Išči po točkah

Začetek: Izola

Konec: Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku

Razdalja: 93.4 km Čas hoje: 30 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1 m Izola

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Izola - Izola (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 3 m Izola (razpotje)

Ni opisa
6 km, 1 ura 30 minut Izola (razpotje) - Škocjan

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 4 m Škocjan

Ni opisa
2.9 km, 50 minut Škocjan - Bertoki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Bertoki

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Bertoki - Bertoki (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Bertoki (razpotje)

Ni opisa
3.5 km, 1 ura 10 minut Bertoki (razpotje) - Spodnje Škofije

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.


4.2 km, 1 ura 30 minut Spodnje Škofije - Tinjan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Tinjana do 4 km oddaljenih Spodnjih Škofij pelje SPP ves čas po lokalni asfaltni cesti, speljani po odprtem slemenu Tinjanskega hriba, ki se polagoma spušča proti z. Odpirajo se lepi razgledi na gričevnat svet z vasjo Plavje, na Tržaški zaliv in Trst na s. strani, na Zgornje in Spodnje Škofije ter na Miljski polotok proti z., na Koprski zaliv in Koper na jz. ter na Savrinsko gričevje na j. Najprej pridemo v naselje Zgornje Škofije; veliko novih hiš so zgradili v zadnjih letih. Trije nekdanji mali zaselki Četrta, Tretja in Druga Škofija (Prva Škofija so Spodnje Škofije) so že združeni v skupno naselje Zgornje Škofije. Kraj je dobil ime po kolonih, ki so jih tod imeli koprski škofje. Tu se že srečamo z oljkami in figovci, ki opominjajo, da se bližamo morju. Kar hitro bomo prišli do mednarodne ceste Koper—Trst in v naselje Spodnje Škofije.

S Tinjana na Spodnje Škofije je 1 h.

višina: 361 m Tinjan
Vrh:

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.


TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.


0.3 km, 10 minut Tinjan - Tinjanski hrib (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah skrenemo s ceste na široko gozdno pot, ki po s. strani zaobide vrh in pripelje naravnost v vas.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.

višina: 0 m Podgorci (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 0 minut Podgorci (razpotje) - Podgorci

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.

višina: 270 m Podgorci

Ni opisa
1.1 km, 10 minut Podgorci - Golo brdo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot pelje naravnost navzgor; če se ozremo nazaj, imamo lep razgled na Osapsko dolino, kraško planoto nad njo in na Zaveljski zaliv. S travnika popelje pot v borov gozd in postane gozdni kolovoz. Kmalu pridemo do gozdne ceste Rižana-Tinjan; po njej gremo desno.

višina: 119 m Golo brdo

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Golo brdo - Osapska reka (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 10 min se s ceste odcepi na desno pot, po kateri se zmerno vzpenjamo na obširno travnato pobočje Golega brda, redko poraslo z brini in nizkimi bori.

višina: 31 m Osapska reka (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Osapska reka (razpotje) - Osp

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP nadaljujemo po vaški cesti, po kateri smo prišli v Osp, do lokalne ceste Črni Kal—državna meja—Žavlje, jo prekoračimo in gremo po vaški cesti proti vznožju Tinjanskega hriba. Na desni je lepo urejen kamp »Pr' stari cerkvi«, potem pa po mostičku prekoračimo Osapsko reko.

višina: 59 m Osp

OSP, 53 m, 166 preb., gručasta vas v Osapski dolini, stisnjena pod strmo pobočje Brega. Podoba zgornjega dela vasi pod steno kaže vse značilnosti istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva. V vasi stoji cerkev sv. Tomaža, zgrajena v 17. stoletju; njena predhodnica je stala v dolini. V dolini so polja, travniki, sadovnjaki in brajde vinske trte; v njej je čutiti vpliv bližnjega morja. Največja znamenitost kraja je mogočni skalni amfiteater nad vasjo, kjer po navpičnih in previsnih stenah plezajo alpinisti in prosti plezalci. V najglobjem delu amfiteatra je mogočen spodmol, kjer je bila nekoč kraška jama, a se je njen strop udrl; tu je vhod v jamo Grad ali Osapsko jamo. Pod spodmolom so ostanki gradu; pred jamo je ohranjen obrambni zid, za katerim so imeli vaščani zatočišče pred turškimi napadi. lz Osapske jame, dolge l km, priteka Osapska Reka, ki teče po dolini in ponikne malo pred izlivom v morje. V stenah raste Tommasinijeva popkoresa, ki so jo prvič odkrili ob koncu prejšnjega stoletja prav v teh stenah; v gozdičku nad spodmolom je edino samoniklo lovorovo rastišče v Sloveniji, v njem pa raste tudi zimzeleni hrast ali črnika. V stenah gnezdijo poleg kavk in skalnih golobov tudi zelo redke vrste ptic: velika uharica, planinski hudournik in modri drozg. V drugem, nekoliko južnejšem udoru, je manjša jama, imenovana Mišja luknja.


