Išči po točkah

Začetek: Martinčev laz

Konec: Kuteževsko Gradišče

Razdalja: 34.9 km Čas hoje: 11 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 910 m Martinčev laz

Ni opisa

Opis:

Tu zapustimo E-6 in nadaljujemo po gozdni cesti, ki pelje po precej ravni kraški planoti, kjer so med gozdovi Bički, Leskovi in Skrivni lazi. Na odcepih stranskih gozdnih cest pazimo na markacije. Po dveh urah pridemo v veliko gozdarsko naselje v Leskovi dolini ob cesti Stari trg—Mašun—Knežak. Na drugi strani ceste gremo po v. pobočju Velike Kalvarije (1075 m) do križišča gozdnih cest na Čaši, od tod navzgor po gozdni cesti na v. strani Tjure (1336 m) do s. vznožja Gašperjevega hriba (1402 m). S ceste se strma pot vzpne na skalnat greben, potem pa po j. travnatem pobočju na vrh Snežnika. lz Leskove doline 3 h, skupaj 7 h.

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.



Opis:

Od zavetišča se spustimo približno 200 m po stezi, po kateri smo prišli na Snežnik, potem pa zavijemo navzdol med rušjem na travnato planoto med obema vrhovoma Snežnika. Kamnita steza zavije na v. pobočje Malega Snežnika, po katerem sestopamo proti veliki skali nad potjo. Po gruščnati stezi moramo hoditi previdno. Kmalu pridemo v gosto rušje in po njem na majhno ravninico, do katere pripelje slaba gozdna cesta s Sviščakov. Do tja je 30 min. Opozorilna tabla »Botanični rezervat« pove, da je območje od tam do vrha zavarovano. Zelo lep je pogled na Veliki Snežnik in na skalovje Malega Snežnika.

Z ravninice (1564 m) se zložno spuščamo po gozdni cesti na z. pobočju Gornjega Loma (1582 m). Na jz. strani zagledamo poseke s smučišči na hribu Udnik pri Sviščakih in zeleno dolino Grda draga z lovsko kočo. Po 10 min. po kratki bližnjici skrajšamo cestni ovinek. Prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost po lepem bukovem gozdu, sprva po ravnem, potem pa se po gruščnatem kolovozu precej strmo spustimo po kraškem pobočju. Po 15 min. od ceste stoji levo ob kolovozu na kamnitem podstavku velik kovinski križ. Kolovoz se precej ravno zvije okoli hrbta Dolnjega Loma (1483 m), potem pa se zložno spušča v smeri proti j. Pod strmim pobočjem opazimo globoko pod nami Grdo drago. Deset minut od križa prečkamo gozdno cesto v Lomovo dolino in se zelo zložno vzpnemo po bukovem gozdu proti bližnjemu robu. Po kolovozu gremo zložno navzdol po pobočju nad gozdno cesto Sviščaki–Snežnik; vse bolj se ji približujemo. Po 15 min. pridemo na ravninico s kapelico sv. Gabrijela in na gozdno cesto Sviščaki–Snežnik.

Ravna cesta nas v 5 min. pripelje na razpotje; naravnost gre na Sviščake (1 km). Takoj za razpotjem zavije TV s ceste desno navzdol. Po 10 min. pridemo v naselje počitniških hišic in skozenj na rob nad travnato dolino, tam pa nas kažipot usmeri po bližnjici v dolino. Na robu doline je vodnjak, pri katerem je Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica pritrdilo prisrčno obvestilo: »Kdor pil snežniško bo vodico, zdrav um imel bo in glavico.«

Planinska postojanka:

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 



Opis:

S Sviščakov nadaljuje TV skupaj z E-6 po cesti v Ilirsko Bistrico do 3 km oddaljene Okrogline. Cesta se zložno spušča po bukovem gozdu. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta v Črni dol, kjer so ilirskobistriški planinci leta 1912 postavili prvo kočo na območju Snežnika.

višina: 1197 m Sviščaki (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nadaljnjih 30 min. pridemo na razpotje Okroglina (1156 m), na katerem se odcepi gozdna cesta na Gomance. Ob razpotju stoji velika gozdarska hiša.

