Išči po točkah

Začetek: Grmovškov dom pod Veliko Kopo

Konec: Slovenj Gradec

Razdalja: 15.1 km Čas hoje: 4 ure Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Grmovškov dom pod Veliko Kopo leži na skrajnem zahodnem in najvišjem delu Pohorja, ki veže Mislinjsko in Dravsko dolino. Koča pod Kopo je bila zgrajena in odprta 7. novembra 1937 in je postala pomembna postojanka za izletništvo in zimski šport. Koča je bila v noči iz 8. na 9. oktober 1942 požgana. Planinci so zgradili novo in za svečano otvoritev določili 1. julij 1947, vendar je bila tri dni pred otvoritvijo, 27. junija 1947 ponovno požgana. Kljub vsem težavam so marljivi planinci kočo pod Kopo zgradili še tretjič in jo 4. julija 1954 odprli. Sedanje ime ima po dolgoletnem, zaslužnem predsedniku PD Slovenj Gradec Milošu Grmovšku. Upravlja ga PD Slovenj Gradec.
Koča je stalno odprta. Od 01.11. do 31.04. za prenočišče ni poskrbljeno. V 2,3,4 in 5 posteljnih sobah je 68 ležišč, TWC so etažni ( ločeno moški, ženski v vsaki etaži ). Na voljo so jedilnica, lovska soba s kaminom, centralno ogrevanja elektrika, telefon.



Opis:

Tik za Grmovškovim domom se SPP zvijuga po v. pobočju Velike Kope desno od poseke s smučarsko vlečnico; na vrh se lahko povzpnemo tudi naravnost po smučišču.


Ni opisa

Opis:

SPP in TV vodita prek vrha. Po enakomernem vzponu smo pri zgornji postaji vlečnice, desno od vrha, dokoder je speljana tudi vlečnica po z. pobočju. Travnata pot na levo hitro pripelje na vrh. Od Grmovškovega doma 30 minut.

višina: 1542 m Velika Kopa
Vrh:

VELIKA KOPA (1542 m) je drugi najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha. Vrh je kopast in popolnoma travnat. Z njega je prelep razgled na vse strani: na Svinško planino in Golico v Avstriji, na obmejna Košenjak in Kozjak na s., na hrbet Pohorja proti v. s Črnim vrhom in Roglo, proti j. na Paški Kozjak, Graško goro, Goro Oljko, Posavsko hribovje in Golte ter na Uršljo goro, Peco in Savinjske Alpe na z. Pod nami leži Mislinjska dolina s Slovenj Gradcem. Na j. in s. strani vidimo, kako so močni potoki razrezali pobočja v plečate hrbte, po katerih so raztresene samotne kmetije, pa tudi središča razloženih hribovskih vasi, kot Sv. Primož na Pohorju in Planina (Sv. Anton) v smeri proti Dravi. Proti sv. se vleče tesna grapa Črnega potoka s strmimi, redko naseljenimi pobočji.



Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik.


Ni opisa

Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik. Široka, skoraj ravna pot pelje po slemenu Male Kope.

višina: 0 m Mala Kopa (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju nadaljujemo po spodnji poti, ki se razširi v kolovoz. Med počitniškimi hišami, mimo zgornje postaje smučarskih vlečnic in spomenika padlim borcem NOV se spustimo do Partizansko doma. Z Velike Kope 40 minut.

Planinska postojanka:

Partizanski dom na Mali Kopi (1443 m) se nahaja ob vznožju Male Kope in nam v bližini ponuja krasen razgled na Mislinjsko in Dravsko dolino, če se povzpnemo malo višje, pa nas očara tudi Dravska dolina in obronki Avstrije. Nahaja se tik ob smučišču, od štirisedežnice Kaštivnik je oddaljen le 80 metrov. Partizanski dom je dostopen po cesti iz Slovenj Gradca, od koder je oddaljen 18 kilometrov, ali pa s štirisedežnico Kaštivnik iz Vuzeniške strani.

Na Mali Kopi se prvič srečamo z Evropsko peš potjo E-6, ki je speljana od Baltika do Jadrana.