0.5 km, 10 minut Osp - Breg (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pred seboj zagledamo mogočne stene nad Ospom in že smo v vasi.

višina: 110 m Breg (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 30 minut Breg (razpotje) - Prebeng

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 208 m Prebeng

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Prebeng - Socerb

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Socerb

SOCERB, 389 m, se imenujeta grad in vasica na kraškem bregu, odkoder se odpira čudovit razgled na Istro, Tržaški zaliv od Savudrije do Gradeža, Trst in njegovo okolico. Ob dobri vidljivosti vidimo tudi Dolomite ter Karnijske in Julijske Alpe. Staro ljudsko ime vasice je Strmec, s katerim so povedali, da leži v strmini 300 m nad dolino. Tik pod gradom in po kraškem robu proti s. poteka državna meja. V dolini pod gradom so znani slovenski kraji Dolina, Mačkovlje in Boljunec, v. od Boljunca pa vidimo spodnji konec kanjona reke Glinščice, kjer se v stenah urijo tržaški alpinisti.

Grad Socerb stoji na 40 m visoki pečini. To pomembno strateško lego so poznali že Iliri, ki so tu zgradili gradišče. V starem veku je bilo obrambna postojanka. V srednjem veku so postavili grad z obzidjem. V začetku 13. stol. so ga imeli v lasti Benečani, ki so leta 1413 okrepili njegove utrdbe. Leta 1511 sta Socerb zavzela Nikolaj Ravbar in Krištof Frankopan; leta 1535 so se ga spet polastili Benečani, ki so ga obdržali do leta 1576. Potem je postal sedež zemljiške posesti in je večkrat menjal lastnike. Leta 1780 je strela povzročila požar, ki je grad onesposobil za prebivanje. Šele v letih 1924 in 1925 so ga delno obnovili. Zdaj je v gradu restavracija.

V bližini gradu je Sveta jama, v kateri je prebival leta 284 umrli tržaški mučenik sv. Socerb. Kraška jama je dolga 150 in globoka 50 m; v njej so ogromni kapniški stebri. Že od nekdaj je bilo v prvem prostoru romarsko svetišče, ki so ga pred leti ponovno uredili.


0.2 km, 0 minut Socerb - Sveta jama (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do bližnjega gradu Socerb.

višina: 429 m Sveta jama (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gremo proti borovemu gozdu in Socerbu do asfaltne ceste, ki pripelje iz vasi Socerb do parkirišča pri gradu. Od tam gremo dalje po gozdni poti mimo razpotja, kjer se pot odcepi proti Sveti jami.

višina: 414 m Klančič (razpotje)

Ni opisa
3.7 km, 1 ura Klančič (razpotje) - Petrinje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V središču vasi nas markacija usmeri na levo na travniški kolovoz, ki pelje malo nad magistralno cesto proti z. Po kakih 300 m od vasi zavije na desno proti s. Kolovoz se tu in tam spremeni v pot, ki pelje po ravni kraški planoti, redko porasli z nizkimi hrasti, bori in brinjem. Na s. strani vidimo na bližnjem griču Priloge, ki se neznatno dviga nad planoto, gručasto vas Ocizlo (445 m) s cerkvijo sv. Magdalene, levo od nje vas Beka (419 m) nad dolino potoka Grižnik, zadaj pa se že kažejo zgornje strmine znamenite doline Glinščice. Po 40 min pridemo na boljši kolovoz na s. strani slemena Škrklovice (461 m), ki se obrne proti jz. Po nekaj minutah smo v borovem gozdu; po kratki prijetni hoji pridemo na piano do lokalne ceste Kastelec - Beka.

