Išči po točkah

Začetek: Soča

Konec: Mangart

Razdalja: 20.4 km Čas hoje: 17 ur 35 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 492 m Soča

Ni opisa
2.5 km, 2 uri 30 minut Soča - Planina Nad Sočo

Opis:

Pri kapelici ob cesti v zgornjem koncu vasi Soča nas kažipot usmeri po strmi stezi v opuščeni zaselek Lemovje. Razgledno teraso prekoračimo mimo največje skupine hiš; po ožji stezi nadaljujemo pot proti s. v odprto dolinico. Mimo dveh studencev se pot usmeri desno v gozdni rezervat Lemovje. V ključih se dvignemo do razglednih, pretežno travnatih pobočij; ob poti je klop, do sem dobro uro. Tu začnemo s prečnico proti levi navzgor po razglednem svetu in po naslednji dobri uri dosežemo obsežno planoto nekdanje planine Nad Sočo (1400m) z lovsko kočo; iz Soče 2 h 30. 

višina: 1391 m Planina Nad Sočo

Ni opisa
2.5 km, 2 uri 30 minut Planina Nad Sočo - Bavški Grintavec

Opis:

Pot se obrne proti sv. Ozka steza nas popelje skozi redek macesnov gozd proti široki dolini, ki jo oklepa Bavški Grintavec z z. in j. grebenom. Pot se z dna doline (ok. 1800 m) usmeri proti slikovitim skladom Malega Grintavca na z. strani; čez travnate strmine pridemo na melišča,  ki jih prečimo proti glavnemu vrhu do izrazitega kamina v vznožju njegove vršne zgradbe. Vzpnemo se skozi kamin in po kratki travnati strmini do grebena, ki ga dosežemo z. v bližini vrha.

Od planine Nad Sočo 2 h 30 min, iz Soče 5 h.

V visokem poletju je hoja po tej poti zaradi hude vročine in velike višinske razlike zelo naporna.

višina: 2342 m Bavški Grintavec
Vrh:

BAVŠKI GRINTAVEC, 2347 m, je najpomembnejši vrh v j. delu dolgega pogorja, ki se vleče v poldnevniški smeri od Ponc prek Jalovca do Bavškega Grintavca in spada v Jalovčevo gorsko skupino. Na Bavškem Grintavcu se nanj naslanja poševno pogorje med Zgornjo Trento ter sotočjem Koritnice in Soče s Plešivcem (2008 m), Trentskim Pelcem (2109 m) in Srebrnjakom (2100 m) na v. strani Grintavca, do Svinjaka (1653 m), koničastega vrha na sv. strani Bovške kotline. V pogorju proti Jalovcu se zvrsti več vrhov, med njimi so najpomembnejši Skutnik (2172 m), Nizki vrh (2162 m), Zadnji Pelc (2315 m), Srednji Pelc (2336 m), Veliki Pelc (2388 m) in Pelc nad Kionicami (2442 m). V. greben Bavškega Grintavca se strmo spušča na preval Velika Vrata (1794 m). Jv. pobočja padajo v Soško dolino pri vasi Soča. Jv. greben se prek bližnjega Malega Grintavca (2282 m) spušča proti Svinjaku, s. greben pa strmo na bližnji Kanski preval. Na sv. strani vrha je kratka stena, naprej so gruščnata in rušnata pobočja nad planino Zapotok nad Zadnjo Trento.
Bavški Grintavec je imeniten vrh. Najlepši pogled nanj je z Vršiča in s poti z Vršiča po pobočju Mojstrovke in Travnika proti Jalovcu, odkoder vidimo vso njegovo s. stran nad Zadnjo Trento.
Razgled z vrha je zelo lep, zlasti na bližnje skalnate vrhove, grebene in doline. Proti v. so pred nami vrhovi med Zadnjo Trento na s. in Spodnjo Trento na j. strani. V tej smeri vidimo Vršič in na njegovi desni vrhove vzhodnih Julijcev s Prisojnikom, Razorjem, Triglavom, Kanjavcem in Velikim Špičjem. Na j. strani se nad dolino Soče dviga Krnska skupina, v kolenu Soče pa greben Polovnika. Na jz. je nad Bovško kotlino obširno Kaninsko pogorje, kjer izstopa Rombon na njegovem v. robu; pred Kaninskim pogorjem je gorska dolina Bavšica in na njeni s. strani dolgi greben Loške stene. Proti s. se zvrstijo Skutnik,
Pelci, Veliki Ozebnik in Jalovec, na njegovi levi Mangrt, na desni pa Šite, Travnik in Mojstrovka, globoko spodaj leži dolina Zadnje Trente.