Namestitev za 70 oseb v dvo ali večposteljnih sobah:

  • 3 x dvoposteljna soba,
  • 3 x štiriposteljna soba,
  • 5 x šestposteljna soba,
  • 1 x osemposteljna soba,
  • 1 x desetposteljna soba.

Večina ležišč je nadstropnih (pogradi), nekaj je tudi zakonskih postelj. V vsaki sobi je umivalnik. Tuši in sanitarije so etažni, razen v dvoposteljnih sobah (zakonska postelja), kjer so sanitarije in tuš v sobi. Nekatere sobe imajo tudi balkon.

Lega: na nadmorski višini 1443 m, ob vznožju Male Kope.

Storitev: nočitev, nočitev z zajtrkom, polpenzion, polni penzion Velika zunanja terasa in dobra kulinarična ponudba vabita izletnike in smučarje. Veliko odprto zunanje igrišče pa je primerno za vse željne športa in razgibavanja v neokrnjeni naravi. Možnost igranja: rokomet, mali nogomet, košarka in odbojka. Recepcija Partizanskega doma je za vas dosegljiva na telefonski številki 02 82 800 20.

Za rezervacije pokličite na telefonsko številko 02 82 800 20 ali 051-638-323 ali pa nam pišite na partizanka@slovenjgradec.si



Opis:

TV nadaljuje na z. strani doma po kolovozu, vendar ga že po nekaj korakih zapusti in zavije levo po strmi stezi navzdol. Na razpotju smo začasno zapustili SPP, ki gre h Koči na Kremžarjevem vrhu. TV se strmo spušča po slemenu gorskega hrbta med globokima grapama potoka Porodnica na v. in potoka Reka na z. strani. Slemena hrbta se držimo vse do ceste nad partizansko bolnišnico. Po petih minutah pridemo do električnega daljnovoda, ki nas spremlja nekaj minut. Ob poti je majhna jasa, ostanek nekdanje Cajnarske planine, po kateri se imenuje območje, po katerem se spuščamo. Vse naokoli rastejo visoke smreke. Steza postane lepa gozdna pot, ta pa preide v ozek kolovoz. V gozdu se že pojavijo tudi bukova drevesa. Po 20 min. od doma se z desne pridruži prvi kolovoz; TV pa se po slemenu hrbta še naprej strmo spušča. Kolovoz se kmalu obrne na v. stran hrbta proti grapi Porodnice. Z desne se pridruži drugi kolovoz, potem pa se še bolj približamo Porodnici. Ko pridemo na ostri ovinek, naredimo še nekaj korakov navzdol, potem pa zapustimo kolovoz in se po stezi čez majhno jaso vrnemo na sleme hrbta. Sledi nekaj ravnine, potem pa se lepa pot spusti do stare ceste iz Legna na Malo Kopo. Od doma smo hodili 45 min. Prečkamo cesto, steza pa nas vodi po slemenu, najprej zložno, potem pa precej strmo do že omenjene ceste iz Legna na Malo Kopo; do tja hodimo 15 min.

višina: 0 m Cajnska vila

Ni opisa

Opis:

Po cesti zavijemo desno do bližnjega razpotja; le še 5 min. je po boljši levi cesti zložno navzdol do odcepa poti na desno k bližnji partizanski bolnišnici.

PARTIZANSKA BOLNIŠNICA TRŠKA GORA, 950 m, stoji na strmem gozdnatem pobočju, tik nad grapo potoka Porodnica. Sestavljajo jo tri barake, ki so jih obnovili leta 1989. Imenovali so jo tudi Sladki, ker jo je partizan Štaleker iz Golavabuke zalagal z medom. To je edina ohranjena partizanska bolnišnica od šestih, ki so od aprila 1944 do osvoboditve delovale na zahodnem Pohorju. Upravnik vseh teh bolnišnic je bil dr. Ivo Kopač - Pavček (1916–1988), po katerem se je udomačilo ime Pavčkove bolnišnice. V njih se je zdravilo približno 300 ranjenih partizanov. Bolnišnica Trška gora je bila dostopna le po strugi potoka, saj zdajšnje ceste tik nad bolnišnico takrat še ni bilo. Ob poti so pred bolnišnico v dveh vitrinah razstavljeni dokumenti in fotografije o delu Pavčkovih bolnišnic. Za bolnišnico Trška gora, ki je zgodovinski spomenik, skrbi Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti zavijemo desno do bližnjega razpotja; le še 5 min. je po boljši levi cesti zložno navzdol do odcepa poti na desno k bližnji partizanski bolnišnici.