višina: 417 m Petrinje

PETRINJE, 418 m, 47 preb., značilna kraška vasica ob Vznožju griča Brgodca (447 m), ki jo varuje pred burjo. Mimo pelje magistralna cesta Kozina—Koper. Na j. strani ceste je rodovitna dolinica Petrinjska vala, kjer je najbližji izvir žive vode; na hribčku Soligrad (472 m) nad j. robom dolinice naj bi nekdaj stalo gradišče. Na drugi strani ceste je ob vznožju griča Gavje (465 m) cerkvica sv. Boštjana iz leta 1672. V središču vasi je zanimiva kamnita kapelica Matere Božje, ki so jo postavili leta 18o3, nasproti nje pa je kamniti vaški vodnjak.


3.3 km, 1 ura Petrinje - Prešnica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve gremo skozi vas po cesti proti Kozini. Po nekaj minutah pridemo do odcepa stranske asfaltne ceste na levo v bližini nekdanje velike šole na vzpetini nad cesto. Po cesti, ki kmalu postane vaški kolovoz, se spustimo v rodovitno flišno dolino V dolu. Lep pogled na Prešnico in Slavnik v ozadju. Sprva pelje kolovoz po desni strani doline, po 10 min hoje pa se odcepi na levo slabši kolovoz, po katerem pridemo na levo stran doline. Po levem robu doline pod Zajčjim hribom (499 m) gremo še naprej v isti smeri proti z. V dolini, ki je čedalje širša, so lepe njive in travniki. Od daleč že slišimo hrup z magistralne ceste. Okolica poti ob robu doline dobiva čedalje bolj kraški značaj: kamnite ograje ob kolovozu, brinje, ruj, bori. Po 30 min iz Prešnice pridemo do magistralne ceste Kozina—Koper. Prekoračimo asfaltno cesto do vzporedne makadamske lokalne ceste, po kateri krenemo na levo zložno po nizki vzpetini. Ko se cesta zravna, zagledamo prve hiše v Petrinjah. Kmalu smo v središču vasi. Pri prehodu čez sedanjo magistralno cesto in pri dostopu v Petrinje bodo morda po izgradnji avtoceste nastale na SPP manjše spremembe, zato se ravnajte po markacijah.

lz Prešnice v Petrinje je 45 minut.

višina: 463 m Prešnica
Prešnica,

480 m, 133 preb., strnjena vas ob stranski cesti Kozina—Podgorje ob vznožju Gabrovega vrha. V središču vasi je stara kamnita cerkvica sv. Jederti, zgrajena leta 1668, z značilnim kraškim prostostoječim zvonikom, ki pa je bil zgrajen leta 1867. Po pobočju nad vasjo pelje železniška proga Divača—Pulj. Vaščanom, ki imajo hiše na ravnem, pravijo Zdulanjci, onim na pobočju pa Zguranjci. Z roba nad vasjo je lep razgled po Podgorskem Krasu, planoti na višini okoli 500 m, ki se vleče od Socerba in Črnega Kala na z. do Lanišča na jv. na Hrvaškem. Čeprav stoji Prešnica na kraškem svetu, je v vasi tik pod nekdanjim šolskim poslopjem neusahljiv studenec. V okolici je več kraških jam, med njimi tudi Skednjič, v kateri so se skrivali vaščani ob vpadih Turkov.


3.3 km, 1 ura 30 minut Prešnica - Skleda

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po travniku se spustimo proti borovemu gozdu na j. pobočju Gabrovega vrha (837 m), ki niže preide v listnat gozd, v katerem prevladujeta bukev in gaber. Desno nad potjo se dviga skalnat čok, domačini ga imenujejo Stena, s katerega je lep razgled na Podgorski Kras in Šavrinsko gričevje za njim. Po lepi široki poti se zložno spuščamo v dolino, odkoder večkrat slišimo drdranje vlaka. Po 30 min od razglednega čoka prečkamo železniško progo Divača—Pulj, od katere se pri ŽP Prešnica odcepi železniška proga proti Kopru. Po vaški ulici vzporedno s progo pridemo v nekaj minutah v središče Prešnice pri cerkvi.

