Išči po točkah

Začetek: Aljažev dom v Vratih

Konec: Aljažev dom v Vratih

Razdalja: 23 km Čas hoje: 14 ur 20 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.



Opis:

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.


Ni opisa

Opis:

Od spomenika nadaljujemo pot po dnu doline proti Triglavski severni steni. Pot nas najprej popelje skozi bukov gozd, kjer se na desno odcepi pot čez Sovatno k Pogačnikovemu domu na Kriških podih.

višina: 1045 m Vrata (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 1 ura Vrata (razpotje) - Sovatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1422 m Sovatna

Ni opisa
2 km, 2 uri 10 minut Sovatna - Dovška vratca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2182 m Dovška vratca

Ni opisa

Opis:

Pot se zlažno spušča čez škrapljaste gredine in kotanje Kriških podov. Kmalu zagledamo na bližnji obli kopici Pogačnikov dom in na j. strani podov Spodnje Kriško jezero. Na levo se odcepi zahtevna pot na Pihavec (2419 m).

višina: 2142 m Dovška vratca (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še 10 minut in smo pri domu.

Planinska postojanka:

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  



Opis:

Od Pogačnikovega doma se spustimo po vzpetini proti s. do bližnjega razpotja. Na desno pelje pot na Križ in Škrlatico, SPP pa gre naravnost do melišča pod j. stolpom Razorja. Po melišču se vzpnemo na desno k rebrastim platem, prek katerih nam pomagajo oprijemni klini. Nato nas pot popelje po široki travnati polici na skalnate plati, kjer nam olajšajo vzpon oprijemni klini in žična vrv. Pot nas pripelje do začetka velikega melišča v kotanji na j. pobočju Razorja. Čez strmo melišče se vzpnemo do vznožja sten jz. Razorjeve sosede Planje (2453 m). Ob vznožju pridemo po grušču v strmejše pečevje tik pod Sedlom Planja, kamor se kmalu vzpnemo. Od Pogačnikovega doma smo se vzpenjali 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2349 m Sedlo Planja

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.


0.4 km, 30 minut Sedlo Planja - Planja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2440 m Planja

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Planja - Sedlo Planja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2349 m Sedlo Planja

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.


0.7 km, 45 minut Sedlo Planja - Razor

Opis:

Na sedlu zavijemo na desno. Takoj nad sedlom prečkamo snežišče, ki navadno leži dolgo v poletje. Mimo velike votline, kjer je včasih tudi voda, se gruščnata pot vzpenja proti visokemu sedlu na j. grebenu Razorja. S sedla napravimo velik ovinek okrog skalnatih bokov, odkoder pridemo po pečevju na širok z. greben in po njem v nekaj minutah na vrh. S Sedla Planja na vrh Razorja je 45 min.

Od Pogačnikovega doma na vrh Razorja je 2 h.

višina: 2597 m Razor
Vrh:

Razor (2601 m) je izredno lepo oblikovan vrh v Razorjevi gorski skupini, kjer je tudi najvišji. Razorana s. stena strmo pada v zatrep Krnice. Z. stena se dviga nad zatrepom doline Mlinarice, proti jz. se z Razorja spušča greben v dno doline Soče, v katerem so najbolj znani vrhovi Planja, Kanceljni in Goličica, v. ostenje pa se dviga nad planoto Kriških podov. Razor je grajen iz skoraj vodoravno ležečih dachsteinskih apneniških skladov, ki so pripomogli k izoblikovanosti vrha v podobi piramide. Najlepši pogled na Razor od daleč je iz Kranjske Gore in z vršiške ceste nad hotelom Erika ter iz Zadnje Trente, z bližine pa s Kanjavca, od koder se vidi kot prava ostrica.

Prvi je bil na Razorju botanik dr. Otto Sendtner iz Mnchna leta 1842; povzpel se je iz Zadnjice prek Kriških podov. Leta 1888 je steno preplezal dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem; ta smer se imenuje po dr. Kugyju. Čez s. steno je speljanih več plezalnih smeri.

Z Razorja je zelo obširen razgled na vse strani, ob čistem ozračju do Dolomitov in Visokih Tur. Posebno lepo vidimo bližnje vrhove in doline: Triglav na jv. strani, dolino Trento, Prisojnik v bližini, dolino Pišnice in Kranjsko Goro ter Škrlatico in Martuljkovo skupino s Špikom na severu.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Razorja. PD Radovljica.