višina: 0 m Cajnska vila

Ni opisa

Opis:

Cesta se do Legna zložno spušča po z. pobočju, imenovanem Kopišča na levi strani in globoko grapo Porodnice na desni strani ceste. Za Porodnico pravijo, da ima zdravilno moč. Na ostrem zavoju kmalu za bolnišnico prečkamo Porodnico, ki izvira na j. strani Male Kope. Nad ovinkom stoji lesena hišica, v nekaterih kartah imenovana Cajnska vila. Hoja po cesti ni utrujajoča, saj hodimo po gozdu, spremlja pa nas šumenje Porodnice. Tu in tam se odpre pogled na Uršljo goro, ko pa pridemo na plano, opazimo Slovenj Gradec in poleg Uršlje gore tudi Peco. Po 45 min. od partizanske bolnišnice pridemo na asfaltirano cesto iz Slovenj Gradca do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, od katere se odcepi cesta tudi do Počitniškega doma Partizanka na Mali Kopi. Do Slovenj Gradca je še 6 km.

Do Slovenj Gradca bomo ves čas hodili po asfaltirani cesti. Hoja po cesti sicer ni prijetna, vendar nam jo bodo polepšali prijazni pogledi na pohorske hrbte nad dolino, na Uršljo goro in Peco ter na Mislinjsko dolino, ob cesti pa je tudi več zgodovinskih zanimivosti. Vse do Slovenj Gradca so ob njej hiše dolgega razloženega naselja Legen, 520 m, 926 preb. Naselje sestavljata Zgornji Legen, ki je od gostilne Plesnik navzgor proti vznožju Pohorja in v katerega spadajo samotne kmetije na j. pobočjih pod Malo Kopo in Kremžarjevim vrhom, ter Spodnji Legen, ki leži na terasi nad Slovenj Gradcem proti Plesniku. Po 10 min. smo na razpotju, odkoder pelje lokalna cesta do samotnih kmetij na Hriberskem vrhu nad potokom Reka. Le nekaj korakov od razpotja je sotočje Porodnice in Reke. Čez 20 min. pridemo do gostilne Rotovnik, p. d. Plesnik, Legen 134. Na hiši je spominska plošča domačemu sinu, borcu Pohorskega bataljona Karlu Rotovniku - Gojku, ki je padel 17. januarja 1943 v Završah. Kmalu za gostilno se desno odcepi cesta v dolino Barbarskega potoka, potem pa z leve priteče potok Svarina, ki se na polju desno od ceste izliva v Barbaro, kot se imenuje Barbarski potok po sotočju z Reko.

višina: 515 m Plesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cesta vodi v gozd.

višina: 488 m Sv. Jurij (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko pridemo na plano, je levo ob cesti cerkev sv. Jurija iz 13. stol., dragocen arheološki in sakralni spomenik. Od Plesnika je 20 min. Ko so jo leta 1993 obnavljali, so v notranjosti pod tlakom odkrili staroslovanske grobove s predmeti ter predromansko zgodnjesrednjeveško cerkvico iz obdobja od 9. do 10. stoletja. Tla nad ostanki prvotne cerkve so zasteklili, tako da si jih lahko ogledamo. Cerkev je odprta za ogled ob petkih in sobotah od 14. do 18. ure, ob nedeljah pa od 9. do 13. in od 14. do 18. ure. V bližini cerkve je stal v srednjem veku zgrajen grad Galenhofen, vendar ga je leta 1945 porušila eksplozija v njem uskladiščenega razstreliva.

Po ravni cesti gremo proti Slovenj Gradcu. Dolina se razširi, pogled na Slovenj Gradec in Uršljo goro je čedalje lepši. Ob cesti je vedno več novih družinskih hiš in po 15 min. od cerkve sv. Jurija pridemo do krajevne table Slovenj Gradec.


Ni opisa

Opis:

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.

višina: 407 m Pohorska cesta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu smo v središču mesta.

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.