S Slavnika do Prešnice je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 827 m Skleda

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Skleda - Grmada (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Prečkamo gozdno cesto, naša pot pa se spusti do niže ležeče jase Skleda na j. strani Velike Gobovice (912 m), kjer prečka cesto Hrpelje—Slavnik. S Slavnika 30 min.

višina: 902 m Grmada (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Grmada (razpotje) - Cigan (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj korakih zapustimo cesto, ki zavije levo od Grmade, SPP pa pelje po kolovozu na desno ter po s. pobočju navzdol po nizkem gozdu in po travnikih, poraščenih z leskovjem in brinjem.

višina: 970 m Cigan (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Tumove koče se SPP spusti po sz. travnatem pobočju do ceste pod vznožjem Grmade ali Malega Slavnika, na katerem imajo zavetišče radioamaterji.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.


2.6 km, 40 minut Skadanščina - Markovščina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa
1 km, 20 minut Jama Dimnice (razcep) - Slivje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Slivja gremo po ravni asfaltirani cesti do 30 min. oddaljene Markovščine. Namesto brkinskega zelenja gozdov in travnikov nas zdaj spremlja kamniti Kras s kraško floro, vrtačami in jamami. Najprej se z desne priključi asfaltirana cesta, po kateri pride z Artviž tudi SPP; skupaj s TV bosta šli na Slavnik. Kmalu potem se na levo odcepi cesta k jami Dimnice, ki je urejena za turistične oglede. Ime je dobila po vodnih hlapih, ki se pozimi dvigajo iz jame.

višina: 583 m Slivje

SLIVJE, 588 m, 108 preb. Obcestna vas leži pod j. obronki Brkinov tik nad Matarskim podoljem. V vasi je trgovina. Na v. strani vasi je vzpetina Hrib in z nje priteka 15 studencev. Vse so zajeli v zbiralnik, iz katerega so do vseh hiš speljani vodovodni priključki. Nekdaj so studenci napajali vaška korita, zdaj pa jih je nekaj ostalo za spomin. V dolini Mrzlice na z. strani vasi teče Slivarski potok, ki ponikne v približno 300 m globoko brezno Slivarske ponikve. Ogledati si velja župnijsko cerkev sv. Martina, zgrajeno ob koncu 17. stoletja. Obnovljena je bila leta 1940, v njej pa so freske Toneta Kralja. Zanimivo je tudi staro kamnito znamenje s kipcem sv. Florijana sredi vasi. Na ravnici pod cerkvijo stoji lep spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorjevega nasilja iz Slivja ter okoliških vasi Orehek, Mrše, Velike Loče, Hotična in Ritomeče. Na spomeniku so tudi imena osmih borcev poveljstva mesta Koper, padlih v tem kraju na poti v Brkine. Na spomeniku so zapisani verzi:

»Glej rodno zemljo, glej višave,
odete v razsvetljeni dan.
Na grobu cvet nesmrtne slave,
doslej na naših tleh neznan.«


3.8 km, 1 ura 20 minut Slivje - Goliči

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Med travniki in gozdički do nekaj več kot uro oddaljenega križišča v bližini gručaste vasice Orehek pri Materiji, 710 m, 15 preb. S križišča se spustimo po asfaltirani cesti v vasico do hiše št. 4 pri Kozlevčevih, nato pa pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu na desno po pobočju s sadovnjaki v bližnji gozd. Kmalu smo na razpotju, od katerega gremo naprej po zgornjem kolovozu. Čez nekaj minut smo na travniku, na katerem nam kažipot pokaže navzgor na sleme, ki se s hriba Lukovica (748 m) spušča proti Slivju. Odpre se lep pogled, ki sega od Snežnika do Učke in Slavnika. Komaj vidna steza, pod katero slutimo sledi kolovoza, se spusti po travniku v bližnji gozd, v katerem po večini rastejo akacije. Spet smo na kolovozu, ki se zložno spusti na plano do razpotja z gozdno cesto, po kateri zavijemo levo zložno navzdol proti Slivju. Z Orehka v Slivje je 45 min. S Tater v Slivje je 2 h.

višina: 713 m Goliči

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Goliči - Tatre

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Tatrah zapustimo osrednji podolžni hrbet Brkinov. V dolino Matarskega podolja bomo prišli po j. stranskih slemenih. Na razpotju sredi vasi zavijemo navzdol po asfaltirani cesti, ki se zložno spušča po stranskem slemenu Goliči (715 m).

višina: 742 m Tatre

TATRE, 744 m, 54 preb. Gručasta vas leži na osrednjem brkinskem slemenu tik pod vzpetino Straža (758 m) na s. strani vasi. Ljudje se preživljajo z živinorejo, sadjarstvom in poljedelstvom, nekaj pa je zaposlenih v dolini. Ob vaški lipi stoji kamnita miza, pri kateri so se nekdaj zbirali vaščani. Vaška cerkev sv. Janeza Krstnika je obnovljena. Ob njej je velika stavba nekdanjega zadružnega doma, ki so ga vaščani zgradili leta 1953.