Z Okrogline do vznožja Kozleka moramo zelo paziti na markacije in kažipote, ker je tam veliko razpotij in cestnih križišč. Za spravilo lesa delajo tudi nove vlake, kolovoze in gozdne ceste. Na Okroglini zavijemo levo po cesti na Gomance, vendar jo že po nekaj korakih zapustimo. Nasproti dveh gozdarskih stavb zavijemo na kolovoz po bukovem gozdu. Pot je sprva precej ravna, nekaj časa nas spremlja električni daljnovod. Potem se kolovoz zložno spušča do razpotja, ob katerem stoji velik mejnik. Iz bukovega smo prišli v smrekov gozd. Levo nad globeljo se dviga hrib Bukovec (1370 m); po njegovem pobočju pelje cesta na Gomance. Pri mejniku nadaljujemo po desnem kolovozu, po katerem smo v nekaj minutah na razpotju gozdnih cest. Desna pripelje od lokalne ceste Ilirska Bistrica?Sviščaki. Z Okrogline smo hodili 25 min.

Nadaljujemo po levi gozdni cesti, ki se zložno vzpenja. Na levi je globel Mrzle doline. Po 10 min. zavijemo s ceste desno na kolovoz; v nekaj minutah smo na novem razpotju. Levi kolovoz po bukovem gozdu nas kmalu pripelje na velik travnik. Po slabo vidni stezi, ki pa je na kamnih dobro označena, pridemo do borovega gozda. S travnika, na katerega levem robu stoji lovska preža, se nam pokaže Učka. Pot po gozdu se zložno spušča. Tik nad potjo se dviga kamniti vrh Kljunovec (1221 m), s katerega je zelo lep pogled na Kozlek, Kuteževski dol pred njim ter proti Učki in Slavniškemu pogorju. S travo porasla pot po borovem gozdu kmalu pride na plano. Pred nami je južni rob Snežniške planote, imenovan Gure. Na rob je speljana nova gozdna cesta, po kateri nadaljujemo pot proti Kozleku. Z Okrogline do ceste je 60 min.

Z roba Snežniške planote gremo naprej po razdrapani kamniti gozdni cesti. Kraški svet je redko poraščen. Levo se širijo prostrana travnata pobočja z vrhovi, ki se vrstijo vse do meje s Hrvaško na Gomancah; najbližji je Šeštanov vrh (1193 m). Po 10 min. postane gozdna cesta boljša. Obdaja nas borov gozd. Kmalu se z j. smeri obrne proti z. in se zložno spušča proti Kozleku, ki ga vidimo pred seboj. Iz gozda pridemo na prostrane travnike Kuteževskega dola. 

TV nadaljuje po kolovozu ob j. robu doline. Nad dolom se na s. strani vzpenja travnato pobočje Škrapna, na j. pa gozdnata vzpetina Gradišče (874 m) na robu strmega pobočja Strmce, po katerem se Snežniška planota spusti v Podgoro. Na Gradišču je bila predrimska naselbina, ki je bila del obrambnega sistema ilirsko-keltskega prebivalstva pred Rimljani na grebenu nad Reško dolino. Ostanki naselbine in obrambnega zidu so še vidni. Po 15 min. hoje po odprtem svetu se naša pot na razpotju obrne proti jugu in v. vznožju Kozleka. Kmalu pridemo do kamnite ograje, ob kateri gremo nekaj minut do razpotja; leva pot pelje na Gradišče in v Trpčane v Podgori, steza na desno pa zavije strmo navzgor po v. gozdnatem pobočju Kozleka.

višina: 847 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa
3 km, 30 minut Gradišče (razpotje) - Trpčane

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 428 m Trpčane

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 521 m Kuteževsko Gradišče

Ni opisa