Išči po točkah

Začetek: Mežica

Konec: Ribniško jezero

Razdalja: 51.9 km Čas hoje: 17 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 480 m Mežica

MEŽICA, 495m, 3487 preb. Mestno naselje leži v kotlinici ob sotočju reke Meže in potoka Šumec v osrednjem delu Mežiške doline. Kotlinico na sv. strani obdaja Volinjek (886 m), na jv. Jankovec (1200 m), na j. Šumahov vrh (1154 m) in Štalekarjev vrh (792 m), na z. Gornja (1188 m), na sz. pa Kozlov hrib (747 m). Na osojnih pobočjih Štalekarjevega vrha so urejena smučišča. Najstarejši pisni vir, ki omenja Mežico, je iz leta 1154. Ozemlje okrog Mežice je bilo do leta 1848 v lasti pliberške graščine. Razvoj kraja je tesno povezan s svinčeno rudo v Peci. Baje so jo kopali že Rimljani. Prvo pisno poročilo o rudi je v računski knjigi koroškega vojvode Ernesta Železnega iz leta 1424, zapisanem ob izstavitvi računa za prodanih 14 veder svinčene rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa je v Mežici in Črni poslovalo več podjetnikov. Izkop rude se je začel v začetku 19. stol. hitro povečevati, največji pa je bil v prvih desetletjih po 2. svet. vojni, ko je bilo v rudniku zaposlenih 1725 ljudi. Ko je ruda postala revnejša, so začeli leta 1994 rudnik postopno zapirati, dokončno pa so ga zaprli leta 2004. Del rudniških jam so uredili za turistične oglede. Turiste popeljejo v podzemlje Pece s pravim rudarskim vlakom. Znane so tudi fužine, ki so med leti 1770 in 1916 obratovale ob potoku Šumec in v katerih so izdelovali predvsem žico in žeblje. Šumec pa je poganjal tudi številne žage in mline. V Mežico se je zaradi teh dejavnosti od drugod priselilo veliko ljudi; zgradili so stanovanjske bloke, upravna poslopja, razvijali sta se trgovina in obrt. Leta 1840 so zgradili župnijsko cerkev sv. Jakoba, ki je nadomestila staro cerkev, saj je ta postala premajhna. Šolski pouk se je začel leta 1819, prvo šolsko poslopje pa so zgradili leta 1877. Od leta 1926 do 1941 je v kraju obstajala tudi meščanska šola. Mežica je postala mesto leta 1983.

Mesto je zdaj gospodarsko, upravno in kulturno središče srednjega dela Mežiške doline. Po zaprtju rudnika je najpomembnejše podjetje Tovarna akumulatorskih baterij, v kraju pa je tudi več manjših proizvodnih in storitvenih dejavnosti. V mestu je od 1. januarja 1995 spet sedež občine Mežica; prejšnja je bila leta 1958 priključena občini Ravne na Koroškem. Tam so še osnovna šola, pošta, podružnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, hotel Lipa, nekaj gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin ter precej obrtnih delavnic. Ogledamo si lahko Rudarski muzej z zbirko mineralov.

Po okupaciji aprila 1941 je bila Mežiška dolina pod nemško civilno upravo v Celovcu. V Mežici so Nemci namestili močno vojaško postojanko, da bi na ta način zavarovali rudnik, ki je bil pomemben za nemško vojaško industrijo. Takoj po prihodu so iz doline v Srbijo, Bosno in na Hrvaško pregnali približno 300 zavednih slovenskih družin. Vendarle to ni preprečilo odpora proti okupatorju, ki ga je uspešno širila skupina aktivistov OF. Julija 1941 so Nemci po izdaji aretirali skupino 35 ljudi, ki so nameravali minirati železniški viadukt pri Holmecu; šest so jih ustrelili, druge pa odpeljali v taborišče Auschwitz. Na širšem območju Mežice je deloval Prvi koroški bataljon. Ena njegovih pomembnejših akcij je bil napad na Mežico v noči na 4. april 1943 pod vodstvom komandanta Franca Rozmana - Staneta. V boju z Nemci je bil smrtno ranjen prvi komandant te enote Franc Pasterk - Lenart iz Železne Kaple. Partizani so vdrli tudi v kinodvorano, prekinili filmsko predstavo, spregovorili navzočim in jih pozvali, naj ostanejo v dvorani. Kaznovali so štiri domače izdajalce ter zaplenili veliko orožja in opreme, proti jutru pa so se umaknili proti Peci. Ta akcija je imela zelo velik odmev med prebivalci, tako da so v še večjem številu odhajali v partizane. Nemci so skušali z ofenzivami in hajkami zatreti narodnoosvobodilni boj, vendar jim to ni uspelo. Na NOB opozarjajo plošča na pročelju Narodnega doma v spomin na napad 4. aprila 1943, spominska plošča 30 žrtvam med učenci in učitelji na šoli ter skupno partizansko grobišče na starem pokopališču s spomenikom. Pred Narodnim domom je spomenik padlim za slovenski Korotan med 1. in 2. svet. vojno, odkrit leta 1953.