V spopadu z Italijani je 15. februarja 1943 padlo 25 borcev NOV, ki so pokopani v skupni grobnici na vaškem pokopališču. Prve dni novembra 1943 se je v vasi nastanil 3. bataljon Šercerjeve brigade. Nemci so 14. novembra 1943 presenetili stražarje in jih pobili. V spopadu z Nemci je padlo 26 borcev in trije domačini. Jeseni 1944 so Nemci požgali vse hiše v vasi razen štirih. Na hiši ob razpotju v središču vasi je spominska plošča padlim borcem in žrtvam fašizma.


1.1 km, 20 minut Tatre - Sv. Maver (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Rjavč gremo še naprej po slemenski cesti do 30 min. oddaljenih Tater.

višina: 750 m Sv. Maver (razpotje)

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Sv. Maver (razpotje) - Karlovica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko se cesta zravna, smo v gručasti vasi Gabrk, 740 m, 33 preb., na z. strani Karlovice; s Pregarij je 30 min. Na v. robu vasi stoji cerkvica Svete trojice. Nemci so 18. maja 1944 vas požgali. Z Gabrka pridemo po slemenski cesti v 15 min. na Rjavče, 765 m, 31 preb., gručasto naselje na širokem slemenu, s katerega se proti j. spušča stranski hrbet Kratko brdo (733 m). Spomladi 1942 je bila v tej vasi ustanovljena Brkinska četa; to je zapisano tudi na spomeniku 12 padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja sredi vasi.

Spominska plošča na hiši Rjavče 3 pa pove, da je od 5. oktobra 1943 do 6. marca 1944 v vasi bival Istrski odred in da je bila na Rjavčah 11. septembra 1944 prva seja skupščine okrajnega NOO za okraj Brkini. Decembra 1942 je bila v bližini vasi prva kurirska javka za brkinsko območje.

Takoj za vasjo je ob cesti znamenita cerkev sv. Mavra, ob njej pa tri mogočne lipe. Na zvoniku je vklesana letnica 1676. Od cerkve je lep razgled: na j. strani vidimo Slavnikovo gorovje in hribovje Čičarije, na s. pa se nad Vremsko dolino dviga Vremščica.

višina: 769 m Karlovica

Ni opisa
1 km, 10 minut Karlovica - Pregarje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Pregarij nadaljuje TV po razgledni asfaltirani cesti, speljani po osrednjem, najvišjem slemenu Brkinov. S križišča na koncu vasi, od koder se na levo spusti cesta v Obrov (7 km), na desno pa zavije na Prem (12 km), gremo naravnost navzgor. Desno nad cesto je vzpetina Karlovica z velikim zbiralnikom za vodo. S te vzpetine je lep pogled na Pregarje, na v. del Brkinov, Reško dolino in na Snežnik.

višina: 702 m Pregarje

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.


10.2 km, 2 uri 30 minut Pregarje - Ilirska Bistrica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

višina: 415 m Ilirska Bistrica

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).


2.1 km, 50 minut Ilirska Bistrica - Gabrje (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 609 m Gabrje (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ker me je oskrbik na Snežniku prijazno opozoril, da v Ilirski Bistrici žiga ne bom dobil, ker je gostilna ob nedeljah zaprta, tja sploh nisem šel.