0.7 km, 15 minut Bavški Grintavec - Sedlo Kanja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1998 m Sedlo Kanja

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1706 m Zadnji Pelc (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1638 m Planina Zapotok (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od zavetišča ali z razpotja pod njim se še nekaj časa spuščamo po poti, po kateri smo prišli z Vršiča. Po slabih 30 min pridemo do ruševja, kjer nas kažipot opozori na odcep poti v Trento in na Kanski preval sz. pod Bavškim Grintavcem.

višina: 2065 m Zavetišče pod Špičkom
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na robu melišča na vzhodni strani že od daleč vidne skalnate ostrice, imenovane Špiček. V prvo skromno zavetišče so jeseniški planinci preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, odprli so ga 6. avgusta 1950. Leta 1961 so zavetišče obnovili in ga opremili z ležišči. Zaradi izredne lege ob poti na Jalovec je postalo pretesno, zato so leta 1979 izdelali načrte za novogradnjo. Leta 1981 so staro zavetišče podrli in začeli graditi novo. Leta 1983 so zgradili še prizidek s sanitarjami in zimsko sobo. Novo zavetišče so slovesno odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Leta 1993 so pri zavetišču namestili 2000-litrsko cisterno za vodo.Zavetišče je odprto od začetka julija do konca septembra. V notranjem prostoru je 5 sedežev, pri mizah pred postojanko pa 20; na skupnem ležišču je 30 ležišč, v zimski sobi pa 4; notranji prostor ogrevajo s pečjo; v zimski sobi je štedilnik; sanitarije, voda kapnica, plinska razsvetljava.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2430 m Veliki Ozebnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2412 m Goličica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z ravnice se na levo spušča zelo strm Loški žleb, na desno pa tudi strm Jalovčev ozebnik. Z desne se priključi pot iz Tamarja skozi Jalovčev ozebnik in tista čez Jalovško škrbino. Od zavetišča smo hodili malo manj kot 1 h 30.

Steza nas z ravnice povede levo nad robom strmega Loškega žleba. Njegov najbolj zgornji del prečimo; če leži sneg, moramo biti previdni. Prišli smo do vznožja vršne zgradbe Jalovca. Po strmih, skalnatih ploščatih policah se ob pomoči klinov in žične vrvi vzpnemo proti levi, potem pa naravnost do vršnega grebena. Pot je dobro zavarovana in je ne moremo zgrešiti. Ko stopimo na vršni greben, ki postaja vedno širši, imamo do vrha po lepi razgledni grebenski poti še dobre četrt ure.

višina: 2639 m Jalovec
Vrh:

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.


0.8 km, 25 minut Jalovec - Jalovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2251 m Jalovec (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 25 minut Jalovec (razpotje) - V koncu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1498 m V koncu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1873 m Kotova špica (razpotje)

Ni opisa
3 km, 3 ure 15 minut Kotova špica (razpotje) - Mangart

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2675 m Mangart
Vrh:

MANGRT ali MANGART, 2679 m, je najvišja gora v Jalovčevi gorski skupini, ki se razteza od Vršiča na vzhodu do Rabeljske doline na zahodu ter med prelazom Predel, dolino Koritnice in Soško dolino na jugu do Doline ob zgornji Savi in doline reke Bele na severu. Mangrt je v tej gorski skupini pravzaprav pogorje z več vrhovi, ki tvori pregrado med Mangrtsko dolino na s. in dolino Koritnice na j. Na v. prehaja ob Vevnici (2343 m) v gorski sklop Jalovca. V škrbini Čez Jezik (2055 m) na z. strani glav¬nega vrha, končuje osrednji masiv; od tod se pogorje v loku znižuje proti jz. do Predelske glave (1618 m) nad prelazom Predel (1156 m), kjer prehaja v Kaninske gore. Pogorje je zgrajeno večinoma iz triasnih in jurskih apnencev. Po glavnem grebenu od Vevnice do Predela teče slovensko-italijanska državna meja. Poleg Mangrta so pomembnejši vrhovi še: na v. strani Koritniški Mali Mangrt (2333 m) s strmo in gladko steno, Rateški Mali Mangrt (2259 m) in Strmi nos (2197 m) na s. strani, Rdeča skala (2094 m) j. od vrha ter Skala (2133 m), Grintavec (1943 m) in Skutnik (1865 m) v loku proti Predelu. S slovenske strani državne meje pelje markirana pot le na Mangrt.
Najlepši pogled na masiv Mangrta je iz Mangrtske doline, kamor padajo strme stene Mangrta in bližnjih sosedov. V dolini sta dve čudovito lepi Mangrtski (Belopeški) jezeri, v katerih se zrcali podoba Mangrta; do jezer pripelje cesta iz Fužin (Fusine), 4 km. J. pobočja Mangrta, ki strmo padajo v dolino Koritnice, so v zgornjih delih skalnata in gruščnata, nižje nad dolino pa travnata in razbrazdana z globokimi grapami; tod izvira reka Koritnica. Nad Koritniško dolino je leta 1909 Akademski krožek Češke podružnice SPD iz Prage odprl Češko kočo v Koritnici, ki pa je med obema vojnama propadla.
Mangrt je bogat z alpsko floro. Na njem raste plazeča sretena, ki ima tod edino rastišče v Sloveniji. Med redkimi in ogroženimi rastlinami rastejo na Mangrtu islandska potočarka, klasnati ovsenec, živorodna bilnica in črni pelin. Na območju Mangrta je tudi eno redkih gnezdišč planinskega hudournika.
Ostenja Mangrta, zlasti na njegovi s. strani, so privlačni cilj alpinistov. Prvi se je na Mangrt povzpel leta 1794 grof Franz Hohenwart, med prvimi pristopniki pa je bil tudi Valentin Stanič.
Razgled z Mangrta je med najlepšimi v Julijskih Alpah. Proti v. se v bližini dvigajo Mali Mangrt, Kotova špica, Travnik in Mojstrovke, potem pa seže pogled prek Prisojnika, Razorja in Pihavca vse do Triglava. Na jv. se pogled najprej ustavi na Jalovcu, ki se pne nad Kotovim sedlom, potem pa zdrsi do Kanjavca in Velikega Špičja. Na j. je globoko pod nami dolina Koritnice z Logom pod Mangrtom, nad njo pa se vleče dolgi gorski greben s skupnim imenom Loška stena, ki ločuje Koritnico od doline Bavšice. V tej smeri vidimo Krn in morje v Tržaškem zalivu. Proti zahodu se nad razgibano Beneško Slovenijo in ravno Furlanijo dvigajo Kaninske gore. Na z. strani vrha je Mangrtsko sedlo (2072 m) in obširna planota pod njim, kamor pripelje najvišja cesta v Sloveniji; od sedla do Predela pa se počasi niža jz. lok Mangrtskega pogorja. V z. smeri imamo čudovit pogled na Zahodne Julijce z Višem in Poliškim Špikom ali Špikom nad Policami (Montažem) ter ob dobri vidljivosti proti Dolomitom. Na s. je globoko pod nami gozdnata planota z Mangrtsko dolino in Mangrtskima jezeroma, ki jo na v. strani ločuje greben Ponc od Planice, naprej pa se dviguje mogočni Dobrač, če je čisto ozračje pa vidimo na obzorju Visoke in Nizke Ture.