5.1 km, 1 ura 30 minut Mežica - Žerjav

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 535 m Žerjav

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1073 m Koča na Naravskih ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi na zahodnem boku Uršlje gore, ob cesti, ki pripelje z Raven na Koroškem in pelje naprej proti Križanu, Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Zgradbo je postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa. Rudnik je zgradbo odstopil PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postajanko in zraven nje zgradilo depandanso; planinsko postojanko je odprlo 24. maja 1964. Leta 1978 so kočo adaptirali in povečali, leta 1986 pa so napeljali telefon. Leta 1990 so namestili centralno ogrevanje in napeljali vodovod.Koča je odprta od 1. maja do 15. oktobra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; na klopeh pri mizah ob koči je prostor za 200 ljudi; v 6 sobah je 13 postelj, na skupnem ležišču pa je 16 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Od Koče na Naravskih ledinah do Leš je naša pot skupna s Koroško planinsko potjo. Pri koči zavijemo po stezi navzdol po travniku ob telefonskih drogovih. Če bomo tam hodili pozno spomladi, bomo lahko občudovali bele narcise. Kmalu je razpotje: leva steza pelje v Žerjav, TV pa gre naravnost pod telefonskimi vodi v iglasti gozd. Ob stezi opazimo tablo »Obretan, Plat, Mežica«. Steza se najprej zložno vzpne, potem pa zavije po ravnem gozdu do gozdne ceste, ki jo prečkamo. Tam bomo naleteli na kažipot »Obretan, Leše 2 h 15«. Steza se spusti iz gozda proti gozdni cesti, ki jo vidimo pod seboj. Od koče do ceste je 15 min. Globoko pod nami se vleče grapa pritoka Jazbinskega potoka, nad njo se strmo dvigata Obretanov in Suški vrh, na z. strani pa opazimo mogočno Peco. Cesta se zložno spušča proti grapi na levi.

višina: 0 m Godec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 872 m Ljubenc (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 835 m Savinc (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Pokrov (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 573 m Pavšar (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Pavšar (razpotje) - Ivarčko jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 633 m Ivarčko jezero

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Ivarčko jezero - Rimski vrelec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 479 m Rimski vrelec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


2.2 km, 30 minut Poštarski dom pod Plešivcem - Sele

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

višina: 577 m Sele

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.


1.1 km, 10 minut Sele - Apačnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

višina: 435 m Apačnik

Ni opisa
2.7 km, 50 minut Apačnik - Grajski grič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

višina: 525 m Grajski grič

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu smo v središču mesta.

višina: 407 m Pohorska cesta (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko pridemo na plano, je levo ob cesti cerkev sv. Jurija iz 13. stol., dragocen arheološki in sakralni spomenik. Od Plesnika je 20 min. Ko so jo leta 1993 obnavljali, so v notranjosti pod tlakom odkrili staroslovanske grobove s predmeti ter predromansko zgodnjesrednjeveško cerkvico iz obdobja od 9. do 10. stoletja. Tla nad ostanki prvotne cerkve so zasteklili, tako da si jih lahko ogledamo. Cerkev je odprta za ogled ob petkih in sobotah od 14. do 18. ure, ob nedeljah pa od 9. do 13. in od 14. do 18. ure. V bližini cerkve je stal v srednjem veku zgrajen grad Galenhofen, vendar ga je leta 1945 porušila eksplozija v njem uskladiščenega razstreliva.