Šel sem kar naravnost mimo mesta proti Zarečju in si privoščil opoldanski obed in pivo v gostišču Škorpijon. Na mostu pred gostilno sta dve markaciji E6 oziroma nekoč sta bili. Sedaj sta to samo dve rumeni pegi, rdeč krog okoli ni viden!

višina: 791 m Sopil (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sopil (razpotje) - Sopil

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po z. grebenu Sopila se zložno spustimo na majhno ravnino z razpotjem: desna pot gre do ceste Ilirska Bistrica-Sviščaki, TV pa na levo v dolino.

višina: 869 m Sopil

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Sopil - Srednji vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Srednjega vrha se pot zložno spusti po z. poraščenem pobočju na sedlo med Srednjim vrhom in vrhom Sopil (870 m), od koder je le kratek vzpon na vrh.

višina: 922 m Srednji vrh

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče se po z. razglednem pobočju zložno spustimo v sedlo med Kozlekom in Srednjim vrhom. Sledi zložen vzpon na Srednji vrh (923 m), drugi najvišji vrh na j. robu Snežniške planote. Razgled je enak kot s Kozleka. Od koče je 20 min.

Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Kozlek na zavetni strani južnega roba visoke Snežniške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Reško dolino. Kozlek je najvišji vrh tega roba. Kočo so zgradili planinci Planinske skupine Podgora, ki deluje v vaseh Zgornje Reške doline. Temeljni kamen so vzidali 1. maja 1990. Delo je napredovalo počasi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki so jih zbirali z nabiralnimi akcijami. Večino dela in prevozov materiala so opravili s prostovoljnim delom. Kočo so slovesno odprli 1. maja 1994 ob 37. prvomajskem srečanju na Kozleku.Koča je odprta ob nedeljah od 1. maja do 15. oktobra. Postrežejo s hladnimi pijačami in toplimi napitki. V gostinskem prostoru je 16 sedežev, pred kočo pa še 20; na skupnem ležišču je 10 ležišč; suho stranišče; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 996 m Kozlek

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Kozlek - Gradišče (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 10 min. pridemo na razgledni rob, po katerem se z manjšimi odmiki vse do vrha vzpenjamo v gozd. Pri hoji po robu moramo biti previdni, zlasti če je steza mokra, pa tudi pri premagovanju nekaterih kamnitih delov steze in ko zaobidemo skalni prag tik pod vrhom. Od vznožja do koče smo se vzpenjali 25 min.

višina: 847 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nadaljnjih 30 min. pridemo na razpotje Okroglina (1156 m), na katerem se odcepi gozdna cesta na Gomance. Ob razpotju stoji velika gozdarska hiša.

Z Okrogline do vznožja Kozleka moramo zelo paziti na markacije in kažipote, ker je tam veliko razpotij in cestnih križišč. Za spravilo lesa delajo tudi nove vlake, kolovoze in gozdne ceste. Na Okroglini zavijemo levo po cesti na Gomance, vendar jo že po nekaj korakih zapustimo. Nasproti dveh gozdarskih stavb zavijemo na kolovoz po bukovem gozdu. Pot je sprva precej ravna, nekaj časa nas spremlja električni daljnovod. Potem se kolovoz zložno spušča do razpotja, ob katerem stoji velik mejnik. Iz bukovega smo prišli v smrekov gozd. Levo nad globeljo se dviga hrib Bukovec (1370 m); po njegovem pobočju pelje cesta na Gomance. Pri mejniku nadaljujemo po desnem kolovozu, po katerem smo v nekaj minutah na razpotju gozdnih cest. Desna pripelje od lokalne ceste Ilirska Bistrica?Sviščaki. Z Okrogline smo hodili 25 min.

Nadaljujemo po levi gozdni cesti, ki se zložno vzpenja. Na levi je globel Mrzle doline. Po 10 min. zavijemo s ceste desno na kolovoz; v nekaj minutah smo na novem razpotju. Levi kolovoz po bukovem gozdu nas kmalu pripelje na velik travnik. Po slabo vidni stezi, ki pa je na kamnih dobro označena, pridemo do borovega gozda. S travnika, na katerega levem robu stoji lovska preža, se nam pokaže Učka. Pot po gozdu se zložno spušča. Tik nad potjo se dviga kamniti vrh Kljunovec (1221 m), s katerega je zelo lep pogled na Kozlek, Kuteževski dol pred njim ter proti Učki in Slavniškemu pogorju. S travo porasla pot po borovem gozdu kmalu pride na plano. Pred nami je južni rob Snežniške planote, imenovan Gure. Na rob je speljana nova gozdna cesta, po kateri nadaljujemo pot proti Kozleku. Z Okrogline do ceste je 60 min.