0.7 km, 10 minut Razor - Sedlo Planja

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na sedlu zavijemo na desno. Takoj nad sedlom prečkamo snežišče, ki navadno leži dolgo v poletje. Mimo velike votline, kjer je včasih tudi voda, se gruščnata pot vzpenja proti visokemu sedlu na j. grebenu Razorja. S sedla napravimo velik ovinek okrog skalnatih bokov, odkoder pridemo po pečevju na širok z. greben in po njem v nekaj minutah na vrh. S Sedla Planja na vrh Razorja je 45 min.

Od Pogačnikovega doma na vrh Razorja je 2 h.

višina: 2349 m Sedlo Planja

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Pogačnikovega doma se spustimo po vzpetini proti s. do bližnjega razpotja. Na desno pelje pot na Križ in Škrlatico, SPP pa gre naravnost do melišča pod j. stolpom Razorja. Po melišču se vzpnemo na desno k rebrastim platem, prek katerih nam pomagajo oprijemni klini. Nato nas pot popelje po široki travnati polici na skalnate plati, kjer nam olajšajo vzpon oprijemni klini in žična vrv. Pot nas pripelje do začetka velikega melišča v kotanji na j. pobočju Razorja. Čez strmo melišče se vzpnemo do vznožja sten jz. Razorjeve sosede Planje (2453 m). Ob vznožju pridemo po grušču v strmejše pečevje tik pod Sedlom Planja, kamor se kmalu vzpnemo. Od Pogačnikovega doma smo se vzpenjali 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  



Opis:

Od Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m); to je najugodnejši pristop. Z razpotja nad domom čez škrapljaste pode in pobočja nad Zgornjim Kriškim jezerom do Bovških vratc.

višina: 2361 m Bovška vratca

Ni opisa

Opis:

Od Bovških vratc do roba Kriške stene (2290 m), kjer se pridruži pot iz Krnice.

Od Pogačnikovega doma 1 h 30 min.

višina: 2292 m Greben nad Kriško steno

Ni opisa

Opis:

Prečimo prostrane kraške pode in v. pobočja Dovškega Gamsovca ter se povzpnemo na Rdečo škrbino (2500 m) z. od Dolkove špice. Zahtevni deli poti so po meliščih na jz. strani Dolkove špice, po žlebu med Rdečo škrbnino in Zadnjim Dolkom ter po snežišču v Zadnjem Dolku; zelo zahtevna pot po delu j. stene nad krnico Zadnji Dolek z zglajeno trebušasto ploščo.

višina: 2528 m Rdeča škrbina

Ni opisa

Opis:

Od vrha rdeče škrbine najprej kratka zavarovana pot (cca 50m), potem pa po desni strani s pomočjo možicev in izredno redkih markacij do vrha grebena. Potem pa po grebenu do vrha.

višina: 2586 m Dolkova špica

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Dolkova špica - Rdeča škrbina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od vrha rdeče škrbine najprej kratka zavarovana pot (cca 50m), potem pa po desni strani s pomočjo možicev in izredno redkih markacij do vrha grebena. Potem pa po grebenu do vrha.

višina: 2528 m Rdeča škrbina

Ni opisa

Opis:

S škrbine se spustimo po žlebu in melišču v globoko krnico Zadnji Dolek, kjer se na robu priključi pot iz Vrat.

Zahtevni deli poti so po meliščih na jz. strani Dolkove špice, po žlebu med Rdečo škrbnino in Zadnjim Dolkom ter po snežišču v Zadnjem Dolku;

Rdeča škrbina je zelo krušljiva.


Ni opisa

Opis:

S krnice na desno po steni na vrh.