Po ravni cesti gremo proti Slovenj Gradcu. Dolina se razširi, pogled na Slovenj Gradec in Uršljo goro je čedalje lepši. Ob cesti je vedno več novih družinskih hiš in po 15 min. od cerkve sv. Jurija pridemo do krajevne table Slovenj Gradec.

višina: 488 m Sv. Jurij (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta vodi v gozd.

višina: 515 m Plesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta se do Legna zložno spušča po z. pobočju, imenovanem Kopišča na levi strani in globoko grapo Porodnice na desni strani ceste. Za Porodnico pravijo, da ima zdravilno moč. Na ostrem zavoju kmalu za bolnišnico prečkamo Porodnico, ki izvira na j. strani Male Kope. Nad ovinkom stoji lesena hišica, v nekaterih kartah imenovana Cajnska vila. Hoja po cesti ni utrujajoča, saj hodimo po gozdu, spremlja pa nas šumenje Porodnice. Tu in tam se odpre pogled na Uršljo goro, ko pa pridemo na plano, opazimo Slovenj Gradec in poleg Uršlje gore tudi Peco. Po 45 min. od partizanske bolnišnice pridemo na asfaltirano cesto iz Slovenj Gradca do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, od katere se odcepi cesta tudi do Počitniškega doma Partizanka na Mali Kopi. Do Slovenj Gradca je še 6 km.

Do Slovenj Gradca bomo ves čas hodili po asfaltirani cesti. Hoja po cesti sicer ni prijetna, vendar nam jo bodo polepšali prijazni pogledi na pohorske hrbte nad dolino, na Uršljo goro in Peco ter na Mislinjsko dolino, ob cesti pa je tudi več zgodovinskih zanimivosti. Vse do Slovenj Gradca so ob njej hiše dolgega razloženega naselja Legen, 520 m, 926 preb. Naselje sestavljata Zgornji Legen, ki je od gostilne Plesnik navzgor proti vznožju Pohorja in v katerega spadajo samotne kmetije na j. pobočjih pod Malo Kopo in Kremžarjevim vrhom, ter Spodnji Legen, ki leži na terasi nad Slovenj Gradcem proti Plesniku. Po 10 min. smo na razpotju, odkoder pelje lokalna cesta do samotnih kmetij na Hriberskem vrhu nad potokom Reka. Le nekaj korakov od razpotja je sotočje Porodnice in Reke. Čez 20 min. pridemo do gostilne Rotovnik, p. d. Plesnik, Legen 134. Na hiši je spominska plošča domačemu sinu, borcu Pohorskega bataljona Karlu Rotovniku - Gojku, ki je padel 17. januarja 1943 v Završah. Kmalu za gostilno se desno odcepi cesta v dolino Barbarskega potoka, potem pa z leve priteče potok Svarina, ki se na polju desno od ceste izliva v Barbaro, kot se imenuje Barbarski potok po sotočju z Reko.

višina: 0 m Cajnska vila

Ni opisa
1.9 km, 1 ura 20 minut Cajnska vila - Partizanski dom na Mali Kopi

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV nadaljuje na z. strani doma po kolovozu, vendar ga že po nekaj korakih zapusti in zavije levo po strmi stezi navzdol. Na razpotju smo začasno zapustili SPP, ki gre h Koči na Kremžarjevem vrhu. TV se strmo spušča po slemenu gorskega hrbta med globokima grapama potoka Porodnica na v. in potoka Reka na z. strani. Slemena hrbta se držimo vse do ceste nad partizansko bolnišnico. Po petih minutah pridemo do električnega daljnovoda, ki nas spremlja nekaj minut. Ob poti je majhna jasa, ostanek nekdanje Cajnarske planine, po kateri se imenuje območje, po katerem se spuščamo. Vse naokoli rastejo visoke smreke. Steza postane lepa gozdna pot, ta pa preide v ozek kolovoz. V gozdu se že pojavijo tudi bukova drevesa. Po 20 min. od doma se z desne pridruži prvi kolovoz; TV pa se po slemenu hrbta še naprej strmo spušča. Kolovoz se kmalu obrne na v. stran hrbta proti grapi Porodnice. Z desne se pridruži drugi kolovoz, potem pa se še bolj približamo Porodnici. Ko pridemo na ostri ovinek, naredimo še nekaj korakov navzdol, potem pa zapustimo kolovoz in se po stezi čez majhno jaso vrnemo na sleme hrbta. Sledi nekaj ravnine, potem pa se lepa pot spusti do stare ceste iz Legna na Malo Kopo. Od doma smo hodili 45 min. Prečkamo cesto, steza pa nas vodi po slemenu, najprej zložno, potem pa precej strmo do že omenjene ceste iz Legna na Malo Kopo; do tja hodimo 15 min.