Z roba Snežniške planote gremo naprej po razdrapani kamniti gozdni cesti. Kraški svet je redko poraščen. Levo se širijo prostrana travnata pobočja z vrhovi, ki se vrstijo vse do meje s Hrvaško na Gomancah; najbližji je Šeštanov vrh (1193 m). Po 10 min. postane gozdna cesta boljša. Obdaja nas borov gozd. Kmalu se z j. smeri obrne proti z. in se zložno spušča proti Kozleku, ki ga vidimo pred seboj. Iz gozda pridemo na prostrane travnike Kuteževskega dola. 

TV nadaljuje po kolovozu ob j. robu doline. Nad dolom se na s. strani vzpenja travnato pobočje Škrapna, na j. pa gozdnata vzpetina Gradišče (874 m) na robu strmega pobočja Strmce, po katerem se Snežniška planota spusti v Podgoro. Na Gradišču je bila predrimska naselbina, ki je bila del obrambnega sistema ilirsko-keltskega prebivalstva pred Rimljani na grebenu nad Reško dolino. Ostanki naselbine in obrambnega zidu so še vidni. Po 15 min. hoje po odprtem svetu se naša pot na razpotju obrne proti jugu in v. vznožju Kozleka. Kmalu pridemo do kamnite ograje, ob kateri gremo nekaj minut do razpotja; leva pot pelje na Gradišče in v Trpčane v Podgori, steza na desno pa zavije strmo navzgor po v. gozdnatem pobočju Kozleka.

višina: 1197 m Sviščaki (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Sviščakov nadaljuje TV skupaj z E-6 po cesti v Ilirsko Bistrico do 3 km oddaljene Okrogline. Cesta se zložno spušča po bukovem gozdu. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta v Črni dol, kjer so ilirskobistriški planinci leta 1912 postavili prvo kočo na območju Snežnika.

Planinska postojanka:

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od zavetišča se spustimo približno 200 m po stezi, po kateri smo prišli na Snežnik, potem pa zavijemo navzdol med rušjem na travnato planoto med obema vrhovoma Snežnika. Kamnita steza zavije na v. pobočje Malega Snežnika, po katerem sestopamo proti veliki skali nad potjo. Po gruščnati stezi moramo hoditi previdno. Kmalu pridemo v gosto rušje in po njem na majhno ravninico, do katere pripelje slaba gozdna cesta s Sviščakov. Do tja je 30 min. Opozorilna tabla »Botanični rezervat« pove, da je območje od tam do vrha zavarovano. Zelo lep je pogled na Veliki Snežnik in na skalovje Malega Snežnika.

Z ravninice (1564 m) se zložno spuščamo po gozdni cesti na z. pobočju Gornjega Loma (1582 m). Na jz. strani zagledamo poseke s smučišči na hribu Udnik pri Sviščakih in zeleno dolino Grda draga z lovsko kočo. Po 10 min. po kratki bližnjici skrajšamo cestni ovinek. Prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost po lepem bukovem gozdu, sprva po ravnem, potem pa se po gruščnatem kolovozu precej strmo spustimo po kraškem pobočju. Po 15 min. od ceste stoji levo ob kolovozu na kamnitem podstavku velik kovinski križ. Kolovoz se precej ravno zvije okoli hrbta Dolnjega Loma (1483 m), potem pa se zložno spušča v smeri proti j. Pod strmim pobočjem opazimo globoko pod nami Grdo drago. Deset minut od križa prečkamo gozdno cesto v Lomovo dolino in se zelo zložno vzpnemo po bukovem gozdu proti bližnjemu robu. Po kolovozu gremo zložno navzdol po pobočju nad gozdno cesto Sviščaki–Snežnik; vse bolj se ji približujemo. Po 15 min. pridemo na ravninico s kapelico sv. Gabrijela in na gozdno cesto Sviščaki–Snežnik.

Ravna cesta nas v 5 min. pripelje na razpotje; naravnost gre na Sviščake (1 km). Takoj za razpotjem zavije TV s ceste desno navzdol. Po 10 min. pridemo v naselje počitniških hišic in skozenj na rob nad travnato dolino, tam pa nas kažipot usmeri po bližnjici v dolino. Na robu doline je vodnjak, pri katerem je Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica pritrdilo prisrčno obvestilo: »Kdor pil snežniško bo vodico, zdrav um imel bo in glavico.«

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.