Išči po točkah

Začetek: Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku

Konec: Suhi vrh

Razdalja: 61.6 km Čas hoje: 19 ur Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Malega Snežnika do koče na Velikem Snežniku je 30 min.

višina: 1692 m Mali Snežnik

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Steza se precej strmo dviga po sz. pobočju Malega Snežnika. Bukova drevesa preidejo v nizko bukovje, ki se vse bolj redči, in pojavljajo se že nizki borovci in trava. Pod vrhom se pot s težavo prebija skozi nizko ruševje. Tam je največji pas ruševja zunaj Alp in edini primer prehoda bukovih dreves v ruševje v Sloveniji. Po uri in pol z Vrha Pekla stopimo na vrh Malega Snežnika (1694 m), na katerem je kamnit geodetski stebriček.

višina: 1565 m Mali Snežnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1166 m Grda draga

Ni opisa
20 km, 5 ur 10 minut Grda draga - Kalec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Kalec

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Kalec - Zagorje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Zagorje

Ni opisa
5.5 km, 1 ura 30 minut Zagorje - Pivka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 569 m Pivka

Ni opisa
1 km, 20 minut Pivka - Hrastje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Hrastje

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Hrastje - Kal (Pivka)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 472 m Kal (Pivka)

Ni opisa
3.6 km, 1 ura Kal (Pivka) - Dolnja Košana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 448 m Dolnja Košana

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Velika Vremščica
Vrh: Vremščica

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu stopimo na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Po z. razglednem pobočju se po planinski poti povzpnemo na 15 min oddaljeni vrh.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot proti Vremščici začnemo po krajevni ulici, ki se nasproti restavracije Adria odcepi od glavne ceste Postojna—Koper. Kmalu pridemo do štirih kamnitih korit na levi strani ulice, malo naprej pa do trga z enakimi koriti. Ob levi strani trga gremo do zadnjih senožeških hiš. Ulica postane kolovoz, po katerem se počasi dvigamo nad Senožeškim podoljem. Po 10 min smo na travniku v široki dolini pod Dobravšnim vrhom (768 m) na levi; precej raven kolovoz popelje po dolini proti bližnjem gozdnemu pobočju na j. strani. Od tod se pot rahlo vzpne po žlebu skozi bukov gozd do z leskovjem precej zaraščene jase, kjer raste desno nad potjo mogočna lipa. Kratka strma steza čez jaso pripelje do bukovega gozda, po katerem se lepa široka pot vzpenja do pašnika pod Slatno (914 m) in po njem proti slemenu, ki se vleče od vrha Slatna proti Vremščici, njo zagledamo na levi. Pod s. robom slemena se pot čez travnike, bogate s planinskim cvetjem in lepim razgledom, zložno spusti proti gozdu, kjer opazimo na levi veliko napajališče. lz gozda pridemo v dolgo in ozko dolino, po kateri je speljana slaba vozna cesta; ta je nadaljevanje lokalne ceste, ki se na Gabrku, kjer se magistralna cesta prevesi iz Senožeč v Divačo, odcepi na Vremščico. lz Senožeč smo hodili eno uro. Prečkamo dolino in se po široki poti med leskami in bukvami zložno vzpnemo po sz. pobočju Vremščice do stičišča s potjo, ki pripelje z desne od Škocjanskih jam.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«


6.7 km, 2 uri Senožeče - Razdrto

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


1.1 km, 40 minut Razdrto - Pleša (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Pleša (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Kažipot pri Vojkovi koči nas usmeri proti Predjami. Prečkamo planoto proti bukovemu gozdu. Vzpnemo se na rob nad planoto, potem pa nas ravna pot nekaj minut vodi med skrivenčenimi bukvami. Kmalu nam kažipota "Suhi vrh" in "TV" pokažeta navzgor na bližnji drugi rob.

višina: 1157 m Sovražni strug

Ni opisa

Opis:

Z roba se pot spušča po s. pobočju, poraslem z nizkimi bukvami, na jaso z malinami. Z jase pridemo v gozd na sz. strani vzpetine in spet na novo jaso, s katere se vzpnemo po z. pobočju grebena na preval, ki ga vidimo pred seboj. Smo na robu Votlih sten, jv. strmega skalnatega pobočja Nanoške planote, ki pada v Spodnjo Pivko, spodnji del Pivške kotline. Od koče je 30 min. Z roba je lep razgled na Pivško kotlino ter do Javornikov, Svete Trojice, Snežnika in Vremščice.

Naša pot se zložno spušča z razgledišča po zgornjem robu dolge in strme travnate jase, potem pa postane bolj strma ter pripelje v bukov gozd na jv. pobočju Debelega vrha (1301 m). Šele po 15 min. postane pot lepša in se zravna. Kmalu smo na razpotju: leva pot gre na Suhi vrh (1313 m), najvišji vrh Nanosa, in do lovske koče, TV pa gre naravnost.

višina: 1095 m Suhi vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1309 m Suhi vrh
Vrh:

NANOS je visoka kraška planota v jz. pasu Dinarskega gorstva. Dviga se med Vipavsko dolino na jz., Trnovskim gozdom na z. in Hrušico na sv. strani ter z. delom Postojnske kotline. Planota s povprečno nadmorsko višino od 800 do 900 m je dolga približno 12 km in široka 6 km. Zgrajena je iz krednih apnencev, površje je kamnito in kraško razčlenjeno. Najviše se dviga v jv. delu; tam sta tudi najvišja vrhova Suhi vrh (1313 m) in Debeli vrh (1301 m). Najbolj znana in obiskana je razgledna Pleša (1262 m), na kateri stoji visok radiotelevizijski stolp, tik pod vrhom pa Vojkova koča. Nanos je po večini poraščen z bukovimi in smrekovimi gozdovi, le v jz. delu so obširne travnate površine. Na travnikih raste bogata flora, tam najdemo tudi zaščiteni rumeni svišč ali košutnik. Na j. robu planote nad Vipavsko dolino so v zgornjem delu gole, odsekane strmine, ki proti dolini prehajajo v položnejše gozdnato pobočje. Na Nanosu je 30 večjih in manjših brezen in ledenih jam, najbolj znane ledene jame so Veliki Trški, Slapenski in Podraški ledenik, v katerih so nekdaj sekali led in ga vozili v Trst.