Planinska postojanka:

Partizanski dom na Mali Kopi (1443 m) se nahaja ob vznožju Male Kope in nam v bližini ponuja krasen razgled na Mislinjsko in Dravsko dolino, če se povzpnemo malo višje, pa nas očara tudi Dravska dolina in obronki Avstrije. Nahaja se tik ob smučišču, od štirisedežnice Kaštivnik je oddaljen le 80 metrov. Partizanski dom je dostopen po cesti iz Slovenj Gradca, od koder je oddaljen 18 kilometrov, ali pa s štirisedežnico Kaštivnik iz Vuzeniške strani.

Na Mali Kopi se prvič srečamo z Evropsko peš potjo E-6, ki je speljana od Baltika do Jadrana.

Namestitev za 70 oseb v dvo ali večposteljnih sobah:

  • 3 x dvoposteljna soba,
  • 3 x štiriposteljna soba,
  • 5 x šestposteljna soba,
  • 1 x osemposteljna soba,
  • 1 x desetposteljna soba.

Večina ležišč je nadstropnih (pogradi), nekaj je tudi zakonskih postelj. V vsaki sobi je umivalnik. Tuši in sanitarije so etažni, razen v dvoposteljnih sobah (zakonska postelja), kjer so sanitarije in tuš v sobi. Nekatere sobe imajo tudi balkon.

Lega: na nadmorski višini 1443 m, ob vznožju Male Kope.

Storitev: nočitev, nočitev z zajtrkom, polpenzion, polni penzion Velika zunanja terasa in dobra kulinarična ponudba vabita izletnike in smučarje. Veliko odprto zunanje igrišče pa je primerno za vse željne športa in razgibavanja v neokrnjeni naravi. Možnost igranja: rokomet, mali nogomet, košarka in odbojka. Recepcija Partizanskega doma je za vas dosegljiva na telefonski številki 02 82 800 20.

Za rezervacije pokličite na telefonsko številko 02 82 800 20 ali 051-638-323 ali pa nam pišite na partizanka@slovenjgradec.si



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju nadaljujemo po spodnji poti, ki se razširi v kolovoz. Med počitniškimi hišami, mimo zgornje postaje smučarskih vlečnic in spomenika padlim borcem NOV se spustimo do Partizansko doma. Z Velike Kope 40 minut.

višina: 0 m Mala Kopa (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik. Široka, skoraj ravna pot pelje po slemenu Male Kope.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik.

višina: 1542 m Velika Kopa
Vrh:

VELIKA KOPA (1542 m) je drugi najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha. Vrh je kopast in popolnoma travnat. Z njega je prelep razgled na vse strani: na Svinško planino in Golico v Avstriji, na obmejna Košenjak in Kozjak na s., na hrbet Pohorja proti v. s Črnim vrhom in Roglo, proti j. na Paški Kozjak, Graško goro, Goro Oljko, Posavsko hribovje in Golte ter na Uršljo goro, Peco in Savinjske Alpe na z. Pod nami leži Mislinjska dolina s Slovenj Gradcem. Na j. in s. strani vidimo, kako so močni potoki razrezali pobočja v plečate hrbte, po katerih so raztresene samotne kmetije, pa tudi središča razloženih hribovskih vasi, kot Sv. Primož na Pohorju in Planina (Sv. Anton) v smeri proti Dravi. Proti sv. se vleče tesna grapa Črnega potoka s strmimi, redko naseljenimi pobočji.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP in TV vodita prek vrha. Po enakomernem vzponu smo pri zgornji postaji vlečnice, desno od vrha, dokoder je speljana tudi vlečnica po z. pobočju. Travnata pot na levo hitro pripelje na vrh. Od Grmovškovega doma 30 minut.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tik za Grmovškovim domom se SPP zvijuga po v. pobočju Velike Kope desno od poseke s smučarsko vlečnico; na vrh se lahko povzpnemo tudi naravnost po smučišču.

