hiši. Mimo hiše, pri kateri se kolovoz konča, pridemo na stezo, ki nas po desnem robu travnika ob gozdu zložno pripelje do spomenika v obliki vitkega betonskega stožca. Na spomeniku piše, da so tu pokopani Franc Kostanjevec, Julka Oset, Mirko Košenina in še 33 borcev NOV, ki jih je okupator zajel v okolici Zarazborja in ustrelil v decembrski ofenzivi 1944, ter borec XIV. udarne divizije NOV Aleš, padel v boju proti okupatorju leta 1944. Od spomenika zavijemo proti bližnjim hišam zaselka Razbore, ki že sodi v Radmirje. Po ozki asfaltirani cesti gremo nekoliko navzgor proti nadstropno zidani kapeli iz leta 1779 in obnovljeni leta 1978. Nekaj minut skozi zaselek je cesta ravna, potem pa se spustimo v dolinico z zaselkom Birše na z. strani griča Straže s cerkvijo sv. Frančiška. Na razpotju na drugi strani potočka gremo nekaj korakov levo in potem pod starim vodnim zajetjem iz leta 1910 zapustimo asfaltirano cesto ter zavijemo po poti mimo zajetja in po stopnicah do cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Stražah. Z Ljubnega do cerkve je 45 min.

višina: 460 m Radmirje

RADMIRJE, 431 m, 469 preb. Jedro gručaste vasi stoji na zgornji prodnati terasi, imenovani Zgornje Radmirsko polje. Zaselki Straže, Birše in Razbore so na jz. in z. robu zgornje terase, zaselek Mrzlo Polje ob glavni cesti do cestnega križišča in mosta čez Savinjo, zaselek Brezje pa na j. robu Spodnjega Radmirskega polja. Na griču Straže (462 m) stoji baročna romarska župnijska cerkev sv. Frančiška Ksaverija, zgrajena med leti 1721 in 1725. Tam je bila prej cerkev sv. Barbare s konca 15. stol. Ko je leta 1715 morila kuga in je zavladala beda, so v njej postavili oltar s sliko sv. Frančiška Ksaverija, h kateri so začele romati množice ljudi s prošnjo za pomoč. Slika je delo ljubljanskega slikarja Ivana Mihaela Reinwaldta. Cerkev je postala premajhna, zato so jo podrli in zgradili novo. V cerkvi je zakladnica z dragocenimi darili različnih vladarjev in drugih pomembnih oseb iz zgodovine, med njimi npr. zlat kelih cesarice Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice iz leta 1759 in francoskega kralja iz leta 1763, srebrna monštranca nadvojvodinje Marije Ane itd. Zakladnica je na ogled po dogovoru z župnijskim uradom, telefon: 03/584 10 96. Starejša cerkev sv. Mihaela v središču vasi je bila omenjena že leta 1395. Prezidavali so jo v 16. in 18. stol., po potresu leta 1895 pa so jo obnovili. V cerkvi so trije zlati oltarji iz druge polovice 17. stol.

V Radmirju imajo trgovino, gostilno, mlekarno in poslovno enoto Cestnega podjetja Celje. Večina prebivalcev se preživlja s kmetijstvom in gozdarstvom, nekaj pa je zaposlenih na Ljubnem in v Nazarjah.

V Radmirju je bila 25. avgusta 1944 ustanovljena brigada VDV NOV Slovenije. Na ta dogodek spominja graniten spomenik pred vasjo ob stari cesti Ljubno–Radmirje. Iz Radmirja je doma Stane Terčak (1905–1976), pisec zgodovine NOB v celjski pokrajini.


4.8 km, 1 ura 20 minut Radmirje - Spodnji trg (razpotje)

Opis:

Mimo župnišča in mrliške vežice se po j. pobočju griča spustimo do kapele, pri kateri zavijemo po gozdni cesti v gozd. Zelo z1ožno se vzpenjamo in po 10 min. smo iz gozda pri domačiji Zavolovšek; lastniki se ukvarjajo tudi z žagarstvom. Nad domačijo se cesta v loku zvije po pobočju do bližnje Rajterjeve domačije, ki sodi še v Radmirje. Mimo hiše zavijemo proti gozdičku, kolovoz pa se že prej obrne po travnatem pobočju v gozd. Po mešanem gozdu se zložno vzpenjamo po širokem kolovozu. Po 20 min. od Rajterja pridemo iz gozda in se priključimo asfaltirani cesti, nad katero je domačija Spodnji Jamnik, Florjan pri Gornjem Gradu. Na j. strani vidimo na pobočju Menine nad Zadrečko dolino cerkev sv. Florijana in Šemprimožnikovo kmetijo; tam vodi TV na Menino. Če bi šli po cesti navzgor, bi prišli h kmetiji in kmečkemu turizmu Zgornji Jamnik, pri katerem imajo v kašči zasebno etnološko zbirko. Po asfaltirani cesti zavijemo navzdol po gozdu v Zadrečko dolino. Kmalu smo iz gozda, in ko prečkamo pritok reke Drete, smo pri domačiji Matevži tik pred strnjenim zaselkom Križ, sicer delom razloženega naselja Florjan pri Gornjem Gradu, 750 m, 189 preb. To naselje je zelo razloženo, saj ga po večini sestavljajo samotne kmetije na hribovitem svetu s. od Gornjega Grada ter dve kmetiji in cerkev sv. Florijana na s. pobočju Menine. Skozi zaselek pridemo do regionalne ceste Radmirje–Gornji Grad–Kamnik; dosežemo jo pri Pečnikovi kapeli pod veliko lipo.

TV bomo v Gornji Grad nadaljevali ob levem robu precej prometne ceste. Lepo vidimo Kašni vrh, Lepenatko in Veliki Rogatec na z. strani. Po nekaj minutah je na desni strani ceste nasproti Brinkovačeve domačije nova kapela, poleg nje pa mogočen spomenik v spomin na 149 borcev 4. operativne cone NOV, padlih decembra 1944 v siloviti nemški ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino. Na poslopju ob cesti je krajevna tabla »Spodnji trg« in ta nam pove, da smo že na območju Gornjega Grada. Kmalu zagledamo tudi Gornji Grad s katedralo. Mimo bencinske črpalke pridemo na cestno križišče: leva cesta pelje po Zadrečki dolini v Nazarje, desna v središče Gornjega Grada in naprej v Kamnik.

višina: 424 m Spodnji trg (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po glavni cesti gremo skozi Spodnji trg, mimo nove šole in po mostu čez Dreto v središče Gornjega Grada pri katedrali.

višina: 431 m Gornji grad

GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.

Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.

Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.

V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.

V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.

Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 443 m Prodnik (razpotje)

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 10 minut Prodnik (razpotje) - Sluga (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 521 m Sluga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 516 m Šmiklavž

Ni opisa
3.9 km, 2 uri 10 minut Šmiklavž - Planina Travnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1175 m Planina Travnik

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nad stanom vkreber čez zaraščen travnik, potem pa po bukovem gozdu na s. strani Javorška (1344 m) na veliko planino Travnik z velikim pastirskim stanom.


Ni opisa