Pot Sprednji Dolek—Zadnji Dolek je uvrščena med zahtevne poti, nad Zadnjim Dolkom do vrha pa med zelo zahtevne.

višina: 2734 m Škrlatica
Vrh:

ŠKRLATICA, 2740 m, drugi najvišji vrh v naši državi in obenem najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Vrat in Velike Pišnice, oziroma njenega velikega zatrepa Krnice. Pri Oltarju se naslanja na Martuljkovo skupino na s., Kriška stena pa ga veže s skupino Razorja in Prisojnika na jz. strani. Greben med Škrlatico in Oltarjem so Rokavi, najvišje se vzpne v Visokem Rokavu (2646 m). V grebenu proti Kriški steni so še vrhovi Rakova špica (2545 m), Rogljica (2547 m), Dolkova špica (2591 m) in Dovški Gamsovec (2440 m). Najlepši pogled na mogočne stene Škrlatice in njenih sosedov je z Vršiča, zlasti pred sončnim zahodom, ko zažare v škrlatni barvi; po tej barvi ima vrh ime. Drugo, staro ime vrha je Suhi plaz, kot so domačini nekoč imenovali goro po dolgem gruščastem plazu nad dolino Vrat, nad katerim se vidi Škrlatica.
Škrlatica je dolgo časa veljala za nedostopno goro. Prvi so nanjo splezali po j. steni 24. avgusta 1880 dr. Julius Kugy ter trentska vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja. Drugi je bil na vrhu leta 1883 lovec Gregor Rabič, p. d. Grogar, iz Mojstra¬ne. Prvo »planinsko« pot na Škrlatico je v letih 1909 in 1910 zgradilo SPD in sicer od Aljaževega doma v Vratih čez Dolek. Čeprav so pristopi na Škrlatico na vseh težjih mestih dobro zavarovani, jo planinci štejejo zaradi dolgih pristopov in višinskih razlik med težke gore.
Razgled s Škrlatice je izredno lep. Na j. strani vidimo nad dolino Vrat Triglav z veličastno Severno steno. Posebno lepo vidimo v bližini na s. strani množico stolpičev v grebenu Rokavov, malo naprej pa ostrice vrhov v Martuljkovi skupini. Na z. strani sta globoko pod nami Krnica in dolina Velike Pišnice, nad katero se vije vršiška cesta. Na j. strani Krnice se mogočno dvigata Razor in Prisojnik. Od prelaza Vršič se proti z. zvrstijo Mojstrovka, Ponce, Mangrt in Jalovec ter vrhovi v skupini Viša in Montaža. Na jv. strani opazimo del doline Vrat v bližini Aljaževega doma ter Cmir in Begunjski vrh nad njo. Lep pogled je tudi na greben proti Kriški steni z Dolkovo špico ter na planoto Na Rušju, ki jo na j. strani zapirata Stenar in Križ.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S krnice na desno po steni na vrh.

Pot Sprednji Dolek—Zadnji Dolek je uvrščena med zahtevne poti, nad Zadnjim Dolkom do vrha pa med zelo zahtevne.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od bivaka po poti čez krajšo planoto, odkoder se pot vzpne na travnat hrbet na jv. pobočju Dolkove špice, s katerega se spusti v gruščasto kotanjo Sprednji Dolek. Pot pelje potem navzgor mimo velike votline in čez strmino do izteka visokogorske krnice Zadnji Dolek, kjer se pridruži pot od Pogačnikovega doma.

višina: 1992 m Bivak IV. Na Rušju
Planinska postojanka:

Bivak stoji na obrobju planote na Rušju med Dolkovo špico in Stenarjem. Mirno pelje pot iz Vrat na Škrlatico, tam se tudi odcepi pot čez Kriško steno v Krnico oziroma čez Križ do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Prvi bivak so jeseniški alpinisti ob sodelovanju planincev iz drugih krajev postavili leta 1948. V hudi zimi 1950/51 ga je vihar odtrgal s temeljev in ga odnesel 80 m daleč. V letih 1952 in 1953 so postavili novega in ga odprli 8. novembra 1953.
Bivak je stalno odprt in je namenjen planincem in alpinistom; v njem je 10 ležišč ter rezervoar s kapnico.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Aljaževega (1015 m) ali Šlajmarjevega doma malo navzdol na bližnjo jaso, kjer je kažipot »Pot na Škrlatico« ; od tod v gozd do zložne grape, ki teče izpod Stenarja; nekaj časa po njej, potem desno po gozdu na razgledni pomol ob vznožju stene pod Dolkovo glavo. Čez travnata pobočja in strmo melišče na položnejši svet ob vznožju stene Stenarjevega trikota. Pot skrene bolj proti desni in pripelje do koritaste doline pod Stenarskimi vratci; po dolini 10 min. navzgor, potem desno po strmem pobočju na planoto Na Rušju in do Bivaka IV (1980 m).

lz Vrat 2 h 30.

višina: 993 m Šlajmarjev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.