Planinska postojanka:

Grmovškov dom pod Veliko Kopo leži na skrajnem zahodnem in najvišjem delu Pohorja, ki veže Mislinjsko in Dravsko dolino. Koča pod Kopo je bila zgrajena in odprta 7. novembra 1937 in je postala pomembna postojanka za izletništvo in zimski šport. Koča je bila v noči iz 8. na 9. oktober 1942 požgana. Planinci so zgradili novo in za svečano otvoritev določili 1. julij 1947, vendar je bila tri dni pred otvoritvijo, 27. junija 1947 ponovno požgana. Kljub vsem težavam so marljivi planinci kočo pod Kopo zgradili še tretjič in jo 4. julija 1954 odprli. Sedanje ime ima po dolgoletnem, zaslužnem predsedniku PD Slovenj Gradec Milošu Grmovšku. Upravlja ga PD Slovenj Gradec.
Koča je stalno odprta. Od 01.11. do 31.04. za prenočišče ni poskrbljeno. V 2,3,4 in 5 posteljnih sobah je 68 ležišč, TWC so etažni ( ločeno moški, ženski v vsaki etaži ). Na voljo so jedilnica, lovska soba s kaminom, centralno ogrevanja elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Črnega vrha nas precej ravna razgledna pot popelje po z. strani vrha na obsežne planje; tam spet pridemo na pot, ki smo jo zapustili pred Črnim vrhom. Le nekaj minut je po lepi poti do kažipota, ki pokaže levo v Mislinjo 2 h in do studenca 5 min., nas pa razveseli, da je do Pungarta le še 30 min. Pogled na Mislinjsko dolino in hribovje proti Šaleški dolini z Graško goro, kjer se zadaj pokažejo visoki dimniki šoštanjske termoelektrarne, je čedalje lepši. Pot se začne zložno spuščati po slemenu in vedno bliže smo Veliki Kopi. Ob poti je majhna okrepčevalnica Zajec, ki je odprta le pozimi. Kmalu zagledamo med smrekami strehe turističnega naselja na Pungartu. Pridemo do prevala, s katerega se pot zložno dvigne proti gozdičku, po katerem se približamo smučarski vlečnici. Zagledamo ravnico z Grmovškovim domom.

S Črnega vrha do doma je 45 minut.

Od Ribniške koče do Grmovškovega doma je 1 h 30.

višina: 1542 m Črni vrh
Vrh:

ČRNI VRH, 1543 m, je najvišji vrh Pohorja. Na oblastem vrhu raste trava resava, na v. in s. strani pa je poraščen z nizkimi smrekami. Na vrhu je znamenje, sestavljeno iz treh visokih, na vrhu povezanih kovinskih križev, ob vznožju pa so trije klini. Poleg je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Na znamenju piše, da stoji na najvišjem vrhu Pohorja ter da je postavljeno na pobudo PD Mislinja in Župnijskega urada Šentilj pod Turjakom. Z vrha lepo vidimo Veliko Kopo. Na j. strani leži Mislinjska dolina, naprej pa se dvigata Paški Kozjak in Graška gora. Na j. pobočjih Pohorja so raztresene kmetije, ki so med NOB dajale zavetje in hrano partizanskim enotam. Na z. se dvigajo Uršlja gora, Peca, Olševa in Kamniško-Savinjske Alpe, na s. pa Košenjak, Gólica in Kozjak. Ob dobri vidljivosti vidimo daleč na obzorju tudi Julijce ter Visoke in Nizke Ture.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sledi zelo kratek zložen vzpon in vnovičen spust na širši preval Višavje (1509 m), kjer se odcepi pot v Mislinjo. Pot se zložno vzpenja po v. gozdnatem pobočju Črnega vrha na planjo, poraslo z nizkimi smrekami. Kažipot "Črni vrh 5 minut" pokaže na levo. Po gozdičku pridemo na najvišji vrh Pohorja.

višina: 1508 m Mali Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha se mimo nove stavbe spustimo po položnem travnatem z. hrbtu proti gozdu in prvemu krajšemu prevalu.

višina: 1535 m Mali Črni vrh

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Ribniške koče zložno nadaljujemo TV mimo spomenika Miranu Cizlju, pod smučarsko vlečnico in mimo počitniškega doma na bližnji Mali Črni vrh. Na vrhu so leta 2003 zgradili umetno jezero, iz katerega črpajo vodo za zasneževanje smučišč na Ribniškem Pohorju. Tik pod jezerom so postavili stavbo za smučarje.

višina: 1505 m Ribniška koča na Pohorju
Planinska postojanka:

Koča je stalno odprta. Koča stoji na mali planoti tik pod Malim Črnim vrhom (1533 m) v glavnem pohorskem grebenu. Predhodnico današnje koče je na bližnjem Ribniškem sedlu zgradila Mariborska podružnica SPD in jo odprla 10. julija 1932; v zahvalo dr. Davorinu Senjorju (1882-1960), predsedniku podružnice, ki je bil gonilna sila pri gradnji, so postojanko poimenovali "Senjorjev dom. Borci I. pohorskega bataljona so 9. oktobra 1942 dom požgali. PD Maribor-matica je novo Ribniško kočo zgradilo na pogorišču nekdanje Hutterjeve vile; delati so začeli leta 1946, odprli pa so jo 29. novembra 1949. PD Maribor-matica je leta 1971 odstopilo kočo PD Radlje ob Dravi, ki pa ni bilo sposobno sproti obnavljati tako zahtevnega objekta, zato je kočo 1973 leta zaprlo. Leta 1976 je prevzelo Ribniško kočo takrat na novo ustanovljeno PD Sladki Vrh. S pomočjo donatorjev in z veliko vloženega prostovoljnega dela planincev  članov PD Sladki Vrh je bila koča v celoti obnovljena in ponovno odprta leta 1978. Zaradi lepe zgradbe in lepega razgleda se je koče oprijel naziv »Kraljica pohorskih planinskih postojank«. Tik pod kočo je manjši zimsko športni center s tremi vlečnicami. Smučarske proge so vzorno urejene. Mimo koče je speljana znana pohorska smučarska tekaška proga. Leta 1993 je PD PALOMA Sladki Vrh zaradi problemov z upravniki dalo Ribniško kočo v najem Janku Zapečniku. Po tem času PD PALOMA Sladki Vrh sproti obnavlja kočo v smislu izboljševanja bivalnih pogojev in splošnega počutja planincev. V zadovoljstvo planincev je PD PALOMA Sladki Vrh uredila planinsko sobo, ki lahko dodatno sprejme do 40 obiskovalcev. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, dva točilna pulta; v 10 sobah je 40 postelj, apartmaji 18 ležič, na skupnem ležišču pa 28 ležišč; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Jezerskega vrha se po sz. travnatem pobočju spustimo na Ribniško sedlo do ceste, ki pripelje iz Ribnice na Pohorju, potem pa se po njej zložno vzpnemo do koče. Z Jezerskega vrha je 15 min.

višina: 1536 m Jezerski vrh
Vrh: JEZERSKI VRH

ali RIBNIŠKI VRH, 1537 m, je eden izmed najvišjih pohorskih vrhov. Ker ni poraščen, je z njega lep razgled na prostranstvo Pohorja, proti j. na Mislinjski graben, Paški Kozjak, Graško goro in naprej proti Posavskemu hribovju, proti s. pa na del Dravske doline z Radljami ob Dravi in na pogorje Kozjak s. nad dolino. Na v. strani vrha je v bližini Ribniško jezero, obraslo z rušjem. Pripovedka pravi, da tudi v tem jezeru živi povodni mož Jezernik, ki naj bi bil jezero tja preselil z Uršlje gore, ker so na njej zgradili cerkev in je zvonjenje zvonov motilo njegov mir. Na z. strani vidimo v bližini Ribniško kočo.

Na Jezerskem vrhu je PD Maribor-Matica postavilo mogočen spomenik padlim borcem planincem; odkrili so ga 10. septembra 1961. Spomenik iz pohorskega tonalita je grajen v obliki kvadrastega obeliska in je visok 12 m. Na njegovi levi strani stoji velika tonalitna vaza, na desni pa tonalitna plošča s posvetilom, ki ga je napisal pesnik Branko Rudolf:

»Kdo naj bi uničil pogum vseh src,
za svobodo gorečih?
Baklo je utrnila noč,
iskra je vnela požar,
duh vaš je ostal v ljudeh,
se v močnih srcih spet zbuja
v ritmu vreten in kladiv,
v silnem šumenju gozdov.«



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1497 m Ribniško jezero

Na v. strani Ribniškega vrha leži v bližini Ribniško jezero, ki ga obrašča nizko borovje. Tudi za to jezero pravi pripovedka, da v njem živi povodni mož Jezemik, ki naj bi bil jezero preselil sem z Uršlje gore, ko so na njej zgradili cerkev in so ga z gore pregnali cerkveni zvonovi, ker so motili njegov mir.