Išči po točkah

Začetek: Gornji grad

Konec: Jezero Biba

Razdalja: 7 km Čas hoje: 3 ure 30 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 431 m Gornji grad

GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.

Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.

Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.

V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.

V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.

Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.


2.9 km, 2 uri Gornji grad - Klanec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1166 m Klanec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1416 m Ovčji stan (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po poti do doma.

višina: 1455 m Dom na Menini planini
Planinska postojanka:

Dom stoji na travnati planoti Smrekovec v bližini Vivodnika, najvišjega vrha Menine planine. Savinjska podružnica SPD je že leta 1895 sklenila, da bo na Menini postavila Gornjegrajsko kočo; otvoritev je bila 21. julija 1898; leta 1920 je pogorela. Leta 1932 so gornjegrajski planinci preuredili v planinsko postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom in jo odprli 3. julija 1932; ob božiču 1937 je pogorela. Na ustanovnem občnem zboru PD Gornji Grad, 1. oktobra 1950, so sklenili, da bodo na Menini zgradili planinski dom; gradnjo so v glavnem dokončali leta 1955, dom pa so slovesno odprli 19. julija 1959. Leta 1970 so dom obnovili. Leta 1980 so začeli graditi depandanso "Pristava, hkrati pa so prenovili tudi dom; otvoritev je bila 28. avgusta 1983 ob 90-letnici Savinjske podružnice SPD. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v domu je v 7 sobah 25 postelj, na skupnem ležišču pa 50 ležišč; v depandansi so 4 dvoposteljne sobe s pomožnimi ležišči in kopalnico; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika. Leta 1999 so za čiščenje odpadnih voda iz koče s sredstvi bilateralnega sodelovanja med Republiko Avstrijo in Slovenijo pri koči zgradili tudi biološko rastlinsko čistilno napravo in fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električnio energijo.



Opis:

Od Doma na Menini nadaljujemo TV po gozdni cesti v Češnjice v Tuhinju. Po 5 min. po bližnjici na desno skrajšamo cestni ovinek. Le minuto, dve po cesti in pridemo na planino, na kateri zavijemo po bližnjici levo, po kateri si spet skrajšamo cestni ovinek. Kar hitro smo spet na cesti, vendar jo po nekaj korakih znova zapustimo. Zavijemo levo čez planino. Na hribu Vrtačnik (1466 m) pred nami je gozdni rezervat. Po lepi ravni stezi pridemo po 6 min. spet na cesto, čez dodatnih 6 min. pa na razpotje: levi kolovoz pelje na planino Šavnice, mi pa gremo naprej po cesti. Po nekaj korakih se nam v globeli na desni skozi drevje pokaže Jezero Biba, v celoti pa se odkrije, ko pridemo iz gozda. Jezerce se je v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo, tako da je zdaj dolgo 50 m, široko 25 m in globoko 2 m.

višina: 1372 m Jezero Biba

Ni opisa